Obstaja toliko časa, kolikor obstaja človeštvo: dojenje, namreč. A naj se sliši še tako neverjetno, čeprav je dano samo »izbranemu«, ženskemu spolu, spretnost dojenja ženskam ni prirojena. Ali je torej dojenje bolj kot spretnost morda umetnost? O tem smo se pred današnjim začetkom festivala Dojiva se in jutrišnjim svetovnim dnevom dojenja pogovarjali z Asjo Samec, poporodno strokovnjakinjo.

Asja Samec, psihologinja in tudi sama mama, je prepričana, da bi bilo najbolj naravno, če bi deklice oziroma mlade ženske že odraščale z idejo dojenja, ker bi ga videle pri svojih mamah, tetah, sestrah ... »V tem primeru bi bilo dojenje lahko precej bolj naravno. Ženske bi s tem imele intuitivno modrost že v sebi, védenje, kako to početi, ne da bi se zavedale (ne)znanja o njem. Zaradi pomanjkanja izkušenj s skupnostjo, naravnega prenosa z ženske na žensko, to umanjka. Ta primanjkljaj poskušamo premostiti s knjigami, revijami, predavanji, nasveti …« Dojenje je zato, meni Samčeva, spretnost in v resnici tudi – umetnost. Zdravstveno osebje, ki je na voljo mladi materi in ki ima znanje, lahko veliko pomaga, da se ženska že v začetnih urah in začetnih dneh »priuči« bodisi spretnosti bodisi umetnosti dojenja.

 

Pravica obeh

Dojenje je pravica dveh: mame in otroka. In ni hkrati tudi dolžnost. So matere, ki otroka nočejo dojiti, in so matere, ki ga ne morejo dojiti. Je predsodek, da ženske prsi zaradi dojenja ne bodo več lepe, da bodo izgubile prožnost, še razširjen? Samčeva odgovarja, da »skoraj« ne več.



»Nosečnice se zdaj bolj kot včasih zavedajo, da je dojenje najboljša izbira za mamo in otroka. Pozneje pa morda zaradi pomanjkanja informacij ali premalo zaupanja vase kakšna mama prehitro poseže po ukrepih, ki ne podpirajo dojenja. Iz strahu, da otrok ni dobil dovolj mleka, mu ponudi adaptirano – kot prvi, namesto kot drugi, tretji ali četrti ukrep. A večina mater si vendar želi dojiti otroka.«



Sogovornica je doslej naletela le na eno, ki nikakor ni hotela dojiti. Torej je imela tehten razlog? Estetskega? »Ne, navedla je, da so njene dojke – moževe. Pomembna ji je bila torej spolna konotacija prsi: da so te njene oziroma da so spolni objekt.«
Sicer pa, kot ženske danes vedo, ni nujno, da dojenje vpliva na estetski videz dojk. So tudi ženske, ki so bile žrtve spolne zlorabe ali imajo kakšne druge travme. Takim ženskam, pravi Samčeva, je neprijeten vsak intenziven telesni stik, tudi stik z otrokom. »Tega ne smemo obsojati,« dodaja.

Podobno kot z materami je tudi z otroki: nekateri preprosto nočejo sesati materinega mleka. In so taki, ki ga ne morejo … »Ljudje smo sesalci, narejeni za sesanje in dojenje, so pa primeri, ko zaradi poškodb v ustih ali prirojenih motenj tega ne morejo početi. Obstajajo otroci, ki imajo prirojene razvojne težave. Obstajajo nedonošenčki. Ali pa so preprosto ves čas zaspani in jim je težko in naporno sesati,« našteva Samčeva. Če bi morala novorojenčke »kategorizirati«, bi jih na tiste, ki so bolj zainteresirani in navdušeni za sesanje, in na druge, ki so manj. Sploh pa, poudarja, če se mama in dojenček dobro uskladita, si prisluhneta ter si v ključnih trenutkih poiščeta podporo in pomoč, bosta zadovoljna oba.
 

Zahod zaostaja za nerazvitimi

Mednarodno gibanje za prehrano otrok (IBFAN) svari, da matere po svetu niso enako ozaveščene o prednostih in slabostih dojenja. V družbi je še veliko predsodkov, neznanja in zablod. Ob svetovnem tednu dojenja, v prvem tednu avgusta, oziroma na svetovni dan dojenja, 2. avgusta, tako v svetu kot pri nas stroka še bolj kot sicer ozavešča mlade mame o koristih dojenja, ki jih je mogoče strniti v formulo 3E: dojenje je ekološko, ekonomično in daje zvrhano mero energije.



Materino mleko je shranjeno v posebni »embalaži«, ki je naravni »zero waste« – sistem brez odpadkov in ki ga ni treba greti, z drugimi besedami: porabljati energije, ker je vedno ravno prav toplo. Materino mleko nič ne stane, z njim preprečujemo revščino in podhranjenost, hkrati pa je najbolj popolna hrana za novorojenčka. V njem je vse, kar potrebuje: zagotavlja mu optimalno količino energije in hranil ter tekočine za rast in razvoj. Dojenje ima blagodejne in zdravilne učinke še v odraslosti, saj je v materinem mleku kopica snovi, ki otroka ščitijo pred okužbami in zmanjšujejo tveganje za debelost in obolevnost.



Takojšen stik z materjo in dojenje novorojenčka ogrejeta, krepita njegov imunski sistem, spodbujata medsebojno vez in oskrbo z mlekom ter povečujeta možnost, da bo ženska lahko izključno dojila. Poleg tega je dojenje povezano z manj poporodnimi krvavitvami ter z manjšim tveganjem za osteoporozo ali raka dojk in jajčnikov – torej tudi z boljšim zdravjem mater.

A kljub naštetim pozitivnim platem dojenja in kljub ukrepom, s katerimi države podpirajo dojenje – plačan starševski dopust, odmor za dojenje – ostajajo te »blagodati« za večino mater in otrok po svetu nedosegljive … Po podatkih Unicefa skoraj 60 odstotkov dojenčkov ni deležnih priporočenih šestih mesecev izključnega dojenja. Pri tem razviti Zahod zaostaja za nerazvitimi.
Leta 2018 je bilo po svetu v prvih šestih mesecih življenja izključno dojenih le 41 odstotkov dojenčkov, medtem ko povprečje v najmanj razvitih državah sveta presega polovico.



Največ izključno dojenih so našteli v Ruandi (86,9 odstotka), sledijo Burundi, Šrilanka, Salomonovi otoki in Vanuatu s slabimi 73 odstotki novorojenih, ki prvega pol leta življenja pijejo samo materino mleko. Unicef še ugotavlja, da imajo države z višjim povprečnim prihodkom najnižjo stopnjo izključnega dojenja: komaj 23,9-odstotno. V dobro »situiranih« državah torej prvega pol leta izključno ne doji niti vsaka četrta mati. Ustrezno plačan materinski dopust po navedbah Unicefa zagotavlja le 12 odstotkov držav.

Ena od raziskav o podpori doječim materam je pokazala, da je v državah, kjer ženskam omogočijo vsaj šest mesecev materinskega dopusta, za tretjino večja verjetnost, da bodo dojile najmanj pol leta. Z več dojenja bi lahko vsako leto preprečili 823.000 smrti otrok, mlajših od pet let, in 20.000 smrti mater zaradi raka dojke. V prvi uri po rojstvu je bilo leta 2018 po svetu dojenih manj kot polovica novorojenčkov – 43 odstotkov. Z vsakim ameriškim dolarjem, vloženim v spodbujanje dojenja, bi prihranili nekaj manj kot trideset evrov za zdravstveno oskrbo, so še izračunali pri Unicefu. Če bi dosegli optimalno raven dojenja na globalni ravni, bi se svetovni stroški zdravstvene oskrbe zmanjšali za več kot 250 milijard evrov.
 

Tanka meja med hranjenjem in razvajanjem

Če je dojenje kar najboljša popotnica otroku, kaj je potem razvajanje? Kako vedeti, kdaj je malček še kar lačen in kdaj se samo stiska k mami? Zdrav dojenček je običajno lačen na uro do tri ure, kar pomeni, da jé osem- do dvanajstkrat na dan. Na nacionalnem inštitutu za javno zdravje takole ponazarjajo, koliko hrane potrebuje človek v prvih dneh in mesecih življenja: otrokov želodček je prvi dan velik kot češnja, tretji dan kot oreh, po sedmih dneh kot marelica in po mesecu kot kokošje jajce. In samo toliko hrane bo tudi spravil vanj …



Kako naj mama ve, ali sta se z dojenčkom dobro ujela? Da ga dobro doji? Stroka svetuje štiri načine preverjanja: tehtanje, preverjanje pleničk, kar pomeni, da bo imel otrok po drugem dnevu v 24 urah najmanj dve polulani in najmanj dve pokakani plenički, do šestega dne bo mokrih pleničk v 24 urah že šest ali več, »pomazanih« pa od tri do osem; po enem mesecu bo odvajanje blata že manj pogosto. Tudi za Samčevo je štetje polulanih in pokakanih pleničk prijazna metoda, a še boljša, pravi, je spremljanje dojenčka, njegovega videza, razpoloženja … Ali kot pravi: nekaj znanja, veliko zaupanja in veliko potrpežljivosti, vsekakor pa tudi dovolj »crkljanja«: »Kajti dojenje ni le hranjenje, je bližina, dotik, je stik, pomirjanje in je sesanje. Dojenček je bil devet mesecev v stalnem stiku z mamo, z njo se je gibal in jo poslušal. Da je z njo v gibanju, da je z njo 'koža na kožo', ga pomirja tudi po rojstvu.«

Samčeva opaža, da tudi tradicionalna okolja vse bolje sprejemajo dojenje v javnosti: »Morda je mami na začetku še nekoliko neprijetno, nato se sprosti in tudi okolica vsaj pri majhnih dojenčkih to podpira.« Svetovna zdravstvena organizacija priporoča izključno dojenje do šestega meseca in ob dopolnjeni hrani do dveh let ali več.
 

Matere s covidom-19: naj dojijo ali ne?

Kako pa je z nasveti naših babic, po katerih naj mama ne uživa pekoče hrane, še zlasti pa naj pazi, kaj pije, da ne bo otroka »napihovalo«, peklo, črvičilo ali mu kako drugače škodilo? To je zelo individualno. Mama naj jé pestro, raznoliko hrano, ki ji ustreza, in naj spremlja, kako se nanjo odzove otrok, svetuje Samčeva. V času dojenja popolnoma odsvetuje alkohol in drogo, torej škodljive snovi, ki lahko prehajajo v materino mleko.

V času epidemije je še kako aktualno vprašanje, ali je mogoče, da bi se otrok z dojenjem okužil s koronavirusom. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije matere s covidom-19 lahko dojijo. Virusov v materinem mleku doslej sicer še niso odkrili, vendar medicinska stroka vsej razviti tehnologiji navkljub ne more zagotovo trditi, da obolele matere virusa ne morejo prenesti na otroka prek svojega mleka.

To je toliko bolj pomembno, če vemo, da je dojenje tudi tekma s časom. Pri novorojenčkih, ki materino mleko dobijo v prvi uri življenja, je tveganje, da ne bodo dočakali naslednjega dne in naslednje »kože na kožo« z materjo, za tretjino manjše.