Tiskane izdaje
Pismo bralke: Vse življenje sem bila prepričana, da nosi sreča moje ime. Doma smo se dobro razumeli, nič mi ni manjkalo, doštudirala sem za poklic, ki ga rada opravljam. Potem sem srečala moškega, ki sicer ni čisto popoln, saj ima iz prvega razmerja hčerko, a nič ne de. Vzela sva jo k sebi in med njo in najino skupno hčerko ne delava razlik. Lani je zbolela mama in za malo dlje časa je morala iti v bolnišnico, nakar je sledilo še dolgotrajno zdravljenje. Oče se je preselil k nam, v želji, da bi jo lahko vsak dan obiskoval in ji stal ob strani. Mamina bolezen ga je zelo prizadela, zato me je prosil, da sem občasno poskrbela za njun dom. Med različnimi papirji, ki so se valjali po mizi, so bili tudi bančni izpiski. Nehote so mi padli v oči precej visoki zneski, ki so se prek trajnika nakazovali na zavod XX. Nič hudega sluteč vprašam očeta, kaj pomenijo. Sprva se je delal nevednega, a ko sem le vrtala in vrtala vanj, se je zrušil in mi pojasnil, da nisem edinka, da obstaja še brat, dve leti starejši od mene, ki pa je zaprt v ustanovi, kjer skrbijo za takšne, kot je on. Mislila sem, da me bo kap. Imam brata?! Kako to?! Nikoli ni o njem nihče nič govoril. Odkritje me je prizadelo daleč bolj kot mamina bolezen.
Milena svetuje: Pravijo, da nam življenje naloži takšno breme, kot smo ga pripravljeni in zmožni nositi. Očitno je bil otrok s posebnimi potrebami za vaše starše prevelik zalogaj, takšen, ki jih je tlačil k tlom in jih dušil. Odločitev, da skrb za sina prepustita neki ustanovi, verjetno ni bila lahka, a v danih okoliščinah je bil takšen korak edini, ki se je zdel smiseln. Zlasti po tem, ko ste se rodili vi in so se, morda, zavedali, da bi bilo zaradi njegovega (občasnega) nasilnega obnašanja tudi vaše odraščanje bolj problematično, kakor je sicer bilo.
Ko bo mama ozdravela, bo napočil čas, da se boste lahko v miru pogovorili. Takrat bo dovolj priložnosti tudi za vaša vprašanja, nikakor pa ne za obtožbe! Teh se raje vzdržite. Ravnanja staršev zlepa ne boste mogli povsem doumeti, kajti nikoli se še niste znašli v njihovih čevljih. Nič kaj rada nimam tistih, ki po bitki pametujejo, da »oni pač niso takšni«, da pa bi »oni ukrepali drugače«.
Če dovolite, bi vam zaupala lastno izkušnjo, ki me je za vse večne čase spremenila. Obvarovala me je tudi pametovanja, saj po njej nikoli več nikogar ne obsojam, sploh pa ne, če ne poznam okoliščin. Nekoč se mi je ponudila priložnost, da poklepetam z žensko, ki se je znašla v zaporu, ker je umorila svojega nasilnega moža. Njena zgodba me je zelo pretresla, sem in tja se še zmeraj spomnim nanjo.
Ko sem se vračala domov, sem se med potjo spraševala, kaj bi storila na njenem mestu. Boleče me je prešinilo, da bi bila v podobnih, zelo grozljivih skrajnostih precej nemočna … Človek, veste, ni narejen iz jekla. Zavedati se moramo, da ima vsak od nas svoj, zelo unikaten prag bolečine. Vaš je drugačen od mojega in od praga tistega, ki tole bere, ali obratno.
Seveda, lahko je filozofirati o težavicah, ki so bolj kot ne minljive. Previdno in z veliko empatije pa moramo soditi o okoliščinah, v katerih so se, denimo, znašli vaši starši. Pojma nimate – ker se o tem niste nikoli pogovarjali –, kako in koliko sta zaradi svoje odločitve trpela. Bi rekla, da jima ni bilo lahko, sploh glede na naravo materine bolezni. Ne boste vendar še vi tisti, ki boste dodatno natresli soli na njuno rano?
Hvalevredno je, da so starši s sinom ohranjali stike. Četudi skrivne, daleč stran od vaših oči. Vztrajali ste, da vas je oče odpeljal na obisk. Pravite, da vas je srečanje z bratovo drugačnostjo toliko pretreslo, da več kot teden dni niste mogli priti k sebi. Kljub temu ste v srcu pripravljeni, da boste za brata skrbeli, če se staršem karkoli zgodi. Lepo.
Ne vem sicer, kdaj so se starši nameravali o sinu pogovoriti z vami, že zdaj pa je jasno, da je bilo čakanje in odlašanje bolj v škodo kot korist. Zelo toplo bi vam zato položila na srce: o bratu se pogovarjajte tudi s svojima hčerkama. Nikoli ni prezgodaj, je pa lahko že jutri prepozno. Živimo v času, ko smo na vsakem koraku obkroženi z lepimi, vitkimi, nasmejanimi, pametnimi in uspešnimi, takšne, kot je vaš brat, pa družba potiska na obrobje, morda celo čez rob. Ne dovolite, da bi v to šablono padli tudi hčerki!
Namreč: skrivnost sobivanja se skriva v majhnih, malodane neopaznih intimnih zgodbah, in ne v velikih, s katerimi nas mediji sicer bombardirajo, a jih pozabimo tisti trenutek, ko slike zdrsnejo mimo.
Iščite podobne usode tudi pri drugih! Pogovarjajte se z njimi, kajti le tako boste odločitve staršev lažje razumeli. Marsikaj, kar nam je na začetku tuje in nedojemljivo, ima svoj zakaj in svoj zato. Nemudoma, ta trenutek, pa pozabite, da bi mamo sovražili! Takšne misli se znebite!
Bodite hvaležni usodi, da ste imeli lepo otroštvo in mladost, da so bila čustva, ki so vam jih izkazovali starši, zelo konkretna in ne le na papirju.
Kot že rečeno: ste pred velikim življenjskim izzivom, ki bo pomagal oblikovati tudi vaše srce in dušo. Bodite odprti in ljubeči, predvsem pa strpni. To je edina pot, ki vam še naprej ponuja enako srečo, kot ste je bili deležni do zdaj.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
