Tiskane izdaje
Vnetje sluznice nosu in obnosnih votlin, do katerega pride zaradi izpostavitve alergenom, imenujemo alergijski rinitis.
Po ocenah prizadane med 10 in 20 odstotkov ljudi vseh starosti in obeh spolov.
Lahko se pojavlja sezonsko ali preko celega leta. Čeprav bolezeni ni nevarna, lahko pomembno vpliva na kvaliteto življenja.
Kaj ga povzroča?
Stik sluznice nosu z alergenom (=snov, ki sproži alergijo), lahko pri nekaterih ljudeh povzroči neustrezno reakcijo imunskega sistema, senzibilizacijo.
Prične se tvorba protiteles razreda IgE, ki se pritrdijo na podvrsto imunskih celic, imenovano mastociti.
Ti se nahajajo v sluznicah in koži in vsebujejo veliko količino kemične snovi imenovane histamin. Ko mastociti opremljeni s protitelesi ponovno pridejo v stik z alergenom, se iz njih poleg histamina sprostijo še druge snovi, ki povzročajo vnetje. To povzroči povečano (lokalno) prepustnost žil ter privabi druge vrste vnetnih celic. Sluznica na tem mestu oteče in je lahko srbeča, poveča se izločanje sluzi.
Sezonski alergijski rinitis oziroma seneni nahod najpogosteje povzročajo pelodi trav in dreves. Pri celoletnem so sprožilci največkrat hišne pršice, živalski epitel in spore plesni.
Nagnjenost k razvoju alergijskih bolezni je dedna, tveganje za nastanek alergijske reakcije je večje pri tistih, ki imajo bližnje sorodnike z znanimi alergijami ali astmo.
Klinična slika
Bolezen se večinoma začne v otroštvu ali pri mladih odraslih, vendar lahko nastopi tudi kasneje. Prevladujoče težave se skozi življenje lahko spreminjajo.
Za alergijski rinitis so značilni zgodnji, prehladu podobni simptomi in znaki, ki se pojavijo kmalu po stiku z alergenom:
• serozen izcedek iz nosu,
• nabreklost nosne sluznice in občutek zamašenega nosu,
• kihanje in srbenje nosne sluznice (lahko tudi sluznice neba),
• če se težavam pridruži tudi srbenje in solzenje oči, bolezen imenujemo alergijski rinokonjunktivitis.
Kasneje se opisanim težavam lahko pridružijo še:
• kašelj,
• oslabljen voh,
• bolečine v žrelu,
• hripavost,
• utrujenost in razdražljivost,
• glavobol.
Diagnostika in zdravljenje
Pri sumu na alergijski rinitis lahko zdravnik poleg anamneze in kliničnega pregleda naroči tudi odvzem krvi za laboratorijske preiskave za določitev protiteles proti specifičnim alergenom.
Za potrditev diagnoze in določitev alergenov navadno bolnik opravi kožne vbodne teste. Pri tem na kožo notranjega dela podlahti nanesejo majhne količine raztopljenih alergenov in jih v kožo vnesejo z vbodljajem. V primeru, da je bolnik na testirano snov alergičen, se po določenem času na mestu vboda pojavi rdečina in srbeč izpuščaj, ki po približno eni uri izzveni.
Zdravljenje alergijskega rinitisa temelji na izogibanju stiku z alergenom in zdravilih.
Pri sezonskem rinitisu je koncentracija alergenov večja zunaj, zato je priporočljivo, da se čimveč časa zadržujemo v zaprtih prostorih in prostore zračimo med ali neposredno po padavinah, ko se ozračje nekoliko očisti.
Pri alergiji na hišne pršice lahko kupimo posebne prevleke za blazine in odeje, vse posteljno perilo in odeje redno peremo, vzmetnice pa sesamo s sesalcem s HEPA filtrom.
Prav tako odstranimo preproge, težke zavese in zofe, tapecirane z blagom.
Pri alergiji na spore plesni vidno plesen v bivalnih prostorih odstranimo z ustreznimi čistili in poskrbimo za znižanje vlage v prostorih (odstranimo lončnice, prezračujemo prostore, ki so vlažni, kot je npr. kopalnica, kupimo razvlaževalnik zraka).
Strategije za izogibanje stika z alergenom so pogosto le delno učinkovite.
V kolikor težave še vztrajajo, lahko zdravnik bolniku predpiše zdravila. Med najpogosteje uporabljanimi so antihistaminiki v obliki sirupov ali tablet ter kortikosteroidni spreji za nos. Ker delujejo na različnih nivojih alergijske reakcije, v kombinaciji pogosto bistveno izboljšajo simptome.
Lokalni dekongestivi, ki sicer težave zelo hitro zmanjšajo, niso priporočljivi. Po prenehanju učinkovanja odmerka namreč pride do poslabšanja izcedka in občutka zamašenega nosu, pri daljši uporabi (> 5 dni) pa lahko pride do kroničnega poslabšanja stanja.
Že nekaj let je tudi pri nas možna specifična imunoterapija, pri kateri se majhne količine alergena bolniku vbrizga pod kožo ali položi pod jezik, s čimer se telo vzpodbudi k razvoju tolerance.
Metoda je primerna pri majhnem številu znanih alergenov, ki se jim je težko izogniti. Ker obstaja majhna možnost hude sistemske reakcije, ni primerna za bolnike z nekaterimi pridruženimi boleznimi. Zdravljenje traja 3 do 5 let, po prenehanju je del bolnikov še dlje časa brez težav, pri nekaterih pa ponovno pride do poslabšanja.
***
Avtorica prispevka je zdravnica.
