Zdravilni lignanski fenoli bele jelke v središču raziskav slovenskih farmacevtov 

Zdravilne avtohtone slovenske rastline: Najbolj raziskana in učinkovita bela jelka z lignanskimi fenoli. A tudi pri zdravilnih rastlinah je potrebna zdrava mera previdnosti.

Objavljeno
31. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
31. oktober 2018 06.00
Vejica bele jelke FOTO: Shutterstock
A. A.
A. A.
Jeseni in pozimi pogosteje zadiši po različnih čajih, še posebej prijetni so iz rožic, ki smo jih skrbno nabirali spomladi in poleti, ob prehladih in drugih tegobah posežemo še po raznih domačih zdravilnih sirupih, mazilih in drugih pripravki. Znanje o tem se večinoma prenaša iz roda v rod, lahko ga poiščemo v knjigah ali pa povprašamo strokovnjake. »Vedno je dobro, ne samo na tem področju, biti kritičen do svojega znanja,« svetuje prof. dr. Samo Kreft, mag. farm. z ljubljanske fakultete za farmacijo.

»Za nasvet lahko povprašate tudi farmacevte, na katedri za farmacevtsko biologijo študenti pridobijo precej znanja o zdravilnih rastlinah. Za zdaj pa še nimamo zdravilske licence za zeliščarje, ki bi izkazovala prave poznavalce,« pojasni in doda, da v zadnjih letih potekajo številne raziskave, ki ljudskemu izročilu niso znane in tako lahko kakšno zdravilno rožico uporabljamo za druge bolezni kot pa znanost. Velja pa tudi obratno.


Avtohtona slovenska šentjanževka


image
Samo Kreft FOTO: Leon Vidic/Delo
Kreft poda primer šentjanževke (Hypericum perforatum), ene izmed več kot 3000 slovenskih avtohtonih vrst rastlin, na kateri so opravili številne raziskave. »Iz rodu šentjanževk poznamo preko deset rastlin, pa jih ljudska medicina večinoma ne uporablja. Pa tudi znanstveniki pri nas smo pred leti raziskali več vrst iz tega rodu in ugotovili, da je Hypericum perforatum edina s hiperforinom, za katerega danes vemo, da ima protidepresivno delovanje. Vprašanje je, če so naši predniki s poskušanjem ugotovili, katera rastlina je najboljša, ali pa so jo preprosto uporabili, ker je ta najbolj razširjena.«

Na drugi strani pa veliko ljudi šentjanževko uporablja namočeno v olje za zdravljenje opeklin, proti krčem, vnetjem in še marsikaj drugega. »Ta del uporabe ostaja precej neraziskan, težko pa rečemo, da ne deluje. Tudi za druge rastline znanstveniki ne moremo zatrditi ne eno ne drugo. Raziskave zdravilnih rastlin so skope, če pogledamo celoten nabor rastlin in različnih načinov in namenov njihove uporabe. Pri šentjanževki je bilo najbolj znanstveno utemeljeno, da raziščemo protidepresivno delovanje, saj gre za bolezen, ki jo težko zdravimo. Izkazalo se je, da se lepo kosa z sinteznimi zdravili, v nekaj parametrih je celo boljša,« razloži Kreft.


S travnika ali iz lekarne?


Veliko rastlin naberemo sami ali jih kupimo na tržnici oziroma v specializiranih prodajalnah, lahko pa se odpravimo tudi v lekarno, kjer dobimo ustrezne izvlečke iz posamezne zdravilne rastline. Nekateri prisegajo na prvo, ker se zdi bolj naravno. Je tudi bolj učinkovito? »Na to vprašanje nimamo zelo dobrega odgovora. Raziskave smo opravili s standardiziranimi pripravki, ki so še vedno zelo naravni. Gre za v alkohol namočeno šentjanževko, nato iz precedka odstranimo etanol in ostane izvleček, ki ga oblikujejo v tableto. Lahko rečemo, da je kot taka stabilnejša, se ne kvari, s konstantno kvaliteto, saj so včasih letine slabše, drugič boljše. Ne vemo, če bi bil čaj iz šentjanževke proti depresiji enako učinkovit. Domnevamo, da ne, ker vemo, da so proti depresiji zdravilne snovi slabo topne v vodi, pa vendar ne moremo ničesar trditi, saj čajev nismo podrobneje preučili.«

image
Zdravilne rastline FOTO: Shutterstock


Nepravilna raba


Čeprav morda menimo, da si z zdravilnimi rastlinami ne moremo škoditi, ni tako. Če bomo proti prehladu pili čaje iz kamilice, lipe, rmana, nam ne bo hudega, a imajo nekatere rastline nezaželene medsebojno vplivanje ali interakcije s predpisanimi zdravili. Med takimi je tudi šentjanževka. »Učinek ni tako močan, a lahko zmanjša vpliv drugih zdravil.«

Kreft še opozori, da lahko škodi tudi sama rastlina. »Nekateri proti prehladu pijejo čaje iz cvetov lapuha, ki pa vsebujejo snovi, ki lahko ob dolgotrajnejši uporabi škodujejo jetrom. Bolje se mu je izogniti.« Vsekakor je pametno in priporočljivo, svetuje Kreft, da o uporabi domačih pripravkov seznanite zdravnika.


Zdravilna bela jelka


Če se s travnikov preselimo v gozd, tudi tam najdemo marsikaj zdravilnega. Od številnih avtohtonih drevesnih vrst so se znanstveniki osredotočili na belo jelko (Abies alba). Sprva so preiskovali lubje, zdaj veje jelke. Gre za najrazličnejše raziskave: kemijske, biološke, , kako največ izvleči iz lesa, klinične o učinkih pri bolnih in zdravih ljudeh. »Pokazale so številne zelo pozitivne učinke na več področjih, za kar smo seveda veseli. Po drugi strani pa se kar malo bojimo, da bi koga to odbilo, češ ne more biti ena rastlina tako vsestranska,« se zasmeje Kreft.

image
Bela jelka FOTO: Shutterstock


Fenoli lignanskega tipa


Zdravilna učinkovina bele jelke so polifenolne spojine lignanskega tipa. »Fenoli so rastlinske aromatske spojine. V rastlinah so velikokrat obarvani, barvo dajejo temnemu sadju, najdemo jih v vinu ali jabolkih. Znani so po antioksidativnem učinku. Najbolj znani so flavonoidi, ki so koristni za zdravje, v lesu jelke pa gre za lignane, ki so redkejši, so ustrezno majhni, da prehajajo iz prebavil v kri in naprej v celice, ter so ustrezno vodotopni, da vstopajo skozi celične membrane.« Vir lignanov so tudi laneno ali sezamovo seme, nekatera žita, brokoli, zelje, od sadja pa marelice in jagode.

Kreft pojasni, da so pred leti raziskave potekale tudi na drugih iglavcih in na jabolkih, kjer so fenole skušali pridobiti iz tropin, a izkazalo se je, da je adut bela jelka, in sicer njene grče in veje. Nabirajo jih s posekanih dreves. »Nobeno dodatno drevo ne pade zaradi teh raziskav. Poskrbimo pa, da veje naberemo pri sveže podrtih drevesih še isti dan poseka.«

V jelki gre za skupek spojin, kateri lignan je najbolj zaslužen za učinke pri posamezni bolezni, še ugotavljajo. Imajo pa že po Kreftovih besedah znanstvene dokaze, da pripravki iz bele jelke pomagajo sladkornim bolnikom. Znižujejo sladkor, ki se v krvi poveča takoj po obroku, hkrati pa povečujejo delovanje insulina, ki ga je telo še sposobno samo tvoriti, kar po njegovih besedah potrjujejo tudi klinične študije. Ugotovili so še, da pozitivno vplivajo na kožo zaradi antioksidativnega učinka, prav tako na žile, uporabljajo se lahko za hitrejšo regeneracijo po športnih aktivnostih in za dvigovanje imunske odpornosti, kar pa je še predmet dodatnih raziskav.


Dodatne raziskave


Pogosto se zgodi, da so določene študije obetavne, čez nekaj let pa nove vse obrnejo na glavo. Kako veste, da lignanski fenoli ne škodujejo kakemu drugemu organu v telesu? »Preučujemo učinke tudi na organe, kjer jih niti ne pričakujemo. Zaključili smo raziskavo vpliva na jetra in ledvice, da preverimo pojav negativnih stranskih učinkov, ki jih sicer na podlagi izkušenj iz ljudske medicine ali sestavo fenolov, ne bi smelo biti. A bolje se je prepričati,« poudari Kreft in doda, da jih znanstvena radovednost vodi v nove in nove raziskave. Tako med drugim iščejo odgovore na vprašanja, ali so boljša mlajša ali starejša drevesa, katera posamezna učinkovina je ključna, kako vpliva samo rastišče jelke. Za zdaj se osredotočajo le na kočevsko belo jelko, saj je tam okolje čisto in drevesa niso onesnažena s pesticidi ali težkimi kovinami.