»Izgorela sem zaradi želje ugajati drugim«

Izgorelost ni posledica zgolj pretiranih delovnih obveznosti. To je potrdila osebna izkušnja Julije Predan.
Objavljeno
17. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
26. oktober 2018 15.20
Julija Predan: Nedvomno je pomemben počitek, vsaj v začetni fazi, toda s počitkom odpravljaš samo posledice, ne pa vzrokov za izgorelost. FOTO: Roman Šipić
Čedalje pogosteje slišimo za izgorelost, vendar o telesni, čustveni in mentalni izčrpanosti vemo zelo malo. Največji mit je, da človek izgori zaradi prevelike količine delovnih obveznosti, enako velja za razmišljanje, da je za ozdravitev potreben temeljit počitek.



Vzroki za nastanek in ozdravitev so veliko globlji in segajo vse do našega zgodnejšega otroštva. O tem odkrito govori komunikologinja Julija Predan, potem ko je prestala izkušnjo izgorelosti. »Resnično sem bila prepričana, da bom umrla. Lahko sem samo negibno ležala, kot bi nekdo posrkal življenje iz mene,« je opisala najhujše trenutke. »Teh občutkov ne morem pozabiti. Nečloveško stanje, kot da sem psihično in fizično mrtva, telesa sploh nisem čutila, spraševala sem se o lastni smrti in jokala, kako sem lahko to dopustila. Takrat sem si sveto obljubila, da bom v svojem življenju spremenila čisto vse, če dobim še eno priložnost.« Obljubo je držala, spremenila življenjske vzorce, za namen ozaveščanja pa brez zadržkov predstavlja svojo izkušnjo izgorelosti.

Definicija izgorelosti

Izgorevanje je proces samoizčrpavanja, ko se posameznik žene onkraj vseh meja, da bi z dosežki zadovoljil svoja pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki mu jih postavlja okolica, navajajo na Inštitutu za razvoj človeških virov, kjer se ukvarjajo z raziskovanjem sindroma izgorelosti, nudijo psihološko svetovanje in psihoterapevtsko zdravljenje ter izobražujejo z namenom preprečevanja sindroma izgorelosti.

Izgorelost je končni psihofizični zlom kot posledica izčrpavanja prek pretiranega delovnega in/ali čustvenega delovanja. Gre za bolezensko stanje, ki izhaja iz notranjega delovanja v človeku, zunanje obremenitve pa jo sprožijo. Za izgorevanje so najbolj dovzetni tisti, ki so bili vzgojeni s pogojno ljubeznijo. Pohvaljeni so bili samo zaradi dosežkov in pridnosti, in ne kadar so zadovoljevali lastne potrebe in uživali.


image
Julija Predan: Nedvomno je pomemben počitek, vsaj v začetni fazi, toda s počitkom odpravljaš samo posledice, ne pa vzrokov za izgorelost. FOTO: Roman Šipić

 

Kako človek sploh občuti izgorelost?


Telesna utrujenost je bila skoraj neopisljiva. Nisem se mogla premikati, samo apatično sem ležala. Nenehna tesnoba, razdražljivost, nihanja razpoloženja, stanja čistega obupa, hude vrtoglavice, predvsem pa drastičen upad opravilnosti. Nisem bila sposobna opraviti osnovnih stvari, kot na primer iti v trgovino. Nekaj časa sem še delala, toda brez prave storilnosti in osredotočenosti, na kar je sledil popoln razpad sistema, ko preprosto nisem zmogla nič več. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe, toda najprej sem pomislila na depresijo in pričakovala, da bo minila enako kot prejšnja depresivna obdobja.
 

Kdaj ste spoznali, da ste v še hujšem stanju?


Ko so se začele možganske blokade oziroma blokade spomina. Nisem se spomnila ne imen ne ljudi, prišla sem pred blok, pa nisem vedela, kateri avto je moj, nisem se mogla niti spomniti, ali sem že jedla … Nepojmljivo je, kakšne obrambne mehanizme ima telo na vseh ravneh svojega delovanja.

A po naključju sem ravno takrat od ene svojih strank dobila temo, da napišem članek o izgorelosti. Prej o tem nisem vedela veliko, mislila sem, da pri izgorelosti potrebuješ samo počitek. Toda med prebiranjem strokovne literature se mi je stemnilo pred očmi, saj sem se takoj prepoznala. Poklicala sem svojo psihoterapevtko, ji razložila, kaj se mi dogaja, in v hipu je ugotovila simptome izgorelosti. Enako je kasneje potrdila tudi osebna zdravnica.

image
Julija Predan: Predolgo sem čakala, toda tedaj nisem mogla več naprej. In ko enkrat to poveš na glas, je vse lažje. FOTO: Roman Šipić

 

Torej ste na psihoterapijo hodili že pred zlomom?


Začela sem približno tri leta pred tem, vendar nisem hodila ves čas. K obisku psihoterapije me je pripeljalo nezadovoljstvo na vseh ravneh. Kako sem živela, kako sem se počutila, kaj sem delala … V glavi sem zaslišala glasen krik, da ne morem več živeti tako, ker sem se za uspehom gnala samo zato, da bi me cenili drugi. Imela sem nenehne depresije, tesnobe in huda obdobja čustvene nestabilnost. To sem skrivala, čeprav sem vedela, da ne bom mogla vse življenje živeti z masko popolnosti. V depresijo sem zapadla že po razhodu z dolgoletnim partnerjem, poleg tega me je predramila smrt v družini, ko sem začela razmišljati o smislu življenja. 
 

Kako ste živeli v zadnjih mesecih pred popolno izgorelostjo?


Že lani poleti sem začutila, da ne morem več, in sem si nameravala vzeti nekaj časa zase. Odšla sem k babici v Pulj, toda premor ni bil popoln, saj sem še vedno delala na daljavo in vzdrževala status samostojne podjetnice (SP). V ozadju me je poganjal strah, kaj si bodo drugi mislili, če bi SP kar zaprla. Saj se vendar ne spodobi, da si namerno brez službe. Ne morem reči ljudem, da nič ne delam. Ob koncu poletja sem si nato kupila še letalsko karto za Bali, ampak zaradi izbruha vulkana nisem odšla. Sočasno sem dobila priložnost za sodelovanje pri dobrem projektu in znova vstopila v isti življenjski ritem, ki mi ni ustrezal. Po koncu projekta letos februarja je šlo vse samo še navzdol. Delala sem stvari, ki me niso veselile, zajela me je depresija, tesnoba, nisem imela motivacije, padla mi je telesna storilnost … Sledil je popoln kolaps, ko sem obležala v izgorelosti.

Šele ko sem nato spet odšla na psihoterapijo, sem na glas priznala, kako zelo sem nezadovoljna s svojim življenjem, predvsem pa, da ne zmorem več nositi vseh teh mask popolnosti. Predolgo sem čakala, toda tedaj nisem mogla več naprej. In ko enkrat to poveš na glas, je vse lažje.

Dejavniki tveganja za izgorelost
  • vzgoja s pogojevano ljubeznijo
  • samovrednotenje po dosežkih
  • sram ob neuspehu
  • deloholizem
  • perfekcionizem
  • pretirana občutljivost za kritiko
  • pretirana občutljivost za izgube
  • pretirana odgovornost
  • pretirana introvertiranost
  • družbene spremembe


Zakaj je psihoterapija najprimernejša za odpravo izgorelosti?


Ker 90 odstotkov našega delovanja poganja naš nezavedni del. Nekje do sedmega leta se oblikuje naša psihološka struktura, ko ponotranjimo vzorce iz našega okolja. Zaradi družbenega vpliva dobimo vsi marsikaj enakega, toda med družinami so različne nianse, ki vplivajo na razvoj naše osebnosti. Prek psihoterapije lahko spremenimo vzorce, ki nas omejujejo, čeprav marsikdo sam sebe preprečuje, da je povsem dobro. Problem je, ker so psihoterapevtski procesi dolgotrajni, celo večletni ali vseživljenjski. Vsi imamo potrebo po sprejetosti in biti všečni, čeprav nekateri v močnejši obliki, drugi v lažji. Če so vzgibi premočni, jih moraš ozavestiti, da se znaš ustaviti, drugače te podzavest v želji po popolnosti potegne predaleč. Na koncu ročno zavoro potegne šele telo, ko obležiš v izgorelosti.

Simptomi izgorelosti
  • občutek kronične utrujenosti
  • občutek razvrednotenja
  • sram
  • tesnoba
  • jeza in razočaranje
  • čustvena nihanja
  • odmik od ljudi
  • motnje spanja
  • izguba energije
  • slabši imunski odziv

 

Torej je napačno razmišljanje, da je po izgorelosti potreben samo temeljit počitek?


Nedvomno je pomemben počitek, vsaj v začetni fazi, toda s počitkom odpravljaš samo posledice, ne pa vzrokov za izgorelost. V primeru izgorelosti je psihoterapija edina primerna rešitev, kar potrjuje tudi zdravstvena in psihoterapevtska stroka. Brez spremembe psihološke strukture težko spremenimo naše delovanje in način življenja. Toda težko je, če se s psihoterapijo spoznaš šele po psihičnem zlomu. Že tako imaš v sebi občutek popolnega poraza, zato o tem težko govoriš na glas.

Kam po pomoč?

Obiščite osebnega zdravnika, ki bo prepoznal vaše stanje. Osnovno zdravljenje izgorelosti je nato psihoterapija. Za lajšanje simptomov (gre za hormonsko neravnovesje) lahko zdravniki predpišejo tudi zdravila.

 

Ker ste prek psihoterapije ozaveščali vašo podzavest, se je morda zato izgorelost še pospešila, saj ste se bolj zavedali vaših strahov in stisk?


Ne bi postavila te vzročne povezave, čeprav je res, da se ti s psihoterapijo začne rušiti obstoječa psihološka struktura, ko spoznavaš vzorce svojega delovanja. Če zaradi nezavednega strahu pri teh vzorcih vztrajaš še naprej, se izčrpavaš in lahko sledi popoln zlom.

Ne morem sicer pozabiti, kako smo na eni od skupinskih terapij že pred tremi leti izpolnjevali test teh nezavednih notranjih prisil (»driverjev«) za izgorelost. Skoraj pri vseh kriterijih sem bila že takrat krepko v nevarnosti za izgorelost, vendar jim nisem posvečala pozornosti, saj sem tedaj na psihoterapiji predelovala druge stvari. Najbolj kritičen rezultat sem dosegla pri lastnostih: pohiti, bodi popolna, ustrezi drugim in potrudi se. Spomnim se, da mi takrat ni bilo jasno, kaj je narobe s tem. Mislila sem, 'to so vendar odlične lastnosti' in bila nanje celo ponosna. Tako so me namreč učili. Biti pridna in ustrežljiva. Toda to so bili temelji mojega življenjskega delovanja, ki so me uničevali, pa se tega niti zavedala nisem. Šele po izgorelosti sem se spomnila, kako sem že pred tremi leti imela vse na dlani, pa nisem poslušala. Zakoreninjen napačen vzorec je bil tako močan, da se nisem zaustavila.
 

Kaj je vas gnalo čez mejo?


Vedno sem morala jaz, Julija, ustrezati vsem v okolici, saj me je gnala huda nezavedna želja po sprejetosti in potrditvi, česar mi je manjkalo že v otroštvu. Do obiskov psihoterapije nisem vedela, da je vse moje početje pogojeno s to željo. V življenju me je iz tira lahko vrgel že najmanjši znak, da komu nisem ugodila. Nisem prenesla nobene kritike ali da ima kdo slabo mnenje o meni. Lahko je bila samo beseda ali pogled, se je v meni vzbudil občutek nesprejetosti in da nekomu nisem všeč. In da bi drugim ugajala, sem delala še več, se dokazovala in izčrpavala, toda prave uresničitve nisem občutila.
 

Prejmejo otroci prevečkrat starševsko ljubezen, samo če so pridni?


Marsikdo je sprejet, pohvaljen in ljubljen, samo če je takšen, kot pričakujejo starši. In potem starši še očitajo otrokom, zakaj niso takšni kot sosedovi otroci, zakaj niso bolj pridni, zakaj jokajo ali sitnarijo … Prepovedana so skoraj vsa čustva, kot da so otroci roboti, ki morajo biti ves čas tiho in se smejati. Vsi smo bili vzgajani, da moramo biti pridni. Sama sem redkokdaj v življenju izrazila svoje pravo mnenje, se komu zoperstavila ali postavila zase, rekla ne, se razjezila. Živela sem v prepričanju, da bom samo tako družbeno sprejeta.

image
Julija Predan: Resnično bi bil že čas, da psihoterapija postane nekaj običajnega, saj nas skozi življenje poganjajo predvsem naše nezavedne želje in naša psihološka struktura. FOTO: Roman Šipić

 

Temelje izgorelosti smo torej spoznali. Jih je vam uspelo porušiti?


Ko sem okrevala, so mi ljudje z izkušnjo izgorelosti rekli, da se lahko hitro spet vrnem v stare vzorce, ki ostanejo v tebi. Ugotovila sem, da je to res, toda če jih s psihoterapijo ozavestiš, jih lahko tudi zavržeš. Marsikdo se vrne v stari ritem, toda pri meni je bila tista bojazen pred smrtjo tako pretresljiva, da se hitro zavem in vrnem v prave tirnice življenja. Ko enkrat izgubiš zdravje, vse drugo postane popolnoma nepomembno in to je postalo moje sidro delovanja.


Verjetno to ne pomeni, da zdaj ničesar ne delate?


Velikokrat res ničesar ne delam. To je najbolj čudovita stvar, ki sem jo vnesla v svoje življenje. Nisem pa še polno delovno aktivna, če me to sprašujete. Zdaj je moj največji uspeh, če lahko delam tisto, kar me resnično veseli. V naši družbi je ena največjih vrednot delo, nazivi, dosežki, življenjski uspeh pa se enači samo s poslovnim uspehom. Nekoč je to veljalo tudi zame, ampak z izgorelostjo so se moje vrednote spremenile. Zame je pojem uspeha oseba, ki ji uspe preživeti dan tako, kot ji ustreza. V naši družbi vlada huda prepoved uživanja, to se dojema kot nekaj slabega. Veliko ljudi se celo hvali, da delajo po petnajst ur na dan.
 

Ampak če v nečem uživaš, ni problem delati po petnajst ur.


Ni pomembna količina dela, temveč smisel. Lahko imaš preprosto delo, ampak če te ne veseli, se ne počutiš izpolnjenega in obratno. Nikakor ne gre samo za službo, v izgorelost te lahko potegnejo slabi vzorci v partnerstvu, družini, okolici, prijateljskih odnosih … Tega ljudje ne spremenijo, saj se bojijo zapustitve, nesprejetosti, zato zgolj izpolnjujejo pričakovanja drugih.
 

Verjetno je zmotno tudi mišljenje, da je psihoterapija namenjena samo ljudem s psihičnimi težavami.


Psihoterapija je predvsem oblika osebnostne rasti. Vsak med nami ima omejujoča prepričanja iz otroštva, ki jih mora preseči, če hoče iti korak naprej. Nikakor ni treba najprej izgoreti ali zapasti v depresijo, da odideš na psihoterapijo.

»Pri premagovanju stare psihološke strukture in nezavednih notranjih preganjalcev so mi pomagale tudi energetske telesne vaje, saj telo najbolje razkrije potlačena čustva in travme. Obstajajo namreč telesne tehnike, ki pokažejo psihološke blokade.«

 

Ste svojim bližnjim in prijateljem povedali, da hodite na psihoterapijo?


Zelo dolgo jim nisem povedala zaradi sramu, kasneje pa sem začela prepričevati tudi druge, naj se odločijo za psihoterapijo. Ko začneš prepoznavati lastne vzgibe delovanja, obnašanja, čustvovanja, iste vzorce opaziš tudi pri drugih, zato veš, da bi jim psihoterapija lahko pomagala. Prvi odziv je bil, da tega ne potrebujejo, toda po moji izgorelosti se je njihovo razmišljanje spremenilo. Na psihoterapijo je začelo hoditi veliko bližnjih, ker si želijo spremeniti in izboljšati življenje, kar je tudi razlog, da sem javno začela deliti svojo izkušnjo.
 

Ozaveščenost o psihoterapiji je kljub temu precej nizka.


O psihi se premalo govori, saj nad to temo vlada huda stigma. Zdi se mi, da k psihoterapiji vseeno hodi precej ljudi, toda tega ne govorijo naokoli, ker to družbeno ni sprejemljivo. Resnično bi bil že čas, da psihoterapija postane nekaj običajnega, saj nas skozi življenje poganjajo predvsem naše nezavedne želje in naša psihološka struktura. To je osnova vsega. Zakaj bi bilo čudno, če si želimo to izboljšati?
 

In kako ste vi izboljšali svoje življenje?


Ne nosim več mask in ne trudim se biti popolna. Poskušam se sprejeti takšna, kot sem. Povem, kar mislim. Moje vrednosti ne določa več poslovni uspeh ali mnenja drugih, tudi mojih dejanj ne poganjajo več te stvari. Zato je moje življenje precej bolj preprosto, sproščeno. Manj ljudi, manj stvari, manj balasta. Predvsem pa se je vse zelo upočasnilo, nikamor se mi več ne mudi. Končno zares uživam življenje, brez slabe vesti.

image
Mojca Žirovnik: Moramo se zavedati, da lahko vsak konflikt spremenimo v odnos. FOTO: Osebni Arhiv
Več se moramo pogovarjati

Izgorelost ne nastane samo na delovnem mestu, ampak te lahko vanjo potegnejo tudi slabi vzorci v partnerstvu, družini, okolici, prijateljskih odnosih … O tem razlaga trenerka NLP (nevrolingvistično programiranje) in specializantka psihoanalize Mojca Žirovnik. »Zahteve okolja danes niso nujno usmerjene v bolje, ampak predvsem v več. Okolje zahteva samo perfekcionizem. Posledice so, da nam kronično primanjkuje časa in da smo neprestano pod pritiskom, zato narašča število konfliktov v medčloveških odnosih tako v službi kot doma, nerešeni konflikti pa povzročajo slabe odnose, ki vplivajo na izgorelost,« je razložila Mojca Žirovnik in poudarila, da potrebujemo predvsem več pogovarjanja. »Konflikte rešujemo z asertivnim (dostojanstvenim) pogovorom. Tak pogovor nam omogoča, da povemo, kaj mislimo, se postavimo zase in obenem spoštujemo sogovornika. Tega se lahko vsi naučimo in za to porabimo bistveno manj časa, kot če konflikt vztraja. Hkrati se moramo zavedati, da lahko vsak konflikt spremenimo v odnos. V odnos, ki osrečuje, motivira in zdravi.«
Povezane vsebine