Slovenija je po številu kliničnih psihologov na evropskem dnu

Celje − Slovenija je s tremi kliničnimi psihologi na 100.000 prebivalcev na repu v EU po zagotavljanju tega zdaj precej nujnega profila v zdravstvu. Nekatere območne enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) po državi ne zagotavljajo niti tega malega števila, med najbolj ogroženimi pa so območja, kjer je največja socialna ogroženost. Stiske rešujejo tudi zasebniki, ki so velikokrat brez ustreznih kompetenc in znanja.

Na hud problem pomanjkanja kliničnih psihologov, predvsem na primarni ravni, so prejšnji teden opozorili klinični psihologi Službe za klinično psihologijo Psihiatrične bolnišnice Vojnik. Vodja službe Drago Tacol pravi, da znotraj zdravstvenega sistema očitno psihološka pomoč pride nazadnje na vrsto, čeprav je nenadomestljiva pri obravnavi tako duševnih kot telesnih zdravstvenih problemov.

»Stiske ljudi se povečujejo. Ljudje pa iščejo strokovno pomoč, vendar je, žal, na primarni ravni ne dobijo,« opozarja Tacol. Njihova služba v Vojniku je z delom zasuta, program že dve leti precej presega načrt storitev, ki jih obsega pogodba z ZZZS. Za odrasle je to trenutno edina kliničnopsihološka ambulanta v celjski regiji in mogoče je pričakovati, da se bo že tako dolga čakalna doba še povečevala.

Mreža kliničnih psihologov je podhranjena povsod, pojasnjuje predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije (ZKP) Sana Čoderl Dobnik: »Pomanjkanje kliničnih psihologov v javni zdravstveni mreži je največje prav tam, kjer je več socialne problematike in je večja tudi samomorilnost, na primer na Koroškem, v Zgornji Savinjski dolini, na Notranjskem, v Pomurju in Posavju.«

Iskanje pomoči

Tacol je pojasnil, da čakanje paciente včasih prisili, da si pomoč poiščejo drugje, pri različnih psihoterapevtih, katerih strokovnost ni vedno poznana, ustrezna in preverljiva, saj delujejo zunaj sistema javnega zdravstva. Opozarja, da področje psihoterapije ni pregledno in zakonsko urejeno. Poleg tega poudarja, da psihoterapevtsko pomoč ljudje lahko dobijo pri različnih strokovnjakih, samo klinični psihologi pa lahko opravljajo kliničnopsihološke preglede oziroma psihodiagnostiko. Ocenjujejo posameznikovo kognitivno učinkovitost in različne duševne odklone, kar je pomembno za zdravljenje, rehabilitacijo, oceno zmožnosti za delo itd.

Dobnikovo skrbi, da ponudniki storitev iz duševnega zdravja, ki za to delo nimajo ustreznih znanj in kompetenc, delujejo celo pod okriljem nekaterih zdravstvenih ustanov. Tacol ugotavlja, da nekateri javni zavodi na Celjskem od svojih zaposlenih psihologov celo pričakujejo, da opravljajo takšne psihodiagnostične in psihoterapevtske storitve, za katere je nujna specializacija iz klinične psihologije: »Menimo, da je to s strokovnega in etičnega vidika popolnoma nesprejemljivo.«

Črna prihodnost

ZZZS po Sloveniji glede na število plačanih ur financira 56,86 kliničnega psihologa, zato je natančno povprečje 2,78 kliničnega psihologa na 100.000 prebivalcev. Od tega republiškega povprečja navzdol odstopajo štiri območne enote, in sicer Krško (dosegajo 48,2 odstotka povprečja), Koper (49,1 odstotka), Celje (53,7 odstotka) in Novo mesto (64,2 odstotka). Kot so zapisali v ZZZS, bi potrebovali še sedem dodatnih kliničnih psihologov, če bi hoteli vse podpovprečno preskrbljene območne enote izenačiti na raven državnega povprečja. To pa bi bilo še vedno manj, kot je svetovno povprečje, ki znaša sedem kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev, je opozorila Dobnikova.

ZZZS sicer meni, da bi bilo treba velike razlike v preskrbljenosti odpraviti, da pa se morajo o tem dogovoriti pogodbeni partnerji v zdravstvu v okviru Splošnega dogovora za posamezno pogodbeno leto. Še vedno je težava, da specializacije razpisuje in financira vsak zavod posebej, opozarja Dobnikova: »Število potrebnih specializacij je treba določiti na podlagi epidemioloških podatkov ter primerno urediti tudi financiranje specializacij. To, da je financiranje zdaj breme posamezne ustanove, je popolnoma neustrezno in prebivalce v različnih regijah postavlja v neenak položaj.«

V neenakem položaju so pacienti tudi glede na kraj bivanja. Nekatere občine namreč problem števila kliničnih psihologov rešujejo tako, da jih same dodatno financirajo. Celjska občina za te storitve ne namenja nič. V celjski občini so zapisali, da so lani ministrstvu in ZZZS posredovali pobudo, da bi širili program klinične psihologije: »Lokalne skupnosti imamo z zakonom določenih vedno več obveznosti, hkrati pa imamo zaradi znižanja povprečnine na voljo vse manj sredstev za njihovo izvrševanje, kar se kaže pri omejenem financiranju programov, ki niso zakonsko obvezujoči.«

Z ministrstva za zdravje jim ni uspelo pravočasno odgovoriti, kako bodo težavo rešili.