Odnosi: Odvrzite vlogo žrtve v družini!

Objavljamo pismo bralke, ki ne ve, kaj je z njo narobe, da jo družina zmeraj potiska ob stran.

Objavljeno
14. januar 2013 15.34
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo

Vprašanje: Tudi jaz sem dolgo razmišljala, ali naj vam pišem. Ni preprosto, če te kdo prepozna … Veliko hudega se mi je že zgodilo, precej tudi po lastni krivdi, saj predolgo cincam, preden se za kaj odločim. Kmalu se bom upokojila, otroci so že pri kruhu, dva živita s partnericama, čuvam jima otroke, ker drugače ni mogoče. To je pogosto naporno, saj zaradi varstva delam le ponoči, malčki tako že navsezgodaj zjutraj čakajo, da se vrnem iz službe. Mož mi ni v oporo, čeprav vem, da ima otroke rad, zmeraj najde kakšno delo, da mi ne pomaga. Hkrati pa mi očita, da sem lena, pod nos mi meče sosedo, ki je po njegovem veliko bolj pridna. Včasih sem tako utrujena … Zdi se mi, da bi potrebovala le kakšno prijazno besedo, spodbudo in bi spet dobila novo energijo. Ko sem imela rojstni dan, so mi domači res kupili darilo (praktično), a so v bistvu prišli le pojest, kar sem skuhala in spekla, potem pa so me pustili pri miru, da sem sama pospravljala za njimi. Za darilo mi je bilo vseeno, namesto njega bi bila bolj vesela iskrenega objema, stiska roke. Ne vem, kaj je z menoj narobe, da me zmeraj potiskajo ob stran in mi dajo vedeti, da je zame tako vse dobro.

Ljuba

Odgovor: Draga Ljuba, ko sem nekajkrat prebrala vaše pismo, je bilo spoznanje, da je edino, kar vam kronično primanjkuje, le malo organizacijskih sposobnosti, sem in tja mičkeno povzdignjen glas, malo več odločnosti in bi se vaše življenje dalo spraviti v prav prijetne tirnice, da bi uživali vi, ne nazadnje pa tudi vaša družina, saj bi se počutili veliko bolj koristne kot zdaj. Prepogosto vas namreč vidijo z »mučeniškim« obrazom, ki spominja na nenehno žrtvovanje …

Bolj ko sem se poglabljala v opise različnih dogodkov, bolj sem bila prepričana, da ste ena tistih, ki mislijo, da bi se brez njih podrl svet. Veste, že takoj na začetku vam zelo iskreno in iz izkušenj povem, da vam zato, ker družinskim članom podpirate vseh deset vogalov, ne bo nihče dobrohotno hvaležen in nihče vam ne bo postavil spomenika ter pripel medalje za nesebično razdajanje. Še več. Kakor hitro boste kje za las popustili, bodo to opazili in vam očitali, češ poglejte jo, nobene koristi ni od nje!

Vaš mož je – kar je pričakovano pri takšni ženski, kot ste – narejen iz prave, lisjaške kože! Vsepovsod razglaša, kako rad ima vnuke, a ko je treba ljubezen pokazati, stisne rep med noge. Žal tega nihče ne opazi, ker nasedajo – tako kot je marsikje v navadi – na besede. Ne zamerite mi, ampak ženske, ki so takšne kot vi, mi niso všeč. Mučenice, ki dovolijo, da drugi hodijo po njih, hkrati pa si po tihem strašno želijo, da bi jih božali, me jezijo. Cel kup jih poznam, vsem pa je mučeniška vloga, ki jo igrajo, blazno pri srcu! Če bi bila na vašem mestu, bi se krepko vzela v roke. Sama pri sebi in zaradi sebe bi udarila po mizi ter postala bolj odločna. Ne, ne, samo ne sklonite glave, češ da je to nemogoče. Je mogoče! Vse se da, če se le hoče.

Ko se vrnete z nočnega šihta, se stuširajte, oblecite v pižamo in lezite k počitku. Saj niste stroj, krščen matiček! Naj se vaš mož zave, da nove žene ne bo mogoče čez noč kupiti v trgovini, če vi omagate. Vesela pa bom, če se bosta zmigali tudi snahi in se še enkrat lotili iskanja ženske, ki bo v dopoldanskem času pazila na vaše vnuke.

Osrečili bi me tudi, če bi se pri nedeljskih ali prazničnih kosilih v bodoče ravnali po mojih lastnih izkušnjah. Kadar kuham, mi ne pade na kraj pameti, da bi še pospravljala! Priporočam vam, da domačim na lep način poveste, naj vam pomagajo. Ne nazadnje: ker v kuhinji nikomur ne pustite blizu, je prav mogoče, da vaši snahi mislita, da tako strašno uživate pri delu in bi bili celo užaljeni, če bi kaj naredili namesto vas. Zdaj, ko vam bije plat zvona zaradi utrujenosti, sicer upate, da bo kdo od bližnjih sam od sebe opazil, da ste utrujeni, da ne zmorete, vendar ne bo. Kar ste sejali s svojo mehkobo, dobrotljivostjo, neumnostjo, pravzaprav, to žanjete.

Svetovala bi vam, da si najprej pridobite zavezništvo pri snahah. Nikjer niste zapisali, da so grozne in bognedaj celo hudobne. Povabite jih na kavo, povejte jim, da se vam poznajo leta, da ne zmorete več naporov, ki ste si jih prostovoljno naložili na ramena. Lepa beseda lepo mesto najde, o tem sem prepričana. Pogovorite se kot ženske, ki morajo, navsezadnje, držati skupaj, kajti ne vi ne one ne veste, kdaj boste še bolj potrebovale druga drugo.

V razširjeno družinsko življenje naj se vključijo tudi sinovi, ne bo jim padla krona z glave! Ko se boste znebili že mičkeno patetičnega občutka, da ste v družini »žrtev«, ki je nihče ne mara, se boste – to vam zagotavljam – veliko laže vzravnali, se začeli smejati in enakovredno družiti z drugimi. Zadihali boste s polnimi pljuči! Spomladi, ko bo mogoče odpreti okna, prosite moža, naj vam prepleska kuhinjo v kakšne bolj živahne barve, kot so te, ki jih imate zdaj. Naj bo veliko rumene, oranžne, zelene. Naj kuhinja živi, ne pa da »umira« v turobno rjavih tonih! Fikus, ki ga imate in vam zastira pogled na vrt, prestavite kam drugam, naj se prostor napolni s soncem. Naj bo na okenskih policah kaj cvetočega, kar vam bo božalo dušo in srce. Vse bo še tako, kakor mora biti, draga Ljuba, le sebe morate vzeti v roke, malo pokomandirati po hiši, se več pogovarjati, biti bolj odkriti o svojih čustvih in skritih željah, pa se bo svet – končno že – začel vrteti v pravo smer!