Tiskane izdaje
Pismo bralke: Nikoli nisem imela možnosti za več izobrazbe, zato oprostite za slovnične napake v pismu. Stara sem 59 let, ne vem, kaj naj storim. Pred petnajstimi leti je bila tašča na robu smrti. Ker so zdravniki rekli, da je »samo vprašanje časa«, kdaj bo umrla, sem privolila, da jo je mož, ki je tudi edinec, vzel k sebi. Z njenim prihodom se je naše življenje spremenilo v pekel. Med možem, otrokoma in mano je zasejala toliko prepirov, da sta se sinova odločila, da se po koncu študija ne bosta vrnila domov, čeprav sta sprva nameravala, kajti hiša, v kateri živimo, je ogromna. Ženska se je hitro postavila nazaj na noge, o bolezni, četudi eni najhujših, ni več ne duha ne sluha. Z izgovorom, da mora biti sin, moj mož, zraven nje tudi ponoči (za vsak primer), me je nagnala iz spalnice. Kuhati moram, kar mi ona ukaže, televizijo gleda tako in tako le ona. Zaradi ljubega miru sem se umaknila v kletne prostore, kjer smo imeli sobi za goste in kmečko sobo. Če me potrebuje, s palico potrka po stropu. Stvari so se še poslabšale, ko sem šla letos v pokoj. Govori mi, da sem »lena kot svinja«, da nisem za nobeno rabo, da bo poklicala vse sorodnike in jim povedala, kako sem zanikrna. Z berglo me je že tudi udarila, a se je mož obrnil stran. Ni se hotel vmešavati. Sinova sta mi predlagala, naj se odselim v svojo rojstno hišo, ki je prazna. Ne morem se odločiti, ker sem na vrt, ki je zelo lep, čustveno zelo navezana. Tako pa tudi ne morem več živeti.
Copata, s katero ste poročeni, si, če to hočete slišati ali ne, ne zasluži niti ščepca vaše pozornosti. Ni vas nagnal le iz svojega srca, nagnal vas je celo iz spalnice, v kateri se zdaj šopiri njegova mama. To, kar počneta ona in vaš mož, ni zdravo. Njegov odnos do mame je, če uporabim zelo milo besedo, precej nenavaden. Škoda, da niste napisali, v kakšnih okoliščinah sta se pred tridesetimi leti poročila. Nekje ste sicer omenili, da je bila tudi takrat tašča »zelo bolna«. Podatek, ali je »zbolela« zaradi sinove poroke ali kar tako, bi bil precej uporaben in bi marsikaj pojasnil. Čudim se, da ste vsa leta zakona tako mirno in brez pritožb prenašali moževo
Mora pa biti ta ženska res od hudiča! Ne le da vas je udarila, vrgla vas je celo iz spalnice! Kar ne morem in ne morem verjeti! Bog ve, kako se ji je smejalo, ko vas je gledala, ko ste se mirno in ponižno preselili v kletne prostore. Da je takšnih »zlatih mam«, ki uničijo vse, česar se dotaknejo, še veliko, je za vas slaba tolažba.
Pred desetletji, ko je bilo sobivanja starejših in mlajših pod eno streho še več, kot ga je zdaj, so mnoge družine zelo trpele zaradi tovrstne hudobije ali zlobe. Trpeče ženske, običajno nezaposlene, odvisne od kmetije ali moževega zaslužka, so bile na slabšem, kot ste vi. Pa veste, zakaj? Ker se niso mogle nikamor umakniti, nikamor zbežati. Vi pa imate vse možnosti: na vaši strani sta sinova, ki se predobro zavedata, v kakšnem peklu živite, in vam ponujata roko. Pa je nočete zagrabiti, ker globoko v srcu še zmeraj upate, da bo mož prišel k pameti. Ne bo!
Niste vi tisti, ki mu daruje sebe in svojo ljubezen, njegova mama je! Vsa leta ste bili »le« služkinja, gospodinja, plačevalka stanovanjskega kredita in strežnica njemu in njej. Drži, da je zaplodil dva sinova, a pozneje, po rojstvu, se z njima nikoli ni imel časa ukvarjati.
Iz hiše, ki je do polovice tudi vaša, je vešča odstranila tudi sinova, svoja vnuka. Babic, ki bi to storile, roko na srce, ni veliko! Pa še niste ugotovili, koliko je ura. Niti takrat ne, ko ji je prišlo na ušesa, da ima starejši dekle, in je naredila vse, da bi zvezo preprečila. Vi ste bili kar tiho, udarec v srce še ni bil zadosti hud in boleč.
Kot izgovor za neukrepanje omenjate svoj prečudoviti vrt. Nekaj vrstic prej pa napišete, da ste morali tudi tega zasaditi tako, kot vam je bilo ukazano. Je potemtakem to sploh še vaš vrt?
Draga Ljudmila! Mladi ste še, štejete komaj 59 let. Pred vami je še najmanj trideset let življenja. Veste, kako neskončno veliko je to?! Že jutri se preselite na svoje, zahvalite se vsem bogovom in svetnikom, da vam bosta sinova pri tem pomagala! Boste videli, kako lepo bo, ko boste zadihali s polnimi pljuči, in to brez bojazni, da vam bo že naslednji trenutek nekdo z berglo potolkel po stropu in vas za dober dan nahrulil in ozmerjal.
Prepričana sem, da ima tudi vaša rojstna hiša kaj vrta. Dovolj časa boste imeli, da ga boste uredili tako, kot vam je všeč. Tudi vaših dveh vnukov ne bo nihče spravljal v jok, lahko boste počeli, kar boste hoteli.
Pa veste, kaj je tisto, najpomembnejše, kar boste pridobili s selitvijo? Svobodo! Pojma nimate, kako nekaj sladkega in posebnega je to!
Res – ne oklevajte. Dovolj ste stari, da vam je lahko – končno že – mar zase! Pustite moža njegovi mami, vi pa bodite to, po čemer hrepenite!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
