Zdravilo ali ne, med je blagodejen

Učinkovanje medu je odvisno od vrste, poudarja Mojca Korošec z ljubljanske biotehniške fakultete. Pri nas imata največ za zdravje koristnih snovi kostanjev in hojev med.

Objavljeno
17. februar 2020 16.00
Posodobljeno
17. februar 2020 17.15
Na čebelarski zvezi so previdni pri navajanju zdravilnih lastnosti medu, toda tudi če samo prija, je še vedno zelo blagodejen pri preganjanju bolezni. FOTO: Shutterstock
Skodelica čaja in v njem žlica medu sta tako rekoč nujen del prebolevanja virusov. Prepričani smo, da sta nas pozdravila že ničkolikokrat, čeprav je znano, da tegobe zaradi virusnih obolenj zanesljivo lajšajo le počitek, zdrava prehrana in veliko tekočine. Kljub vsemu pri medu ni tako preprosto kot pri kurji juhi, o kateri vemo, da je kvečjemu zdravilo za dušo, ne toliko za telo. Večinoma mu pripisujejo protimikrobno in protivnetno delovanje, sicer pa je predvsem sladilo. Ali je torej učinkovitost čaja z medom res samo mit?

Ni čisto tako, odgovarja Mojca Korošec z ljubljanske biotehniške fakultete: »Študije, ki ugotavljajo učinke medu, kažejo antioksidativno delovanje, protimikrobno in protivnetno učinkovitost, vendar tega ne moremo posplošiti. Nekatere vrste so namreč bolj učinkovite kot druge.«



Delovanje medu je po besedah docentke s katedre za tehnologijo mesa in vrednotenje živil odvisno od botaničnega porekla; pri nas, denimo, za najbolj učinkovitega velja kostanjev med. Primerljiv z njim je tudi hojev, narejen iz mane na jelkah, zaradi česar je zagotavljanje zadostne količine zelo nezanesljivo, je navedla Koroščeva.

image
Medu pripisujejo protimikrobno, protivnetno in protiglivično delovanje, sicer pa je predvsem sladilo. FOTO: Maja Marko

 

Če prija, je tudi dobrodejen za počutje


Zato tista žlica medu v čaju ni čisto brez pomena, je pristavila sogovornica, če je le prava vrsta medu. In pri tem načeloma velja, da čim temnejši je, bolje je. Lipov, ki ga pogosto povezujemo z zdravljenjem prehlada, v tem pogledu posebej ne izstopa, ima pa blažilen učinek zaradi aromatike, »in če prija, ravno tako blagodejno deluje na telo«.

Prav tako po besedah Mojce Korošec ne velja prepričanje, da se pozitivne učinkovine medu izničijo, če ga damo v vroč napitek: »Ni bistvene razlike, če je čaj vroč ali mlačen, saj se običajno dovolj hitro shladi, pomembnejše razlike se kažejo v vrsti medu ali celo v tem, katero vrsto čaja smo uporabili. Zeleni čaj, denimo, ima večjo antioksidativno učinkovitost, saj vsebuje več fenolnih snovi.« Čebelarji kljub temu opozarjajo, da čaj ne sme biti prevroč, ker s tem uničimo bioaktivne snovi, ki so pomembne za človeški organizem.

Sedem najpogostejših vrst

Za Slovenijo je značilnih sedem najbolj pogostih vrst medu. To so akacijev, cvetlični, kostanjev, lipov, smrekov, hojev in gozdni. V manjših količinah pridobivamo tudi med oljne ogrščice, ajdov, med divje češnje … Temnejši (kostanjev, smrekov, gozdni in hojev) vsebujejo več fenolnih spojin in imajo večjo antioksidativno učinkovitost v primerjavi s svetlejšimi vrstami (akacijev, lipov, cvetlični), navajajo pri čebelarski zvezi. V slovenskem medu k protibakterijskemu delovanju največ prispeva vsebnost vodikovega peroksida, ki je največja v gozdnem in hojevem medu ter najmanjša v akacijevem. Najmočnejše protibakterijsko in protiglivično delovanje ima slovenski kostanjev med, zato je uporaben v medicinske namene, predvsem za zdravljenje poškodb kože in okuženih ran.

 

Previdni pri navajanju zdravilnih lastnosti


image
Pri uživanju medu morajo biti previdni sladkorni bolniki, prav tako je lahko škodljiv za otroke, mlajše od enega leta. FOTO Uroš Hočevar
Bistveno bolj zanesljivo delovanje kot pri zdravljenju virusov medu sicer pripisujejo pri celjenju manjših ran ali opeklin. Mojca Korošec je to potrdila; protivnetno in protimikrobno deluje zaradi fenolnih spojin in encimov, pokazalo se je, da deluje tudi protiglivično, znova zlasti kostanjev, toda pri tem ne moremo pričakovati čudežev. »Učinek ni tako hiter, vedno je treba uporabiti tudi razum in biti previden. Med, ki se uporablja v medicinske namene, je namreč temu prilagojen.«

Na čebelarski zvezi pa opozarjajo, da je med v prvi vrsti živilo, zato so previdni pri morebitnem navajanju zdravilnih lastnosti. »Vsebnost bioaktivnih spojin ugodno vpliva na delovanje človeškega organizma,« je poudarila Nataša Lilek s čebelarske zveze, vendar je to odvisno od vsakega posameznika.

Med je sicer predvsem sladilo, s katerim lahko dobimo še nekaj mineralov, vitaminov in fenolnih spojin. Kot zelo koncentrirana raztopina sladkorjev je tudi neugoden prostor za razvoj mikrobov in kvasovk, je dejala Mojca Korošec, še vedno pa je treba skrbeti, da je shranjen v temnem prostoru, priporočljiva je tudi uporaba medu tiste sezone (aktivnost encimov namreč sčasoma pojenja). Previdnost pa velja pri sladkornih bolnikih in predvsem pri majhnih otrocih, saj utegne vsebovati bakterijske spore, ki lahko pri otrocih povzročijo botulizem.

image
Zelenjava ima večji učinek pri prebolevanju virusnih obolenj, meni prehranska strokovnjakinja Nina Zupanič. FOTO: Jure Eržen

 

Pazljivo s sladkorji


Nina Zupanič, prehranska strokovnjakinja z inštituta za nutricionistiko, je ob vsem tem poudarila, da je med primarno sladilo, saj je koncentracija mineralov, vitaminov, fenolnih spojin in drugih antioksidantov v njem premajhna, da bi lahko govorili o večjem vplivu na zdravje. Če hočemo telesu zagotoviti omembe vredne vsebnosti omenjenih snovi, moramo poseči po sadju in predvsem zelenjavi. »Ta bo imela tudi večji učinek pri zdravljenju virusnih obolenj.«

Zavedati pa se moramo, da je med v osnovi še vedno prosti sladkor, je še opozorila Zupaničeva. »To pomeni, da ga moramo prišteti k vsemu preostalemu prostemu sladkorju, ki ga zaužijemo; za tega je zgornja omejitev od 5 do 10 odstotkov dnevnega energijskega vnosa oziroma od 25 do 50 gramov na dan za odraslega človeka. Med je v primerjavi s trsnim ali kakšnim drugim namiznim sladkorjem tudi bolj kaloričen, saj žlička medu vsebuje 64 kilokalorij, žlička namiznega sladkorja pa 45.«

Slovenec ga porabi kilogram na leto

Na svetu pridelajo 1,2 milijona ton medu, kar pa je še vedno le okoli odstotek proizvodnje vseh sladkorjev, je mogoče prebrati na spletni strani prehrana.si. Največji proizvajalki medu sta Kitajska in Argentina, čeprav ga sami porabita le majhen delež. Največje porabnice so Nemčija, Avstrija, Švica, Portugalska, Madžarska in Grčija z 1 do 1,8 kilograma na prebivalca na leto, mednje pa se s približno kilogramom porabljenega medu na prebivalca uvršča tudi Slovenija.


Najbolj varen in kakovosten je ponavadi med, ki ga kupimo pri lokalnem ekološkem čebelarju, je dodala Nina Zupanič. »Možnost, da bi takšen med vseboval ostanke pesticidov, težkih kovin ali antibiotikov, je tako najmanjša. Če ga kupujemo v trgovini, preverimo, ali je čisti, brez dodane melase ali sladkornega sirupa. Eden od pokazateljev kakovosti je tudi njegova gostota – kakovostnejši med je večinoma bolj viskozen oziroma manj tekoč.«

Da je pomembno, da uživamo med iz lokalnega okolja in znanega porekla, so poudarili tudi pri čebelarski zvezi: »Navadno se medu slabša kakovost z dolgimi transportnimi potmi in neustreznim skladiščenjem.«

Slovenski med je po besedah Mojce Korošec večinoma kakovosten, že zaradi naravne danosti, saj vsebuje malo vode. Zgornja meja vsebnosti te je 20 odstotkov, v slovenskem medu je vode kvečjemu 16 ali 17 odstotkov. V Sloveniji po njenih besedah kakovost zagotavljata tudi nadzor čebelarske zveze in majhnost države, zaradi česar so potrošniki hitro obveščeni o morebitnih nepravilnostih.