»Najtežje mi je, ko moram otroku priznati, da nimam za hrano!«

Kličemo na pomoč za družino Šerbinek, ki se je v trenutku znašla v hudi socialni stiski, ker je mamo Zdenko prizadela možganska kap in ne more delati.
Objavljeno
09. maj 2016 16.46
Zdenka Šerbinek. V Ljubljani 5.5.2016
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer
Na začetku leta Ljubljančanka Zdenka Šerbinek prav gotovo ni slutila, kako zelo se ji bo življenje zasukalo. Njej, njeni družini, dvema otrokoma. Vse bi šlo normalno naprej, če ji ne bi možganska anevrizma v minuti spodnesla tal pod nogami. Zdaj jo načenja obup, ker v stiski ne vidi luči na koncu tunela.

Zdenka, ki letos stopa v 39. leto, nikoli ni bila vajena razkošnega življenja. Še kot otrok je z družino živela v najemniškem stanovanju, starši so se komaj prebili skozi mesec, ko pa je bila srednješolka, ji je za možgansko kapjo umrl oče, star komaj 49 let. »Mama je močno garala, da smo nekako preživeli,« pripomni.

Usoda je hotela, da je zelo mlada zanosila in že pri 19 rodila sina Jako. »Nič ne rečem, družina mi je bila v močno moralno oporo, mama mi je pogosto pazila sina, ko sem zaključevala zdravstveno šolo, a želela sem sama skrbeti zanj, zato sem najela stanovanje in šla na svoje,« pripoveduje.

No, preteklo je kar nekaj vode, Zdenka je trdo delala kot socialna oskrbovalka starejših na zavodu za oskrbo na domu, da je lahko preživljala sebe in sina, plačevala najemnino in položnice, potem pa je spoznala partnerja in ta je pred petimi leti postal oče njene hčere Neje. Zaživeli so skupaj, spet v najemniškem stanovanju, in zdelo se je, da bo družina srečna.

Pa ni prav dolgo trajalo. »Ko zdaj pogledam nazaj, ugotavljam, da naše življenje ni bilo tako slabo,« razmišlja Šerbinkova. »Partner je bil res ves čas brezposeln, a sem vsaj jaz imela stalno službo, tako da smo se prebijali. Zelo skromno, vsak evro smo trikrat obrnili, preden smo kaj kupili, a je šlo.«

Usodna minuta

Že lani pa so se začeli odnosi med Zdenko in njenim partnerjem krhati in odločila sta se, da se bosta razšla. »V začetku februarja naj bi se z otrokoma preselila. Tu za Bežigradom sem že najela stanovanje. Morali bi ga še prepleskati, no, potem pa se je na kulturni praznik vse postavilo na glavo,« se spominja, oči pa ji že zalivajo solze. »Bila sem ravno pod prho, ko sem v glavi začutila močno, pekočo bolečino. Ker delam s starejšimi, ki jih je zadela kap, sem takoj posumila, za kaj gre. V kopalnico sem priklicala partnerja in mu naročila, naj hitro pokliče reševalce. Zabičala sem mu, da me morajo dati na CT glave. Potem sem se že začela počasi izgubljati, nisem mogla več govoriti ...« zajoče.

Odpeljali so jo na urgenco, ji res naredili želeno preiskavo in ugotovili, da ji je na dveh mestih počila žila. Nemudoma so jo operirali. »Na srečo je vse potekalo zelo hitro, sicer ne vem, ali bi preživela,« nadaljuje. V bolnici so jo potem zadržali tri tedne. »Rekli so, da sta vzrok gotovo prenaporen življenjski tempo in stres ... Potem pa klasika, plenice, strogo ležanje, šele čez čas smo se lotili hoje. Rekli so mi, da bom imela težave s tem, a šele kasneje sem iz pogovorov dojela, da se prvega tedna v bolnici sploh ne spomnim. Ker sem zaradi dela s starejšimi vedela, kako poteka rehabilitacija po kapi, sem ponoči na skrivaj vstajala in počasi začela premikati noge. Korak za korakom. Z željo, da bi se čim prej spravila k sebi in bila samostojna, ter z mislijo na otroka, za katera moram poskrbeti, sem napela vse sile,« pove Zdenka.

Kolikor se je le dalo. Desno nogo še vedno vleče za seboj, misli se ji občasno izgubljajo, pogosto ne najde ustreznih besed, da bi kaj povedala. A Zdenka ima res močno voljo. Nikoli ni bila vajena poklekniti pred lastno šibkostjo, a zdaj ne vidi drugega izhoda, kot da ljudi prosi za pomoč pri izhodu iz stiske. Tolaži se s tem, da zanjo ni sama kriva, saj jo je prizadela bolezen, in da tudi prej nikoli ni »zganjala luksuza«, kot pravi.

»Prišla sem iz bolnice in se 1. marca s sinom in hčerjo preselila v to stanovanje. Vse sem že plačala, in če ne bi šli, bi denar izgubila,« razlaga. »A zdaj, ko sem na bolniški, moj dohodek še zdaleč ne bo pokril osnovnih potreb. Pripada mi 80 odstotkov plače, kmalu jih bom dobila le še 60,« preračunava v solzah. »Dolgovi se kopičijo, za vrtec sem dolžna že 814 evrov. Ravno včeraj so mi poslali novo odločbo, da bom morala zanj plačevati več kot sto evrov na mesec. Pravijo, da moja plača zadostuje za tri člane. Na CSD jih ne zanima, da sem bolna in da živimo v najemniškem stanovanju, gledali so povprečje dohodka za eno leto nazaj. Povedala sem jim, da to ni fer, da v takih izrednih razmerah ... pa nisem dosegla nič. Menda so takšna pravila. Ponudili so mi, da mi lahko plačajo dodatno zdravstveno zavarovanje ...«

Niti za kruh in mleko

Bolniško nadomestilo Zdenki prinese 524 evrov, za najemnino jih mora odšteti 360 na mesec. »Ko plačam še za 180 evrov položnic, mi ne ostane niti za kruh in mleko. Zaradi zdravja bi morala paziti na hrano, otroka bi potrebovala sadje in zelenjavo, a to je za nas zdaj nedosegljivo ...« spet močno zajoče, se počasi umiri in nadaljuje: »Smola je tudi to, da so mojo možgansko poškodbo okvalificirali za lažjo, zato mi ne pripada zdravilišče, nobena terapija v Soči, a jaz iz izkušenj s starejšimi vem, kako zelo bi mi lahko pomagale. Pozanimala sem se in izvedela, da bi mi dve na teden vzeli po 55 evrov, če bi si jih hotela privoščiti samoplačniško.« Poskuša preračunati, koliko bi to zneslo na mesec, a na koncu zamahne z roko in reče: »Ah, pustiva to, na kaj takega ne morem niti pomisliti. Nekaj že telovadim sama, saj si ne morem privoščiti, da bi kar obležala, a si ne upam kar tako, brez nadzora, kaj pa, če se spet kaj zgodi ...«

Zdenka zelo pohvali bivšega partnerja: »Prav presenetil me je, vsako popoldne nas obišče, postori vse, kar je treba, in Nejo pelje v park. Tudi mama pride vsak dan, da mi pospravi in skuha, čeprav se že sama malo trudim, toda predolgo ne morem stati za štedilnikom. Tudi perila, na primer, ne smem obesiti, ker bi me hitro vrglo vznak. Imam srečo, da mi stojijo ob strani, a finančno so vsi v podobnem položaju kot jaz. S partnerjem še nisva rešila stvari na sodišču, zato skrbništvo in preživnina za Nejo še nista določena. Pa saj ne vem, koliko bo od nje, saj je brezposeln ...«

Vajeni skromnosti

Pogovor sem speljala še na sina, na Jako. »Maturant je,« v Zdenkinih očeh za hip ugledam sledi ponosa. »Zelo priden je, a stvari, ki so se nam dogajale, so ga močno prizadele. Vso srednjo šolo je izdelal brez popravnega izpita, zdaj pa bi rad študiral menedžment.« Spet se razjoče: »Še vpisal se ni, ker ve, da si tega ne moreva privoščiti ... Skromen fant je, zelo me razume, močno podpira, zato ni prav, da mu ne morem omogočiti študija.«

Obe sva nekaj časa molčali, da je spet prišla k sebi. »Zdaj se intenzivno uči za maturo. Še sreča, da se je ves Jakov razred odločil, da ne bodo šli na maturantski ples. Pobralo bi me, če bi bil le on prikrajšan, ker takega stroška enostavno ne bi zmogla. O, tudi Neji ne moram ničesar privoščiti. Najtežje mi je, ko moram otroku priznati, da nimam za hrano,« zajoče Zdenka. »Zraven je bila, ko me je kap, vse je videla ... Prenehala je govoriti z odraslimi. Le s člani najožje družine spregovori in z otroki v vrtcu. Zdaj jo vozimo okrog psihologov. Ugotavljajo, ali gre za selektivni mutizem. Jeseni bo morala v šolo. Ne vem, kako bo ...«

Ve pa, da bo njena rehabilitacija dolgotrajna. »Vse bo v redu, ko se bom vrnila v službo. Toda v najboljšem primeru, ampak res najboljšem, bom lahko proti koncu leta delala po nekaj ur na dan, seveda pa nikoli več s starejšimi. To je zame najhuje. Nikoli več ne bom smela dvigniti več kot pet kilogramov, pri oskrbovancih pa je treba napeti vse mišice, da jih premikaš, obračaš, kopaš. Še dobro, da sem pred dvema letoma naredila tečaj za pedikerko, morda bom vsaj to lahko delala. K ostarelim me verjetno ne bodo več spustili. Kaj, če kdo pade? Niti dvigniti ga ne bom smela,« razmišlja Šerbinkova.

Komaj čaka zdravniško dovoljenje, da bo smela spet delati: »Sedim tukaj in tuhtam, kako bi otroka spravila iz stiske ... Preštevam tudi dneve do plače in razmišljam, kaj sploh lahko skuham. Nikoli nisem imela dolgov, razpolagala sem le s tistim, kar sem zaslužila, zdaj pa sem presrečna že, če kje dobim kilogram moke ali kakšno oblačilo za Nejo, saj vem, da mi tega ne bo treba kupiti.«