Več kot sto naših rastlin ima zdravilne učinkovine
Naš najbolj znani zeliščar, ki je bil pred 54 leti državni prvak v kolesarstvu, vmes pa tehnični inženir.
Odpri galerijo
Pekoča, navadna kopriva je zame najbolj zdravilna rastlina. Če jo uživate tri tedne, nato en teden nič, pa spet tri tedne in zatem dva meseca ne, boste imeli odlično kri, pravi zeliščar Jože Majes.
Foto Simona Fajfar
Pravi zeliščar mora poznati anatomijo, fiziologijo, prvo pomoč in potem zeliščarske predmete, od botanike, farmakognozije, pravi naš najbolj znani zeliščar Jože Majes. Pred več kot petdesetimi leti je bil državni prvak v kolesarstvu, po izobrazbi je strojni inženir. Zdaj pa je že leta odličen zeliščar, ki je uspešno populariziral zelišča, napisal nekaj odmevnih knjig, razvil nove čarobne čaje. Odnos do zdravilnih rastlin se je spremenil, a še ne dovolj, poudarja.
Življenje sem posvetil svoji ljubezni, kolesarstvu. Leta 1965 sem bil slovenski in jugoslovanski državni prvak.
Odraščal sem v Hrastniku, kjer sem se izučil za orodjarja, potem sem ob delu obiskoval tehnično šolo. Decembra 1971 sem se zaradi službe preselil v Novo mesto, zaposlil sem se v IMV in nato ob delu končal strojno fakulteto.
Ker v teh krajih ni bilo kolesarskega kluba, sem leta 1972 ustanovil Kolesarsko društvo Novo mesto. Z našim moštvom smo osvojili več kot 300 naslovov prvaka Jugoslavije. Tu sem, reven hrastniški fant, uresničil svoje sanje, ker smo postali najboljši v Jugoslaviji. V času osamosvojitve sem imel tudi najboljšega trenerja v nekdanji skupni državi, bolgarskega profesorja Kamna Stančevskega, ki sem ga pripeljal sem, da smo začeli v Jugoslaviji dirkati tako, kot je treba.
Po osamosvojitvi smo leta 1993 pripravili dirko po Sloveniji, nato sem bil osem let direktor dirke, ki je še danes ponos Slovenije. Tako je šlo do leta 1996, potem pa so nas zaradi politike sesuli. Takrat smo imeli svetovno prvenstvo mladincev ob novozgrajenem velodromu in smo vse to organizirali z blokiranim žiroračunom. Po državnozborskih volitvah, na katerih se je zgodil preobrat v politiki, pa so se vsi razbežali. Ostal sem sam v klubu, ki so ga dobili v roke vsi, od sodišč do novinarjev. Takrat se mi je biciklizem zameril.
Kot strojni inženir sem bil vodja razvoja za strojništvo v Pionirju. Ko je leta 1997 šel Pionir v stečaj, sva z ženo ostala na cesti. Oba. Ustanovil sem Majing inženiring, da sva dočakala upokojitev. A sva tri leta dejansko jedla travo.
Takrat sem se začel zanimati za zdravilne rastline. Danes je zeliščarstvo v razmahu, leta 1998 pa se o tem ni vedelo veliko oziroma skorajda nič. Magister farmacije Jože Kukman mi je prvi govoril o znanju iz samostanov, saj je nadaljeval delo patra Ašiča. Učil nas je: v petek popoldne smo imeli predavanje, v soboto smo šli na travnike, malo nabrali, se učili botanike, v soboto popoldne pa je magister iz tega, kar smo nabrali, kuhal čaje, tinkture, kreme …
Potem je dr. Jože Spanring, agronom iz Ljubljane, organiziral prva 40- do 42-urna šolanja in smo izšolali prve zeliščarje. Za predavatelje je pripeljal mlade doktorje znanosti iz farmacije, svoje kolege upokojence, botanike z biotehnične fakultete, pa smo se učili. Meni in sinu je tudi dovolil, da sva ga poslušala, ko je študentom farmacije predaval farmakognozijo. S teh predavanj sem ogromno odnesel in potem to znanje prvi začel vpletati v zdravilne rastline.
Bil sem dober učenec. Strojni inženirji smo zelo uporabni. Mag. Kukman mi je povedal vse, kar je vedel, vedel pa je veliko, saj je sodeloval s patrom Ašičem, ki ni bil farmacevt, ampak pater, ki je zbiral rožice. On se je veliko naučil od avstrijskega botanika Riharda Wilforda. Takrat je živela tudi avstrijska zeliščarica Marija Treben, znana po vsem svetu, a je bila, zanimivo, laik.
Pred slabimi dvajsetimi leti sem prvi o zeliščih redno javno govoril, saj sem bil šest let vsak dan na NetTV in svetoval ljudem. Ljudje so si nasvete zapisovali in me čez čas začeli spraševati, zakaj ne napišem knjige. Tako sem napisal prvo knjigo, Zdravnik zdravi, narava ozdravi, pa drugo z istim naslovom, nato še tretjo, 101 vprašanje in 101 odgovor Jožeta Majesa. Vse so uspešne, verjetno sem bil eden prvih, ki je v Sloveniji prodal 15.000 izvodov. Ko sem v koprski tiskarni naročil tiskanje 10.000 izvodov, so se mi smejali, češ, kaj se pa ta gre. Toda ker sem bil na televiziji, so me ljudje poznali, tako da sem takrat, ko je šla knjiga v tisk, imel že 5000 prednaročil.
V najboljših letih sem naredil več kot 200 vrst čajnih mešanic. Zdaj sta to prevzela hčerka Vesna in sin Andrej in postavljata na novo raven. Vem, da imam veliko srečo, da se s tem ukvarja celotna družina in da otroka moje delo nadaljujeta.
V najboljših časi smo imeli tudi deset zaposlenih. Vmes sva s hčerko naredila nove stvari, na primer Jožefovo pasto, imamo nove kapljice na osnovi glicerola, torej rastlinskega alkohola, ker smo videli, da pegasti badelj ni dober, če je v alkoholu. Zdaj razen za zunanjo rabo ne uporabljamo alkohola, ampak glicerol.
Osnova vsega je zelo dobro poznavanje rastlin. Ljudje so se vedno čudili, kako da poznam vsa latinska imena rastlin. Ampak jaz sem poslušal predavanja tudi na farmacevtski fakulteti, kjer sem se naučil, katere učinkovine v rastlinah vplivajo na določene organe v človeškem telesu. Iz tega sem izvedel, kaj vsebuje kamilica, kaj arnika, divji kostanj …, in sem sestavil mešanice. Naredil sem prvo mešanico, ki topi kalcij v ramenskem sklepu, pa mešanico za inkontinenco. Sin, ki je tudi strojni inženir, pa je k našemu znanju dodal ajurvedo, indijsko tradicionalno medicino.
Danes smo nabirali gosjo travo, včeraj plahtico, čez dva dni, če bo lepo vreme, bomo pobirali meliso. Rožni koren kupimo, ker ga je težko izkopati, čeprav raste pri nas. Kooperanti za nas gojijo ščetico, ajdo … Veliko pridelamo sami, veliko naberemo, nekaj kooperanti, nekaj tudi kupimo. Uporabljamo okoli 200 rastlin.
Je. Po srcu sem botanik in poznam vse zdravilne rastline v Sloveniji. Rastlin, ki imajo »nekaj« v sebi, je okoli 600, farmacija pa priznava 124 zdravilnih rastlin, ki so jih kemiki raziskali in našli zdravilne učinkovine.
Novinarji me vedno znova sprašujejo, ali sta bili moja babica ali mama zeliščarki. Ne, nista bili. Babica je poznala tisto, kar so poznale babice v svojem času, za mamo je veljalo isto. Meni je bilo dano, da sem se s tem začel ukvarjati razmeroma pozno, ne pri dvajsetih, ampak pri petdesetih, ko sem srečal Kukmana in sem moral od nečesa živeti.
Od nekdaj je bilo tako, da ko zdravniki ljudem ne morejo pomagati, ti poiščejo druge rešitve in prihajajo tudi k zeliščarjem. Marsikomu pomagamo, marsikomu ne moremo več. Marsikdo nam verjame, marsikdo ne.
Ko sem se začel ukvarjati z zeliščarstvom, so bile zdravilne rastline obrobna in napol pozabljena tema. Jaz pa sem znanje, ki sem ga imel, populariziral prek televizije. Danes vidimo, da so zelišča prisotna v našem življenju, tudi ko greš v lekarno, imajo veliko zelišč in pripravkov, narejenih iz zdravilnih rastlin. Odnos se je spremenil, vendar še ne dovolj.
Pomembno pa je to, kar se bo jeseni začelo na novomeški fakulteti. Organizirajo študij tradicionalne fitoterapije, sam bom predaval botaniko. Za začetek bo to poklicna raven, upam pa, da bomo nadaljevali izobraževanje na univerzitetni ravni, za fitoterapevta, zdravilca z zdravilnimi rastlinami. Pravi zeliščar mora poznati anatomijo, fiziologijo, prvo pomoč in potem zeliščarske predmete, od botanike, farmakognozije … Poznati mora medsebojno vplivanje zelišč in sintetičnih zdravil. Doba učenja je dolga.
Gledamo naprej. Zdaj smo na tem, da bomo prvi v Sloveniji izdelovali rastlinske tablete. Že dve leti imamo ustrezen stroj, pa jih še ne izdelujemo. Ker to ni enostavno; vedeti moraš, kaj veže zdravilne rastline.
Imamo tudi ajurvedske tablete, ki jih sin uvaža iz Indije. Toda naša tradicija izvira iz Grčije, od koder se je k nam prenesla prek Španije in Avstrije. Smo razmeroma mladi na področju zdravilnih zelišč, kjer so delovali Pavel Bohinc, pater Ašič, mag. Kukman …
Pekoča, navadna kopriva je zame najbolj zdravilna rastlina. Je hemostatik, za kri. Če koprivo uživate tri tedne, nato en teden nič, pa spet tri tedne in zatem dva meseca ne, boste imeli odlično kri. Pater Ašič je rekel: »Pijte koprivo, rman, regratove korenine, trpotec – KRRT – in ne boste hitro odšli v krtovo deželo.« Mi smo potem dodali preslico, KRRTP, pa orehovo listje, ker zelo vpliva na krvno sliko. Da ne bi več zlagali črk skupaj, smo mešanico poimenovali Mladost. Človek, ki jo pije nekajkrat na leto, je videti mlajši, ker prečisti telo. Dodal sem še islandski lišaj pa črno meto, tako da je zdaj v mešanici devet rastlin. Danes gre za med …
Mislim, da to ni znano, ampak Hrvaška je največja pridelovalka kamilic v Evropi. Mi nimamo ravnin, kakršne imajo oni, ampak naših ljudi tako ali tako ne moreš prepričati, da bi na toliko in toliko hektarih pridelovali zdravilne rastline. Gojenje pegastega badlja bi bilo bolj donosno kot gojenje koruze. Pa rman bi bilo pametno pridelovati, navadno arniko (Arnica montana), ki je v Sloveniji skoraj iztrebljena, kamilico … Veliko tega se splača strojno pridelovati na velikih površinah. Z rokami in motiko, ročno – pozabite, toda strojno pridelovanje bi bilo donosno. S tem se ne strinjajo vsi, ampak Slovenija bi morala biti dežela ekološkega kmetovanja.
Vse do petdesetega leta se sploh niste ukvarjali z zelišči?
Življenje sem posvetil svoji ljubezni, kolesarstvu. Leta 1965 sem bil slovenski in jugoslovanski državni prvak.
Mladost ste preživeli v Hrastniku. Kako vas je zaneslo na Dolenjsko?
Odraščal sem v Hrastniku, kjer sem se izučil za orodjarja, potem sem ob delu obiskoval tehnično šolo. Decembra 1971 sem se zaradi službe preselil v Novo mesto, zaposlil sem se v IMV in nato ob delu končal strojno fakulteto.
Ker v teh krajih ni bilo kolesarskega kluba, sem leta 1972 ustanovil Kolesarsko društvo Novo mesto. Z našim moštvom smo osvojili več kot 300 naslovov prvaka Jugoslavije. Tu sem, reven hrastniški fant, uresničil svoje sanje, ker smo postali najboljši v Jugoslaviji. V času osamosvojitve sem imel tudi najboljšega trenerja v nekdanji skupni državi, bolgarskega profesorja Kamna Stančevskega, ki sem ga pripeljal sem, da smo začeli v Jugoslaviji dirkati tako, kot je treba.
Po osamosvojitvi smo leta 1993 pripravili dirko po Sloveniji, nato sem bil osem let direktor dirke, ki je še danes ponos Slovenije. Tako je šlo do leta 1996, potem pa so nas zaradi politike sesuli. Takrat smo imeli svetovno prvenstvo mladincev ob novozgrajenem velodromu in smo vse to organizirali z blokiranim žiroračunom. Po državnozborskih volitvah, na katerih se je zgodil preobrat v politiki, pa so se vsi razbežali. Ostal sem sam v klubu, ki so ga dobili v roke vsi, od sodišč do novinarjev. Takrat se mi je biciklizem zameril.
Podturn pri Dolenjskih Toplicah, kjer je kmetija Plavica. Foto Simona Fajfar
Malo zatem ste izgubili tudi službo?
Kot strojni inženir sem bil vodja razvoja za strojništvo v Pionirju. Ko je leta 1997 šel Pionir v stečaj, sva z ženo ostala na cesti. Oba. Ustanovil sem Majing inženiring, da sva dočakala upokojitev. A sva tri leta dejansko jedla travo.
Takrat sem se začel zanimati za zdravilne rastline. Danes je zeliščarstvo v razmahu, leta 1998 pa se o tem ni vedelo veliko oziroma skorajda nič. Magister farmacije Jože Kukman mi je prvi govoril o znanju iz samostanov, saj je nadaljeval delo patra Ašiča. Učil nas je: v petek popoldne smo imeli predavanje, v soboto smo šli na travnike, malo nabrali, se učili botanike, v soboto popoldne pa je magister iz tega, kar smo nabrali, kuhal čaje, tinkture, kreme …
Potem je dr. Jože Spanring, agronom iz Ljubljane, organiziral prva 40- do 42-urna šolanja in smo izšolali prve zeliščarje. Za predavatelje je pripeljal mlade doktorje znanosti iz farmacije, svoje kolege upokojence, botanike z biotehnične fakultete, pa smo se učili. Meni in sinu je tudi dovolil, da sva ga poslušala, ko je študentom farmacije predaval farmakognozijo. S teh predavanj sem ogromno odnesel in potem to znanje prvi začel vpletati v zdravilne rastline.
Bil sem dober učenec. Strojni inženirji smo zelo uporabni. Mag. Kukman mi je povedal vse, kar je vedel, vedel pa je veliko, saj je sodeloval s patrom Ašičem, ki ni bil farmacevt, ampak pater, ki je zbiral rožice. On se je veliko naučil od avstrijskega botanika Riharda Wilforda. Takrat je živela tudi avstrijska zeliščarica Marija Treben, znana po vsem svetu, a je bila, zanimivo, laik.
Poleg tega, da ste se učili o zeliščih, ste jih tudi popularizirali?
Pred slabimi dvajsetimi leti sem prvi o zeliščih redno javno govoril, saj sem bil šest let vsak dan na NetTV in svetoval ljudem. Ljudje so si nasvete zapisovali in me čez čas začeli spraševati, zakaj ne napišem knjige. Tako sem napisal prvo knjigo, Zdravnik zdravi, narava ozdravi, pa drugo z istim naslovom, nato še tretjo, 101 vprašanje in 101 odgovor Jožeta Majesa. Vse so uspešne, verjetno sem bil eden prvih, ki je v Sloveniji prodal 15.000 izvodov. Ko sem v koprski tiskarni naročil tiskanje 10.000 izvodov, so se mi smejali, češ, kaj se pa ta gre. Toda ker sem bil na televiziji, so me ljudje poznali, tako da sem takrat, ko je šla knjiga v tisk, imel že 5000 prednaročil.
Niste ostali samo pri starem znanju, razvijali ste tudi nove čaje, tinkture in druge pripravke iz zelišč, kajne?
V najboljših letih sem naredil več kot 200 vrst čajnih mešanic. Zdaj sta to prevzela hčerka Vesna in sin Andrej in postavljata na novo raven. Vem, da imam veliko srečo, da se s tem ukvarja celotna družina in da otroka moje delo nadaljujeta.
Koliko ljudi imate zaposlenih?
V najboljših časi smo imeli tudi deset zaposlenih. Vmes sva s hčerko naredila nove stvari, na primer Jožefovo pasto, imamo nove kapljice na osnovi glicerola, torej rastlinskega alkohola, ker smo videli, da pegasti badelj ni dober, če je v alkoholu. Zdaj razen za zunanjo rabo ne uporabljamo alkohola, ampak glicerol.
Pekoča, navadna kopriva je zame najbolj zdravilna rastlina. Če jo uživate tri tedne, nato en teden nič, pa spet tri tedne in zatem dva meseca ne, boste imeli odlično kri, pravi zeliščar Jože Majes. Foto Simona Fajfar
Kako sestavljate recepture za čaje in druge pripravke?
Osnova vsega je zelo dobro poznavanje rastlin. Ljudje so se vedno čudili, kako da poznam vsa latinska imena rastlin. Ampak jaz sem poslušal predavanja tudi na farmacevtski fakulteti, kjer sem se naučil, katere učinkovine v rastlinah vplivajo na določene organe v človeškem telesu. Iz tega sem izvedel, kaj vsebuje kamilica, kaj arnika, divji kostanj …, in sem sestavil mešanice. Naredil sem prvo mešanico, ki topi kalcij v ramenskem sklepu, pa mešanico za inkontinenco. Sin, ki je tudi strojni inženir, pa je k našemu znanju dodal ajurvedo, indijsko tradicionalno medicino.
Del rastlin vzgojite sami, del vam pridelajo kooperanti?
Danes smo nabirali gosjo travo, včeraj plahtico, čez dva dni, če bo lepo vreme, bomo pobirali meliso. Rožni koren kupimo, ker ga je težko izkopati, čeprav raste pri nas. Kooperanti za nas gojijo ščetico, ajdo … Veliko pridelamo sami, veliko naberemo, nekaj kooperanti, nekaj tudi kupimo. Uporabljamo okoli 200 rastlin.
To je zelo veliko, mar ne?
Je. Po srcu sem botanik in poznam vse zdravilne rastline v Sloveniji. Rastlin, ki imajo »nekaj« v sebi, je okoli 600, farmacija pa priznava 124 zdravilnih rastlin, ki so jih kemiki raziskali in našli zdravilne učinkovine.
Družina Majes letos preureja vrt, zato tu nimajo posajenih toliko rastlin, kot običajno. Foto Simona Fajfar
Koliko časa traja, da človek postane pravi zeliščar?
Novinarji me vedno znova sprašujejo, ali sta bili moja babica ali mama zeliščarki. Ne, nista bili. Babica je poznala tisto, kar so poznale babice v svojem času, za mamo je veljalo isto. Meni je bilo dano, da sem se s tem začel ukvarjati razmeroma pozno, ne pri dvajsetih, ampak pri petdesetih, ko sem srečal Kukmana in sem moral od nečesa živeti.
Se je odnos do zeliščarstva zelo spremenil od časov, ko ste se vi začeli ukvarjati s tem?
Od nekdaj je bilo tako, da ko zdravniki ljudem ne morejo pomagati, ti poiščejo druge rešitve in prihajajo tudi k zeliščarjem. Marsikomu pomagamo, marsikomu ne moremo več. Marsikdo nam verjame, marsikdo ne.
Ko sem se začel ukvarjati z zeliščarstvom, so bile zdravilne rastline obrobna in napol pozabljena tema. Jaz pa sem znanje, ki sem ga imel, populariziral prek televizije. Danes vidimo, da so zelišča prisotna v našem življenju, tudi ko greš v lekarno, imajo veliko zelišč in pripravkov, narejenih iz zdravilnih rastlin. Odnos se je spremenil, vendar še ne dovolj.
Pomembno pa je to, kar se bo jeseni začelo na novomeški fakulteti. Organizirajo študij tradicionalne fitoterapije, sam bom predaval botaniko. Za začetek bo to poklicna raven, upam pa, da bomo nadaljevali izobraževanje na univerzitetni ravni, za fitoterapevta, zdravilca z zdravilnimi rastlinami. Pravi zeliščar mora poznati anatomijo, fiziologijo, prvo pomoč in potem zeliščarske predmete, od botanike, farmakognozije … Poznati mora medsebojno vplivanje zelišč in sintetičnih zdravil. Doba učenja je dolga.
Njegovo delo sedaj nadaljujeta hčerka in sin. Foto Simona Fajfar
Na kmetiji Plavica zgodbo o zeliščih razvijate še naprej?
Gledamo naprej. Zdaj smo na tem, da bomo prvi v Sloveniji izdelovali rastlinske tablete. Že dve leti imamo ustrezen stroj, pa jih še ne izdelujemo. Ker to ni enostavno; vedeti moraš, kaj veže zdravilne rastline.
Imamo tudi ajurvedske tablete, ki jih sin uvaža iz Indije. Toda naša tradicija izvira iz Grčije, od koder se je k nam prenesla prek Španije in Avstrije. Smo razmeroma mladi na področju zdravilnih zelišč, kjer so delovali Pavel Bohinc, pater Ašič, mag. Kukman …
Imate najljubšo zdravilno rastlino?
Pekoča, navadna kopriva je zame najbolj zdravilna rastlina. Je hemostatik, za kri. Če koprivo uživate tri tedne, nato en teden nič, pa spet tri tedne in zatem dva meseca ne, boste imeli odlično kri. Pater Ašič je rekel: »Pijte koprivo, rman, regratove korenine, trpotec – KRRT – in ne boste hitro odšli v krtovo deželo.« Mi smo potem dodali preslico, KRRTP, pa orehovo listje, ker zelo vpliva na krvno sliko. Da ne bi več zlagali črk skupaj, smo mešanico poimenovali Mladost. Človek, ki jo pije nekajkrat na leto, je videti mlajši, ker prečisti telo. Dodal sem še islandski lišaj pa črno meto, tako da je zdaj v mešanici devet rastlin. Danes gre za med …
Bi se moralo naše kmetijstvo bolj usmeriti v pridelavo zelišč?
Mislim, da to ni znano, ampak Hrvaška je največja pridelovalka kamilic v Evropi. Mi nimamo ravnin, kakršne imajo oni, ampak naših ljudi tako ali tako ne moreš prepričati, da bi na toliko in toliko hektarih pridelovali zdravilne rastline. Gojenje pegastega badlja bi bilo bolj donosno kot gojenje koruze. Pa rman bi bilo pametno pridelovati, navadno arniko (Arnica montana), ki je v Sloveniji skoraj iztrebljena, kamilico … Veliko tega se splača strojno pridelovati na velikih površinah. Z rokami in motiko, ročno – pozabite, toda strojno pridelovanje bi bilo donosno. S tem se ne strinjajo vsi, ampak Slovenija bi morala biti dežela ekološkega kmetovanja.
