Rajko Pirnat: Birokratsko urejanje zdravstva žalostno za pacienta

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je predlagala zakon, vlada ga je potrdila, parlament sprejel, a zakon ni izvedljiv. Z obljubo 14-dnevnih napotnic so v trenutku uveljavitve zakona kratene pravice množice bolnikov, za administratorke, sestre in zdravnike pa zagrožene globe. Kdo je odgovoren za sprejetje takšnega zakona?

Jasno je, da če si izmislijo še eno dodatno vrsto napotnic, ko so že vse zmogljivosti zasedene ter že tako in tako dolge čakalne dobe, da je to neizvedljivo. Za kaj takšnega pravo nima odgovora. Ni predvideno, da bi se sprejemali neizvedljivi zakoni. Zakoni so za to, da bi stvari uredili bolje, ne pa slabše. Odgovorna sta najprej ministrica kot predlagateljica in ves aparat, ki je zakon pripravljal. Seveda so odgovorni tudi poslanci, a oni nimajo dovolj podatkov. Težava pa je, da pade pravna odgovornost na tiste, ki morajo neizvedljiv in neumen zakon izvajati.

Kaj narediti?

Pravno vprašanje je, ali je zakon, ki je neizvedljiv, sploh lahko pravno učinkovit. Ali sploh povzroča pravne posledice. Žal o tem ni sodne prakse. Sodno prakso imamo na polju posamezne odločbe: če je odločba neizvedljiva, je nična. A za zakon tega ni mogoče reči. Zakon vendarle obstaja. Tam je in daje pacientom pravice, ki so neuresničljive. Če bi zaradi tega zdravstveni delavec prišel v prekršek, bi inšpektor moral upoštevati, da je zakon zahteval neuresničljivo in neizvedljivo ravnanje.

Ali je pacient upravičen do odškodnine, če ne pride na vrsto?

Pacient bi moral najprej izkazati škodo, ki mu je nastala, ker ni mogel uveljaviti pravice. Odškodninski zahtevek bi moral usmeriti proti izvajalcu storitev, ne proti ministrstvu. Ker ministrstvo ni neposredno ravnalo, samo predlagalo je neumen zakon. Kar je najbolj skrb vzbujajoče, je celoten miselni pristop do regulacije zdravstva. Treba je razmisliti, kakšne zmogljivosti ima Slovenija na ravni izvajanja storitev in kakšne na ravni financiranja. Katere pravice je mogoče zagotoviti in koliko. Namesto tega se politika spravlja v noro urejanje čakalnih vrst, v vedno več administrativnih zahtev do zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, kar je popolnoma napačen pristop.

Administratorki, ki narobe vpiše pacienta, grozi od 100 do 1000 evrov globe. Enako zdravniku, ki narobe izpolni e-napotnico.

Ko bereš zakon, se zgroziš, kaj vse je prekršek! Prekršek kot posledica popolnoma napačnega uradniškega pristopa, kako je treba urejati zdravstvo. Zelo nenavadno je, da so to prekrški. Če že, so to napake, kršitve delovnih obveznosti. Te kršitve se urejajo v delovnih razmerjih, ne pa v prekrških. Zakon je glede tega nesmiseln. V zdravstvu vzbuja samo nejevoljo in ne koristi ničemur. Birokratsko urejanje področja, ki povzroča vedno več regulacije, je začaran krog. Tisti, ki morajo takšno regulacijo izvajati, delajo počasneje in skrbijo zlasti za to, da ne bodo naredili napake. Pri tem vedno težje gledajo na pacienta. To je žalostna posledica birokratskega urejanja zdravstva.

Javni uslužbenci so v različnih položajih: tajnica v osnovni šoli ni kaznovana, če se zatipka, sodna uslužbenka prav tako ne. Administratorka v bolnišnici pa je. Zdravnik je kaznovan, sodnik, policist, učitelj pa niso. Je to neenakost pred zakonom?

Ne, ne gre za načelo enakosti, saj vsi javni uslužbenci niso v enakem delovnem položaju. Gre za načelo sorazmernosti. Predpisane so globe za kršitve, kar je neskladno s cilji, ki se hočejo z globami doseči. Mislim, da se je nesorazmerno poseglo v osebnostne in premoženjske pravice zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. Vprašanje sorazmernosti je tudi pomembno ustavnopravno načelo. Namesto da bi urejali zdravstvene storitve, urejajo dokumentacijo, in to na nesmiselni točki. Pa imamo veliko problemov, ki bi jih morali urediti: kakovost storitev, mrežo izvajalcev, financiranje. To bi pričakoval od politikov, ne pa kako natančno bomo vodili čakalne vrste, da bo čim bolj pravično. Tako pravično, da na koncu nihče ne dobi več zdravstvene storitve pravočasno. To je pa res žalost. Stroka se porine na stranski tir in se upoštevajo zgolj administrativna pravila.

V naši državi je vse več zakonov in vse manj veljajo. Kam to pelje?

Družba je prenormirana. A to je nujna posledica sodobne družbe. Vedno bolj bo normirana. A normirana mora biti na pameten način. Pravila morajo biti takšna, da se jih da izvrševati, da imajo neki cilj, da ne posegajo nesorazmerno v pravice. V pravu je znano: summum jus, summa injuria – veliko prava, veliko krivice. To se sliši kot duhovitost, a v resnici je tako, da ima pravo meje, do kod lahko ureja družbena razmerja drugače, kot bi si jih ljudje urejali sami. Družba smo ljudje, ki stopamo v neka razmerja. Velika večina razmerij je takšnih, da smo jih sposobni sami uravnavati med sabo.

Javna oblast mora z državno regulacijo poseči samo tam, kjer je to treba. Napačno je misliti, da je treba vse regulirati, tudi tisto, kar bi lahko samo od sebe dobro teklo. Na področju storitev, ki morajo biti zagotovljene, je to ključno vprašanje: do kod je treba javni sektor regulirati, kje pa se lahko sam ureja. To je tudi ideološko vprašanje: liberalizem proti državnemu intervencionizmu. Problem je, da tisti, ki so proti liberalizmu, ne povedo, da so s tem za državni intervencionizem. Seveda, ravnotežje mora biti. A če govorimo o zdravstvu, mislim, da je regulacija že onkraj tega. Posledica pa je, da se mnogi predpisov ne držijo. Če je predpisov preveč, je nemogoče vse nadzorovati. Zakoni se ne upoštevajo, kar je še slabše, kot če jih ni. Nastaja prepričanje, da ni treba ničesar upoštevati. To je pa najhuje.

Prej ste rekli, da bi pacient lahko tožil bolnišnico. Ali naj nato bolnišnica toži državo?

Odškodninsko odgovornost države ureja 26. člen ustave. A je treba izkazati protipravno delovanje države. Ravno pri delovanju sprejemanja zakonov je to najtežje. Če bi bil zakon kot neustaven razveljavljen, bi bilo lažje. Negotovo je, ali se ga sploh da razveljaviti, če je neizvedljiv. Mislim, da bi moralo ustavno sodišče enkrat v to ugrizniti: kako je z zakonom, ki določa nekaj, kar je neizvedljivo? Po mojem je to v neskladju z načelom pravne države. Načelo pravne države vendarle zadeva ne samo zanesljivost prava, pomeni tudi, da se lahko ljudje, ki jim pravo neke pravice daje, zanesejo, da so te pravice tudi uresničljive. Če so določene tako, da so neuresničljive, potem je to nepravo. Ni pravo, ampak nepravo. Določa nekaj, česar ni. To je po mojem v neskladju z določbo ustave, ki pravi: Republika Slovenija je pravna država.

Kaj je sploh mogoče storiti?

Odgovornost ministrov je politična. Volitve so in mislim, da je treba pozvati volivce, da razmišljajo, kdo od politikov, ki kandidirajo, sploh ima idejo, kaj narediti z zdravstvom, pri čemer pa to ni le ideja o vodenju čakalnih vrst. Zdravniki so za to, da zdravijo, ne da so administratorji, ki dobivajo različne obrazce in jih morajo izpolnjevati.