Najpravičnejša valuta človeštva je čas

Vse, razen časa, je med ljudmi nepravično razporejeno. Nekomu se zdi nepravična barva kože, ki mu pripada, kasta, spol, višina, narodnost, količina denarja na bančnem računu, količina sreče v ljubezni, skoraj v vsemu se razlikujemo, le časa ima vsak v dnevu enako. Vsak ima natanko štirindvajset ur časa na dan.

Časa imamo vsi enako, vsi dovolj in vendar je čas najbolj uporabljen izgovor v današnji družbi, če kakšno opravilo naredimo raje od drugega. Če se komu raje posvetimo kot drugemu, pač ne najdemo časa. Ko ne uspemo zaradi tega ali onega vzroka, je tudi kriv čas. Nimam časa ne pomeni, da se nam je dan skrčil za eno uro, pač pa pomeni: »Nimam časa zate ali za to.«

Čakalne vrste so nujno povezane s posameznikovim osebnim časom. Čas pacienta je veliko manj vreden kot čas zdravnika. Ure v čakalnici minevajo počasi, zdravniku za vrati teče čas prehitro. V zaporu ima časa veliko več zapornik kot paznik, med šolsko uro učitelju čas veliko hitreje mine kot učencu. Med testom se razmere spremenijo, učencu čas mine prehitro, učitelju se minute vlečejo.

Zdi se, da imamo zdravniki veliko raje denar kot prosti čas. Zdravnik se veliko raje odpove prostemu času kot denarju. Kako naj si sicer razložim dvojne, trojne delavnike, poleg službe, dežurstev izobraževanja še honorarno delo ali gostovanje v drugih ambulantah in bolnišnicah. Razumem, da je denar nujno potrebna dobrina, a slovenski pregovor omenja čas kot enakovredno dobrino denarju.

Slovenci se motijo, čas ni enako kot denar. Čas ne ustvarja prednosti s kopičenjem, tako kot denar.

Zdravniki imajo svoje delo zelo radi. Radi posvetijo več časa svojemu delu. To, da je delo celo nagrajeno, je le dodatni bonus. Zdravnik je eden od poklicev pri katerem človek rad vnovči svojo dnevno količino časa.

Če si srečen, si v položaju, ko daješ, namesto, da prosiš za pomoč. Blagoslovljen je tisti, ki poseduje (znanje, izkušnje, orodja), ne oni, ki potrebuje tvoje vrline in sredstva. Kako udobno je biti v družbi teh, ki potrebujejo zdravje, empatijo, pomilovanje, nego, razumevanje. Zdravniku pa je dana sreča tega, ki daje. Zdravnik ima prednost, da zdravi bolnega, daje obet in oporo tistemu, ki ima nesrečo, da je bolan in pomoči potreben. Kadarkoli si v položaju priviligiranega, tistega, ki daje, in ne prejema, čas hitro mine in je dobro vložen.

Mnogi poklici omogočajo položaj priviligiranega. Merilo za delo v priviligiranih poklicih ni le višina nagrade ali plačila, ampak izpolnitev v blagodejnosti dajanja. Značilno za zaposlene v priviligiranih poklicih je, da so veliko bolj glasni v boju za večjo plačo, kot za več prostega časa. Poleg zdravnikov imam v mislih tudi učitelje, sodnike, duhovnike. Nam je skupno to, da radi opravljamo svoj poklic. Nam ni škoda časa, ki ga dnevno vložimo v delo z manj priviligiranimi od sebe.

V času poletnih počitnic pa se moramo tudi zdravniki spustiti v manj obetaven položaj znotraj družinskega okolja. Za delo s svojimi najbližjimi smo veliko manj usposobljeni ali čustveno zaščiteni, kot smo v okviru običajnega poklicnega kokona. Kako lažje je obvladati medicinsko znanje, delo z ultrazvokom, množico medicinskih algoritmov, diagnoz in terapevtskih postopkov, kot pa imeti ZADOVOLJIVE odnose s partnerjem, odraščajočimi otroki, starajočimi se starši, peščico odtujenih prijateljev in znancev.

Kako depriviligirano se počutiš, ko otrok ne izdela mature, ko pripelje domov nesprejemljivega partnerja, ali mu najdeš vrečko marihuane v predalu? Partnerski odnos, ki je bil do dopusta nekoliko bolj mimobežen, postane intenziven tako v dobrem, kot v slabem smislu, ko enkrat vanj vložiš več ur svojega dneva.

Na počitnicah preprosto ne rečeš več svoji ožji, sestavljeni ali širši družini: »Nimam časa.» Na dopustu moraš končno reči :»Za vas mi je mar in imam čas.« A ker je to izjemno zapleteno in težko, potrebujemo več denarja. Da se odkupimo za čas, ki ga raje razporedimo in posvetimo drugje. Potrebujemo denar, da smo spet v vlogi tega, ki daje in ne tega, ki prosi. Da vsaj za trenutek zadržimo brezmejno ugodje priviligiranega v odnosu, tistega, ki daje in ne tega, ki prosi.

Čas ne more biti nikoli sredstvo, ki bi omogočalo kopičenje, privilegije ali neenakost. Vsako jutro, vsak dan, v vseh krajih sveta, ga ima vsakdo vedno enako, štiriindvajset ur na dan.

Sabina Senčar je specialistka ginekologije in porodništva in specialistka družinske medicine. V teh okvirih se ukvarja tudi z lasersko medicino in nutricionizmom.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

Sabina Senčar, ginekologinja

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

***

Po dosjeju zdravstvenih blogov brskajte TUKAJ.