So predani prijatelji, sopotniki in opora
Hišni ljubljenčki, ki z nami čutijo, preganjajo osamljenost, nas spodbujajo h gibanju in medsebojnim interakcijam
Odpri galerijo
Dotik mehkega pasjega kožuščka preprosto prinaša čudeže na vseh področjih. Foto: Arhiv doma starejših Vič/enota Bokalce
Ljubljana – Druženje z živaljo znižuje krvni pritisk, božanje dlake sprošča hormone sreče, miri utrip srca in izboljšuje psihično stanje, navajajo društva za terapijo s pomočjo živali. Marsikateremu starejšemu posamezniku je priročnejše skrbeti za manjšega psa ali mačko, redki pa lahko rečejo, da jih je skozi življenjsko pot spremljal kraljevi piton.
»Psa je vsak dan treba peljati na sprehod, s tem poskrbimo za svoje gibanje, na sprehodu imamo stik z zunanjim svetom, srečujemo znance in tudi neznance, ki prav zaradi psa začnejo pogovor,« o pozitivnih vplivih na starejše osebe razmišlja Slavica Mrkun, predsednica društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke , ki je skupaj s psičko Divo tudi sama terapevtski par.
Terapevtski pari društva Tačke pomagačke terapije izvajajo v 114 ustanovah po Sloveniji, med drugim v Domu starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik. »Dotik z mehkim pasjim kožuščkom preprosto prinaša čudeže na vseh področjih. Ker gre za prijetno izkušnjo, podprto z ustreznimi motivacijskimi cilji, so posamezniki sposobni narediti precej več, kot bi naredili brez pomoči pasjega prijatelja,« nam pojasni fizioterapevtka v enoti Kolezija Milena Glavač. Pove nam, da se stanovalci veselijo vsakega srečanja z živalmi, saj ob stiku z njimi na dan privrejo čustva, pa tudi spomini.
Program je zasnovan kot skupinska terapija, ki je usmerjena v izboljšanje splošne telesne gibljivosti, krepitev mišične moči, trening koordinacije in ravnotežja, ob tem pa spodbuja fino motoriko in kognitivne funkcije.
Delovni terapevt v enoti Bokalce istega doma Miha Papež poudarja, da skupinsko sodelovanje stanovalcem daje tudi možnost uveljavljanja svojih mnenj in občutek pripadnosti, obenem pa terapija vpliva na zmanjševanje stresa, preusmerja misli od bolečin in slabega počutja, pomembno vlogo pa ima tudi fizični stik s psom.
Predvsem zaradi taktilnih funkcij in zaradi različnih zdravstvenih stanj v poštev pridejo tudi druge živalske vrste, so poudarili v društvu Ambasadorji nasmeha. Udeleženi pri terapiji tako lahko med živalmi primerjajo dlako, perje in ščetine, pravi Urška Ivanovič, ki je s svojim sedaj že »upokojenim« psom v okviru društva delovala kot terapevtski par, danes pa je sekretarka in inštruktorica.
Kljub temu tudi pri Ambasadorjih nasmeha delajo večinoma s psi. »Z različnimi velikostmi psov lahko izvajamo različne pristope (npr. manjši gredo lažje v naročje ali na posteljo). Večina uporabnikov pse pozna, nekateri so jih tudi imeli doma, zato se lažje sprostijo,« nam pojasni Ivanovičeva. Ambasadorji nasmeha z živalmi obiskujejo sedem ljubljanskih domov za starejše.
Za starejše, ki si doma zaželijo žival, so najbolj primerni manjši psi in mačke. »En razlog je, da je z manjšimi živalmi lažje »rokovati«, drugi pa, da je oskrba manjših živali lahko cenejša,« pojasnjuje Ivanovičeva. Tudi papige skobčevke in druge male živali so lahko prijetni sopotniki, dodaja. S tem se strinja tudi Slavica Mrkun, ki poudarja, da je treba upoštevati tudi fizično moč psa, zato bi tistim, ki se težko gibljejo, raje priporočila mačka: »To so izjemna in čudovita bitja, ki nas s svojim predenjem in crkljanjem v naročju povsem omrežijo.«
Marsikdo pa bi se lahko veliko naučil od prav posebne ljubiteljice živali, 73-letne Vipavke Sonje Groznik. Sonja danes skrbi za štiri pse in sedem mačk. A življenjski vsakdan ji je še pred nekaj leti celih deset let pestril kraljevi piton Herman, tudi občasna atrakcija za okoliške vrtce in šole. Sonja je prepričana, da se človek lahko nauči živeti tudi od kač: »Vsako živo bitje si zasluži spoštovanje – spoštovanje do njih pomeni spoštovanje do sebe in drugih. Vsaka žival ima dušo in svojo pamet. To najlažje vidiš, ko jih imaš več in jih lahko med seboj primerjaš.«
Hermana je nazadnje odnesla pljučnica, se še danes otožno spominja Sonja, ki ga je, da bi se pogrel, zadnje dni njegovega življenja nosila okoli vratu. Srčna Vipavka je z živalmi obdana že od otroštva. Kasneje so kot lovska družina doma imeli lovske pse, mačke pa so bile vseskozi pri hiši. Živemu bitju nikdar ni odrekla gostoljubja. In tako je prijateljevala tudi s ptički, pajki, polži, poskrbela je celo za izgubljenega mladega srnjaka, ki ga je po okrevanju vrnila v naravo. Ponosna je, da lahko s svojim načinom življenja obzorja odpira tudi mladim, predvsem pa vnukoma, ki ju zato zanimata medicina in veterina.
»Psa je vsak dan treba peljati na sprehod, s tem poskrbimo za svoje gibanje, na sprehodu imamo stik z zunanjim svetom, srečujemo znance in tudi neznance, ki prav zaradi psa začnejo pogovor,« o pozitivnih vplivih na starejše osebe razmišlja Slavica Mrkun, predsednica društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke , ki je skupaj s psičko Divo tudi sama terapevtski par.
Terapevtski pari društva Tačke pomagačke terapije izvajajo v 114 ustanovah po Sloveniji, med drugim v Domu starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik. »Dotik z mehkim pasjim kožuščkom preprosto prinaša čudeže na vseh področjih. Ker gre za prijetno izkušnjo, podprto z ustreznimi motivacijskimi cilji, so posamezniki sposobni narediti precej več, kot bi naredili brez pomoči pasjega prijatelja,« nam pojasni fizioterapevtka v enoti Kolezija Milena Glavač. Pove nam, da se stanovalci veselijo vsakega srečanja z živalmi, saj ob stiku z njimi na dan privrejo čustva, pa tudi spomini.
Program je zasnovan kot skupinska terapija, ki je usmerjena v izboljšanje splošne telesne gibljivosti, krepitev mišične moči, trening koordinacije in ravnotežja, ob tem pa spodbuja fino motoriko in kognitivne funkcije.
Pomemben je dotik
Delovni terapevt v enoti Bokalce istega doma Miha Papež poudarja, da skupinsko sodelovanje stanovalcem daje tudi možnost uveljavljanja svojih mnenj in občutek pripadnosti, obenem pa terapija vpliva na zmanjševanje stresa, preusmerja misli od bolečin in slabega počutja, pomembno vlogo pa ima tudi fizični stik s psom.
Predvsem zaradi taktilnih funkcij in zaradi različnih zdravstvenih stanj v poštev pridejo tudi druge živalske vrste, so poudarili v društvu Ambasadorji nasmeha. Udeleženi pri terapiji tako lahko med živalmi primerjajo dlako, perje in ščetine, pravi Urška Ivanovič, ki je s svojim sedaj že »upokojenim« psom v okviru društva delovala kot terapevtski par, danes pa je sekretarka in inštruktorica.
Kljub temu tudi pri Ambasadorjih nasmeha delajo večinoma s psi. »Z različnimi velikostmi psov lahko izvajamo različne pristope (npr. manjši gredo lažje v naročje ali na posteljo). Večina uporabnikov pse pozna, nekateri so jih tudi imeli doma, zato se lažje sprostijo,« nam pojasni Ivanovičeva. Ambasadorji nasmeha z živalmi obiskujejo sedem ljubljanskih domov za starejše.
Psi, mačke, skobčevke
Za starejše, ki si doma zaželijo žival, so najbolj primerni manjši psi in mačke. »En razlog je, da je z manjšimi živalmi lažje »rokovati«, drugi pa, da je oskrba manjših živali lahko cenejša,« pojasnjuje Ivanovičeva. Tudi papige skobčevke in druge male živali so lahko prijetni sopotniki, dodaja. S tem se strinja tudi Slavica Mrkun, ki poudarja, da je treba upoštevati tudi fizično moč psa, zato bi tistim, ki se težko gibljejo, raje priporočila mačka: »To so izjemna in čudovita bitja, ki nas s svojim predenjem in crkljanjem v naročju povsem omrežijo.«
Piton Herman
Marsikdo pa bi se lahko veliko naučil od prav posebne ljubiteljice živali, 73-letne Vipavke Sonje Groznik. Sonja danes skrbi za štiri pse in sedem mačk. A življenjski vsakdan ji je še pred nekaj leti celih deset let pestril kraljevi piton Herman, tudi občasna atrakcija za okoliške vrtce in šole. Sonja je prepričana, da se človek lahko nauči živeti tudi od kač: »Vsako živo bitje si zasluži spoštovanje – spoštovanje do njih pomeni spoštovanje do sebe in drugih. Vsaka žival ima dušo in svojo pamet. To najlažje vidiš, ko jih imaš več in jih lahko med seboj primerjaš.«
Hermana je nazadnje odnesla pljučnica, se še danes otožno spominja Sonja, ki ga je, da bi se pogrel, zadnje dni njegovega življenja nosila okoli vratu. Srčna Vipavka je z živalmi obdana že od otroštva. Kasneje so kot lovska družina doma imeli lovske pse, mačke pa so bile vseskozi pri hiši. Živemu bitju nikdar ni odrekla gostoljubja. In tako je prijateljevala tudi s ptički, pajki, polži, poskrbela je celo za izgubljenega mladega srnjaka, ki ga je po okrevanju vrnila v naravo. Ponosna je, da lahko s svojim načinom življenja obzorja odpira tudi mladim, predvsem pa vnukoma, ki ju zato zanimata medicina in veterina.
