Vemo, da bi morali ukrepati, pa ne. Zakaj?

Vsak med nami lahko naredi veliko zase in za svoje zdravje, kajti v glavnem je prav vse v življenju odvisno od nas samih. Vsi imamo enake možnosti, seveda pa je potem od posameznika odvisno, kako jih uporabi oziroma »unovči«. Najbolj jasno sliko o tem, kje na tej lestvici smo, dobimo, ko (si) odgovorimo na vprašanje: Kdaj sem bil nazadnje srečen?

Na kaj pomislimo, ko slišimo besedo preventiva? Največkrat si mislimo: Res je, dobro bi bilo … A praviloma pri tem tudi ostane. Pa ne bi smelo biti tako.

Duhovna in fizična dimenzija

Sestavljata nas dve dimenziji, duhovna in fizična; za doseganje ravnovesja moramo poskrbeti za obe. Kaj lahko naredimo za prvo – duhovno dimenzijo? Največji dar je občutek sreče. Kako ga lahko dosežemo? Poskušajmo se približati svojim življenjskim ciljem, ki jih moramo najprej znati ozavestiti. S samospraševanjem, kaj pravzaprav smo, ločimo sebe od drugih, spoznamo svoje pozitivne lastnosti, potenciale pa tudi šibkosti.

Potenciale moramo znati razvijati v pravo smer in jih obravnavati ter varovati kot največji zaklad. Šibkosti pa je treba analizirati, jih razčleniti in poiskati rešitve ter jih tako tudi ublažiti. Če je človek zadovoljen s seboj, ustvari zadovoljivo okolje, ki je praviloma skladno tudi z njegovim počutjem. Tako si ustvarja razmere tudi za drugo, fizično dimenzijo – v skladu z reklom naših prednikov tako poteka skrb za »zdrav duh v zdravem telesu«.

Genetske šibkosti

Poleg umetno ustvarjenih razmer, ki vplivajo na vsakogar od nas, pa pomembno vlogo odigrajo biološki, genetski dejavniki. A tudi tukaj je lahko veliko odvisno od nas. Če ima nekdo, na primer, genetsko dovzetnost za rakavo obolenje, govorimo o genetski šibkosti telesne razsežnosti tega človeka. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali to šibkost (pre)pozna, in če jo, kakšna bo posledica tega spoznanja.

Če bo poskrbel, da njegove celice dobijo zadostne količine kalija in s tem vežejo nase kisik, bodo celice lahko ostajale zdrave; toksini se bodo izločali, hranilne snovi absorbirale. Poleg tega je, seveda, treba poskrbeti tudi za celične membrane, da ostanejo zdrave, čvrste. Če smo pri takšnih ritualih redni in dosledni, močno zmanjšamo možnosti za padec imunskega sistema in tako onemogočimo, da bi se naše šibkosti razvile, pa naj gre za raka ali za katerokoli drugo obolenje.

Prav vsi smo rojeni z določenimi dovzetnostmi, šibkostmi, s »programi«, ki se v življenju vedno znova ponavljajo, pa naj gre za duhovno (psihično) ali fizično (telesno) dimenzijo. Svoje psihološke vzorce in fizične pomanjkljivosti moramo najprej znati prepoznati. Sami ali pa s strokovno pomočjo psihoterapevtov, zdravnikov.

Pazimo nase, poslušajmo se

Nato se lahko lotimo reševanja, najprej s samozaščitnim vedenjem. Pogosto slišimo nasvete v smislu: imej se rad. Svoje zdravje lahko na določeni ravni primerjamo z rastjo ploda v maternici; bodoča mama je takrat naravno usmerjena k zaščiti ploda, prav tako je njen imunski sistem naravno utrjen. Dojenček je zaščiten vseh devet mesecev, ki jih preživi v materinem trebuhu, sicer ne bi preživel. Metaforično pa to pomeni, da moramo tudi po tem, ko odrastemo, paziti nase tako skrbno kot mama skrbi za malčka, ki raste in se razvija v njej.

Kadar človek začuti, da se je njegovo občutenje samega sebe poslabšalo, je zadnji čas za ukrepanje. Žal kljub tej rdeči luči, ki zahteva korenito spremembo, večina ljudi zamahne z roko, češ: saj bo … Ničesar ne spremenijo in vztrajajo na isti poti, na enak način.

Primer iz prakse

Mnogo ljudi je, ki vedo, da bi se morali ustaviti, pa tega niso naredili. Tako mi je, na primer, gospod, ki je imel tumor na možganih, rekel: »Zdaj me je pot pripeljala do vas … Obupan sem! Zdi se mi, da sem v brezizhodnem položaju … Ne počutim se dobro v sebi, občutek imam, kakor da sem izdal lastno družino …« V resnici pa je najprej izdal samega sebe.

Vso mladost je živel za delo. Bil je na odgovornem delovnem mestu, delo ni bilo le izziv in ambicija, ampak je predstavljalo tudi skrb za družino. Družina je bila na stranskem tiru, vendar je imel občutek, da dela pravilno, saj je skrbel za varnost najbližjih.

Okolica mu je ves čas dopovedovala, da se preveč žene in s tem škodi samemu sebi. Toda ni poslušal, ni bil pripravljen prisluhniti ne svoji biti ne drugim. Ustavila ga je šele diagnoza, opozorilo na telesni ravni. Tumor. Takrat je odpovedala njegova prej ključna funkcija: skrb za zaščito družine oziroma zagotavljanje njene varnosti. Toda domači so stopili skupaj in se pri tem zelo povezali, nato je gospod z njeno pomočjo in tudi s pomočjo psihoterapije spoznal še druge, pomembne kakovosti življenja, ki jih prej ni bil pripravljen uvideti. Tako je njegovo življenje, ki ga je preprosto moral spremeniti, počasi dobivalo nov smisel. Začel se je boriti za življenje, zase in za družino.

Edina stalnica je sprememba

To je tisto, kar je v življenju najpomembnejše. Smisel. Perspektiva, skozi katero gledamo na življenje, na svet.

Dokler zdravje imamo, premalo naredimo zanj. Zato ne smemo pozabiti, da prav nič ni večno. Nič ni nespremenljivo, kajti edina stalnica v našem življenju je – sprememba.

Ko človek odraste, je njegova najpomembnejša vloga, da poskrbi zase. To velja za vsakogar od nas. Zdravje je prva vrednota, brez katere ni nobene druge. Pogosto človeku to postane jasno šele, ko zaradi izgubljenega zdravja vse druge vrednote, ki jim je prej dajal prednost, v hipu postanejo nepomembne.

Zato – naredite vsak dan nekaj za obe svoji dimenziji, duhovno in fizično; duša in telo vam bosta hvaležna in vam to naložbo vračala v obliki zaščite pred boleznijo. Kaj ste torej danes naredili zase? Ste si vzeli čas in odšli na sprehod v gozd, na tek? Ste si privoščili zdrav obrok? Ste se nasmejali v dobri družbi? Ste poskrbeli za zdravje svojih celic?

Kdaj ste bili nazadnje srečni?



Barbara Sarić je psihoterapevtka.