Odnosi: Zlobni jeziki nikakor ne potihnejo

Objavljamo pismo bralke, kateri nevoščljivi opravljivci grenijo življenje.

Objavljeno
05. december 2017 07.00
Posodobljeno
05. december 2017 19.00
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič

Pismo bralke: Stara sem malo več kot trideset let in že vse življenje se sprašujem, zakaj so ljudje tako hudobni. Moja mama se je poročila pri sedemnajstih, druga za drugo smo se rodile tri deklice. Oče ji tega ženskega prirastka ni nikoli odpustil. Veliko je pil, doma je bil zelo nasilen, mami ni dovolil iti niti v trgovino, kaj šele v službo. Enako je imel ves čas na očeh mene, saj sem se morala po osemletki kljub odličnemu uspehu zaposliti v »njegovi« tovarni. Zelo smo trpele, a smo bile tudi zelo povezane med seboj. Ko je po kratki, a težki bolezni umrl, smo si vse oddahnile. Mama je prodala ogromno in neuporabno hišo, kupile smo si nekaj manjšega. Ni bilo hujšega! Celo mesto nas je napadlo, kako si drznemo zavreči »očetove žulje«. Nismo se ozirale na zlobne opravljivce. Ostanek denarja smo porabile za izobraževanje. Danes, po petnajstih letih, imamo vse višjo in visoko izobrazbo. A hudobni jeziki nam še ne dajo miru: mami očitajo, da se nosi, da je domišljava in da misli, kaj je, ker je v življenju nekaj dosegla. Tudi tisti, ki vedo, kakšen nasilnež je bil oče, o njem govorijo v presežnikih. Mamo nagovarjamo, da bi prodala hišo in se preselila drugam. Pa trmasto vztraja, ker pravi, da bi ljudem z begom dokazala, da so imeli prav. Gizela

Milena svetuje: V okoljih, kjer se vsi poznamo, imamo samo dve izbiri: bomo živeli tako, da bodo z nami zadovoljni drugi, ali pa bomo živeli tako, kot osrečuje nas same. Hočemo ali ne, spremlja nas tudi tisti magični stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Upreti se mu je treba! Slovenci imamo zelo grdo navado, da radi pometamo tam, kjer ni treba. Večina tistih, ki vam že leta gledajo v lonec, ima – prepričana sem – dovolj lastnih težav in bi se lahko zamotili z njimi, a kaj, ko je slast opravljanja tako velika, da se ji ne morejo odpovedati!

Že v času, ko je bil oče živ, se je vedelo, v kakšnih razmerah živite, a ni nihče mignil s prstom. Le mami so podrobili, da je preveč stegovala jezik in jih je zato dobila. Ljudje so se tudi bali zamer. Da bi kdo poklical policijo, ko se je skozi zaprta okna slišalo kričanje? Kje pa!

Navadile ste se, da si morate pomagati same, da morate držati skupaj, se podpirati in si zaupati. Tega vam nihče ni mogel odvzeti. Zaradi moči, ki ste jo črpale druga od druge, danes nimate kakšnih travm, kot bi jih lahko imele, če ne bi bile takšne, kot ste bile. Očetova smrt je bila odrešitev, luč na koncu temnega predora. Čisto razumem, ko pišete, da je bilo »mestece Peyton« ogorčeno in šokirano, ko ste se odločile prodati »očetove žulje«. Zidovja ste se želele znebiti ne le zaradi treh neuporabnih nadstropij, temveč tudi zato, ker ste za njim doživele toliko gorja.

Komaj so se govorice polegle, že je vaša mama povzročila nov »nezaslišan škandal«. Ušla jim je iz predala, v katerega so jo stlačili, se zaposlila in večere preživljala na večerni šoli. Spet se je začelo ogovarjanje, češ kaj pa misli, da je, domišljavka! Namesto da bi jo sosedstvo podpiralo, so se iz njenih »čudaških ambicij« norčevali.

Sicer je vaša mama začela svet postavljati na glavo tam okoli leta 2000, a je danes kaj drugače?

Zlobne govorice so dobile krila tudi pozneje, ko je srečala novega partnerja. Tega ji nista mogla odpustiti zlasti tast in tašča. Redki so bili tedni, ko v šipo ne bi priletel kamen in jo razbil.

Sestri, četudi mlajši, sta se medtem poročili, vi ob mami še zmeraj vztrajate kot nekakšen angel varuh. A tudi vas čaka rojstvo prvega otroka, in ker veste, da takrat ne bo več toliko časa in priložnosti, da bi ščitili mamo, bi jo radi še pravočasno spravili na varno. Ne veste, kako bi zaobšli njeno trmo, saj vztraja, da bosta s partnerjem zmožna premagovati ovire, četudi bodo letele ošpičene prekle izpod neba.

Na tem mestu bi se za trenutek ustavila in vam predlagala, da zajamete sapo. Mislim, da ni nobene potrebe, da mamo zavijate v vato in jo nosite s seboj, v žepu. Mar ni že večkrat dokazala, da zmore marsikaj? Da ima, ko ji skačejo v hrbet, tudi slonjo kožo? Prepričana sem, da se bo znala sama braniti pred hudobnimi jeziki, ki zlepa ne ležejo k počitku. Sploh ker ima partnerja, ki ji bo stal ob strani!

Opravljivcev in zahrbtnežev se, žal, z zakonom ne da ukiniti niti se jim ne da zavezati jezikov. Ga ni kotička na tem ljubem svetu, kjer ne bi posejali svojega semena! Zmeraj se bodo našli takšni, ki bodo jezikali, če nosite visoke pete, in bodo takšni, ki se bodo obregali, ker jih nikoli ne obujete.

Zavedam se, da bi bilo vaši družini danes lepše, če bi imeli pri ljudeh vsaj moralno oporo. Malo smešno je, a je lahko tudi resnično, da bi bili ti bolj milostni, če bi vam šlo slabo.

Strašno radi skoparimo s pohvalo, lepimi besedami! Biti prerok v domači vasi so nedosegljive sanje! Še zmeraj slepo in privoščljivo verjamemo v pregovor, da kdor visoko leta, nizko pade. A naj vas to ne moti. Tega, kar ste dosegle, vam nihče ne more vzeti, še hudobni jeziki ne. Več ko jih boste okužili s svojo pozitivnostjo, bolje bo!

Bodite ponosne, da ste prerasle majhnost, v kateri živite, veselite se vsakega, še tako neznatnega trenutka v življenju, ostanite še naprej povezane in naj vam otroček, ki se bo rodil prihodnje leto, napolni dušo in srce!

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)



Odnosi: Zlobni jeziki nikakor ne potihnejo

Bralka Ljudmila si želi, da bi z družino živeli tako kot včasih. Foto: Shutterstock