Zdrava hrana ni za vsak žep

O slovenski samopreksrbi, boleznih in stroških zaradi nezdrave prehrane in primerjavi cen na tržnici in v trgovini.

Objavljeno
09. april 2015 00.02
Biodinamična kmetija pri Kamnarjevih v Volčjem gradu, 05.Avgust2014
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič

Ljubljana – »Naj bosta redno gibanje in zdrava hrana naša izbira in naš način življenja,« svetuje ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc.

Ministrica je ob letošnjem svetovnem dnevu zdravja potrošnikom posebej priporočala uživanje lokalne prehrane. Toda te pri nas primanjkuje. Ministrstvo za zdravje je tudi zato pripravilo resolucijo o nacionalnem programu in telesni dejavnosti za zdravje za obdobje od 2015 do 2025. Glavni cilji so spodbujanje zdravega prehranjevanja in gibanja, sodelovanje z živilskopredelovalno industrijo (za zmanjšanje vsebnosti škodljivih snovi v živilih) ter podpiranje lokalne preskrbe in samopreskrbe. A tu se zaplete. V Sloveniji je stopnja samopreskrbe premajhna, najbolj pri zelenjavi (pod 40 odstotkov), žitih (nad 50 odstotkov), krompirju (okoli 60 odstotkov) in prašičjem mesu (v povprečju 60 odstotkov). Premalo je tudi svežega sadja, ki ga moramo uvoziti okoli 100.000 ton na leto. Po oceni Kmetijskega inštituta Slovenije je stopnja samopreskrbe s hrano med 68 in 75 odstotki.

Več domačih izdelkov

Lokalna pridelava hrane ima širši družbeni pomen. Poleg kratke poti do krožnika in večje vsebnosti vitaminov bi z večjo potrošnjo takšne hrane lahko ustvarili nova delovna mesta in zagotovili trajnostni razvoj. To predvideva tudi koalicijska pogodba, v kateri je zapisano, da je zaradi podnebnih sprememb in nestabilnosti na mednarodnih trgih treba spodbujati kmetijska gospodarstva. To naj bi dosegli z vključevanjem lokalnih ponudnikov v preskrbo javnih zavodov in zelena javna naročila, s spodbujanjem zadružništva, tržne ekološke pridelave, družinskih kmetij in subvencijami. Število vseh kmetij zadnjih nekaj let vztrajno pada: od leta 2000 do leta 2013 se je zmanjšalo za slabih 14.000, medtem ko se število ekoloških povečuje. Predlani jih je bilo 3049.

Na kmetijskem ministrstvu pravijo, da je za boljšo samopreskrbo v Sloveniji treba predvsem »zagotoviti učinkovito gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, okoljem in vodami, povečati konkurenčnost, izboljšati ekonomski položaj kmetijskega sektorja in živilskopredelovalne industrije«. Kar je še pomembnejše: doma pridelana hrana mora imeti svoj trg. Državljane želijo ozaveščati, da je v njihovem interesu, če posegajo po domači hrani, saj se denar vrne v njihovo okolje.

Prostorske omejitve

Toda v Sloveniji bo, tako ministrstvo, težko zagotoviti samozadostno preskrbo s hrano samo z domačo pridelavo. Razmere za kmetijstvo so namreč razmeroma neugodne: »Zemljišča, primerna za kmetijstvo, so omejena, saj gozdovi pokrivajo več kot 60 odstotkov ozemlja, kar Slovenijo po deležu gozdov uvršča na drugo mesto v Evropi. Kmetijska zemlja zavzema manj kot tretjino vse površine, ta delež pa vztrajno pada«.

Tri četrtine kmetijskih zemljišč je na območjih z neugodnimi razmerami za kmetovanje, večinoma v gorskih in gričevnatih predelih. Čeprav neugodne razmere ne preprečujejo kmetovanja, pa je zaradi njih produktivnost nižja, izbor kmetijskih usmeritev omejen in proizvodni stroški višji.

Poleg neugodnih naravnih razmer imamo tudi neugodno posestno in parcelno strukturo, ki ne omogoča zadostnih površin. To pomeni, da na določenih področjih nimamo pogojev za izboljšanje samopreskrbe, denimo pri žitih, sladkorju in oljnicah. Kjer so ugodnejši pogoji za pridelavo, pa Slovenija dosega višje stopnje samopreskrbe. Uspešni so govedoreja, mlekarstvo, perutninarstvo, vinarstvo in hmeljarstvo, pojasnjujejo na ministrstvu.

Socialno ogroženi brez izbire

»Revščina in neizobraženost sta dokazano največja sovražnika zdravja, kar opažamo tudi pri slovenski populaciji,« so zapisali na nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer so zaskrbljeni tudi zaradi cen živil, saj se tista z višjo biološko vrednostjo, kot so ribe, sadje, zelenjava in meso, dražijo. To bo po njihovem mnenju zagotovo precej poslabšalo prehranjevalne navade ljudi z nižjimi prihodki in upokojencev, ki imajo že tako ali tako večjo možnost, da zbolijo za kronično nalezljivimi boleznimi.

Lokalno pridelana hrana je pogosto dražja od uvožene in nekateri si jo zaradi slabih finančnih zmožnosti težje privoščijo, zlasti sadje in zelenjavo.

Glede na resolucijo bo država zato spodbujala večjo dostopnost do hrane za socialno-ekonomsko ogrožene s pomočjo socialnega podjetništva, skupnostnimi urbanimi vrtovi in zagotavljanjem pogojev za pridelavo hrane v urbanih okoljih. Prav tako bo podpirala finančno in zdravstveno pismenost pri nakupu in pripravi jedi, kar je smotrno, glede na to, da vsak prebivalec v povprečju »pridela« četrt kilograma odpadne hrane na dan.

Stopnja resne materialne prikrajšanosti se iz leta v leto povečuje. Pred desetletjem je znašala 5,1 odstotka oziroma 100.000 ljudi, pred dvema letoma pa 6,7 odstotka, kar pomeni 134.000 ljudi.

Bolezni in stroški

Ministrica za zdravje je posebej poudarila nevarnost naraščanja debelosti in števila kronično nalezljivih bolezni, ki so glavni vzroki obolevnosti in umrljivosti, saj povzročajo več kot 70 odstotkov smrti. Gre za srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2, bolezni dihal in prebavil, rak in debelost.

Kmetijsko ministrstvo je lani predlagalo višji davek na sladke pijače, kar je zaradi razširjenosti sladkorne bolezni pri nas močno podpirala tudi stroka. Ocena stroškov za njeno zdravstveno oskrbo znaša 114 milijonov evrov na leto, število obolelih pa se bo – če država ne bo ukrepala – vsako leto povečalo predvidoma za tri odstotke.