Prednostna naloga je skrb 
za varnost in kakovost

Na preglede večkrat v letu namesto enkrat na več let, ker si zdravniki marsikje vzamejo za paciente premalo časa in jim ne pojasnijo vsega, kar jih teži, se ti pogosto vračajo na preglede. Nedvomno prav nič v prid krajšanju čakalnih dob.

Objavljeno
24. julij 2010 23.42
Diana Zajec
Diana Zajec
Pravice pacientov na Slovenskem (še vedno) niso dovolj zaščitene. Da bi izboljšali prakso na tem področju in v slovenskem zdravstvu jasno spregovorili o statistični resnici, po kateri od osem do dvanajst odstotkov vseh pacientov, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, v tem času utrpi zaplete pri zdravljenju, se v zadnjem času tudi pri nas dogajajo spremembe.

Ker sistem poročanja o opozorilnih nevarnih dogodkih, ki ga je v zadnjih letih (kot obvezujočega) poskušalo uvesti ministrstvo za zdravje, ni zaživel, so se letos snovalci sistema, ki mora zagotoviti čim večjo kakovost in varnost pri zdravljenju, zadev lotili drugače: s pripravo nacionalne strategije kakovosti in varnosti v zdravstvu.

Po tej mora biti varna in kakovostna zdravstvena obravnava vsakega pacienta prednostna naloga vseh v zdravstvenem kolesju – najsi gre torej za skrb, da pacient ne bo prejel bodisi napačnega zdravila bodisi napačne količine pravega, ali za nujno opravilo, po katerem mora bolnik dobiti celovito pojasnilo pred vsakršnim posegom, kirurškim ali diagnostičnim, vključujoč tudi natančno razlago o morebitnih zapletih. Izvajalci zdravstvenih storitev – zaposleni v osnovnem zdravstvu, specialističnih ambulantah, bolnišnicah ali pri zasebnikih koncesionarjih – bodo morali skrbeti za celovito varnost zdravljenja, njegovo kakovost, prevzemanje odgovornosti na tem področju in za zagotavljanje preglednosti podatkov, ki bodo obolelim lajšali odločanje o tem, komu zaupati reševanje svojega zdravja.

Do naslednjega leta bodo morala vodstva vseh zdravstvenih ustanov poskrbeti, da bo sleherni zaposleni dobil vso potrebno dodatno znanje za varno zdravstveno oskrbo pacientov.

Uvid v vsakdan pacientovih pravic

Pred kratkim pa je v državnem poročilu zaokrožili tudi nabor ugotovitev o stanju na področju pacientovih pravic. Prvo takšno poročilo še ni celovito, saj sta lani, ko so začeli delati vsi zastopniki pacientovih pravic, le dva (na območju Nove Gorice in Celja) delovala vse leto. So pa njegove ugotovitve ilustrativne in spodbudne. Odkriva namreč ključne vrzeli pri poskusih sodelovanja z izvajalci zdravstvenih storitev. Obenem pa zastopniki pacientovih pravic opozarjajo na slabe zakonodajne rešitve in sistemske nedoslednosti (ob drugem mnenju in pogostih težavah, ki jih imajo pacienti oziroma zavarovanci z invalidskimi komisijami, pri katerih pa zastopniki nimajo pooblastil za posredovanje ali ukrepanje).

Republiška komisija za varstvo pacientovih pravic je – kot samostojen, drugostopenjski organ, ki vsebinsko odloča o kršitvah – prejela osem zahtev za drugo obravnavo kršitev pravic pacientov. Pet jih je bilo rešenih lani. Pri treh so epilog dosegli že na pripravljalnem naroku, s poravnavo, pri eni je sledila pravnomočna zavrnitev, pri eni pa so zahtevi pacienta ugodili, vendar je izvajalec storitev Zdravstveni dom Nova Gorica (zoper to ustanovo je bilo podanih največ zahtev) zoper odločitev komisije, ki jo vodi Lucija Šikovec Ušaj , vložil tožbo na upravno sodišče.

Predsednica komisije ugotavlja, da so glede na število in dinamiko prijav varuhi, ki delujejo bolj ali manj »na terenu«, svoje delo dobro zastavili. Novogoriški primer je dokaz, da varuh, ki tamkaj opravlja svoje delo, to počne zelo aktivno in resno, dodaja predsednica komisije.

Izkušnje zastopnikov

Zastopnik pacientovih pravic, ki deluje v sklopu Zavoda za zdravstveno varstvo Nova Gorica, je Marjan Petrič , ki se je za to delo odločil po 32 letih odvetniškega dela. Bogate izkušnje iz pravne prakse so mu pri delu v precejšnjo pomoč. »Lani me je obiskalo skoraj 600 pacientov; največ pritožb je bilo povezanih s kakovostjo in varnostjo zdravstvene oskrbe, z menjavo osebnega zdravnika in težavami pri iskanju in pridobivanju drugega mnenja. Najprej sem pisal izvajalcu zdravstvenih storitev in poskušal pridobiti njihovo dokumentacijo, se z njimi pogovoriti, zatem sem s pacientom odšel na sestanek z bolnišničnim strokovnim osebjem. Težave imamo samo z zdravstvenim domom v Novi Gorici, zaradi njihovega samosvojega tolmačenja teh zadev. A menim, da jih bomo lahko s pravilnim pristopom in pogovorom odpravili.«

Po Petričevih izkušnjah je večino težav povezanih z udejanjanjem pravic pri zdravstvenem varstvu in zavarovanju. »A večino težav smo rešili že s pogovorom. Opažam pa, da zasebni zdravniki koncesionarji pogosto kršijo zakon o pacientovih pravicah, ker pacientu ne pojasnijo, kako je s stroški zdravljenja. Čeprav bi morali natančno povedati, kolikšen delež stroškov plača zavarovalnica in koliko pacient, tega praviloma ne naredijo. V primerih, ko je prišlo do strokovnih napak in jih je izvajalec priznal post festum, je zavarovanec lahko po zavarovalnici uveljavljal tudi odškodnino.«

Mag. Biserka Inkret ščiti blaginjo pacientov na celjskem območju. Ugotavlja, da se vzorec, opažen v prvem letu delovanja, ponavlja letos: skoraj 80 odstotkov zadev, ki jih dobi v reševanje, je hitro rešljivih in tudi rešenih.

Prepričana je, da si zdravnik vzame precej premalo časa za pogovor s pacientom. »Pregledi ne trajajo deset ali osem minut, ampak največ minuto ali dve; včasih sploh ne moremo govoriti o pregledu, pacient dobi le izvid. Pojasnjevalna dolžnost je pozabljena, zanemarjena. Bolniki si pogosto ne upajo vprašati o stvareh, ki jih mučijo. Zaradi tega se pojavlja drug pereč problem – slovenski pacient gre v povprečju sedemkrat na leto k zdravniku, namesto enkrat ali dvakrat, tako kot v drugih razvitih državah. Zakaj? Zato, ker ne dobi ustreznih pojasnil ne glede zdravljenja ne glede poteka bolezni, nepojasnjene ostanejo pomisleki o možnih izidih bolezni, upravičenih pričakovanjih in utemeljenem upanju,« opozarja celjska zastopnica.

Zato se pacient že pri minimalnem poslabšanju bolezni vrne k zdravniku, bodisi k osebnemu bodisi k drugemu, dodaja sogovornica. »Tako se vrtimo v krogu in vedno znova podaljšujemo čakalne vrste, ki bi jih radi skrajšali. Če bi pri prvem pregledu rešili vse, kar bi se moralo in kar bi bilo mogoče rešiti, teh ponavljajočih se pregledov, dodatnih preiskav in nezadovoljstva pacientov ne bi bilo. Vsaj ne toliko.«

Dr. Zlata Remškar poskuša čim bolj jemati v bran pravice gorenjskih pacientov. Pri tem ugotavlja: »Če si zdravnik, imaš kot zastopnik pacientovih pravic dodatno znanje, ki omogoča, da nekatere stvari, povezane s pritožbami, vidiš drugače. Bolje znaš ločiti med neizpolnjenimi pričakovanji bolnika in med krivicami, ki so se mu med obravnavo oziroma zdravljenjem zgodile.« Krivice včasih tudi porajajo tragedije, dodaja, a v takšnih primerih so lahko zastopniki le svetovalci glede iskanja pravice; na področje preverbe (ne)strokovnega ravnanja med zdravljenjem ne smejo in ne morejo posegati.

Remškarjevo preseneča tudi majhen priliv pritožb zaradi neljubeznivosti zaposlenih v zdravstvu in nepripravljenosti za pomoč, in to na katerem koli delu zdravstvene hierarhične lestvice, »čeprav je takšnega nezadovoljstva zelo veliko in čeprav ti podatki lahko ostanejo povsem zaupni«.