Invalidnost zdravstvenega reformizma na obeh straneh luže

Včasih se je treba preprosto ustaviti, razmisliti in ukrepati. Lastnoročno, brez izgovarjanja na odgovornost drugih.

Objavljeno
22. marec 2017 09.38
lvi*stavka
Diana Zajec
Diana Zajec
Reformiranje zdravstva je aktualno, doma in onkraj luže. Prijemi so raznovrstni, odzivnost javnosti na politične predloge pa je, vsaj na določeni ravni, primerljiva.

V ZDA trumpovska reforma, ki odpravlja zdravstveno reformo Baracka Obame, jemlje proračunski denar, s katerim so zdaj pomagali tako starejšim kot revnim. Po drugi strani pa bo, če bo sprejeta, zavarovalnicam omogočila, da bodo starejšim ljudem, ki ponavadi na svojih plečih nosijo breme vsaj ene kronične bolezni, neredko pa treh ali več, zaračunavale tudi do petkrat višje zdravstvenozavarovalne premije kot mladim in zdravim.

Če poenostavimo ameriško sporočilo, ki je vse prej kot dobro: v ZDA bodo, denimo, revni in brezposelni morali najprej urediti svoj socialni položaj in se zaposliti, poskrbeti za redni priliv denarja, šele potem bodo lahko zboleli. Le tako si bodo sploh lahko privoščili prestiž plačila zdravljenja.

Pri nas razmere v resnici niso kaj dosti boljše, čeprav je slovensko zdravstvo še vedno eno tistih posttranzicijskih, ki na svojem, zdaj resda že precej raztrganem praporu nosi oznako pravičnosti in solidarnosti, tudi ustavno zapovedane enakopravnosti v dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Seveda, papir prenese vse. Toda kaj, ko je papir, na katerega so bili natisnjeni zakoni, po katerih se danes odmerja zdravljenje, njegov obseg in domet, vse bolj prhek.

Patina na dokumentih, ki jih aktualna politika z neznosno upočasnjenostjo hiti menjati z novimi, posodobljenimi, preprosto nima več zdrave barve. Čakalne vrste na diagnostiko in posege pa so vse daljše. Ne le za ljudi − enako velja tudi za dokumente, za zakone. Za pravico.

Sporočilo je jasno: spremembe, in to takojšnje, so nujne. Tudi zaradi vse bolj boleče daljšajočih se čakalnih dob, ki že sicer načeto zdravje bolnika le še dodatno ogrožajo.

Zato je najmanj nenavadno, da se po dobrih dveh desetletjih čakanja na korenite sistemske spremembe, ki bodo prevetrile organizacijske in izvedbene temelje našega zdravstva, soočamo s predlogi sprememb, ki so spet neusklajene z akterji v zdravstvu, z nosilci zdravstvene dejavnosti, z vodji timov, ki morajo (po)skrbeti za čim bolj nemoten potek zdravljenja.

Kako zelo boleče znano in nedopustno ...

Začarani krog, circulus vitiosus slovenskega zdravstva, je očitno nekakšna karma, v kateri akterjem v dialogu s politiko nikakor ne uspe preseči mentalnih pregrad, nastalih v zadnjega četrt stoletja.

Kaj torej sploh še preostane človeku, ki se invalidnosti zdravstvenega reformizma pravzaprav niti ne zaveda, dokler ne zboli?

Pravega recepta ni, aktualna je le enopomenska, a zelo povedna misel: treba je potrpeti in zdržati. Zdržati, da prideš na vrsto, kajti po tem, ko si enkrat v kolesju za zdaj še vedno dobro naoljenega sistema, je za tvoje dobro poskrbljeno.

V resnici pa je jasno, da je ta »recept« precej mlačen. Predstavlja prehodno tolažbo, ki pa včasih, v resnici ne tako zelo redko, ponikne v fluidu izgubljenega upanja in zdravja.

Upanje je tisto, kar potrebuje Slovenija. Ne le v zdravstvu − na vseh ravneh, v vseh sferah, v slehernem poklicu, pri vsakem posamezniku, ki se trudi biti, postati in ostati del kreativnega jedra razvojno naravnane družbe. Družbe, ki si prizadeva za preboj na globalni ravni, rešena zank ozkih lokalnih in nacionalnih interesov.

Trud ponavadi obrodi sadove, vsaj tako so nas učili starejši, modri ljudje, vredni zgledovanja. A vedno ni tako, ne v današnji družbi, ki je tako umno premešala nabor vrednot in na piedestal postavila ljudi in reči, ki takšnega predikata ne premorejo, niti v sanjah.

Zanimivo−  in v resnici tudi precej kontradiktorno − pa je, da je vrednost takega sicer sizifovskega učenja lahko neprecenljiva. A le, če posamezniku iz nje uspe pravočasno potegniti pravo sporočilo.

Včasih se je treba preprosto ustaviti, razmisliti in ukrepati. Lastnoročno, brez izgovarjanja na odgovornost drugih. Narediti nekaj za svoje zdravje, preprečiti nadaljevanje burke, ki se lahko kaj hitro sprevrže v tragedijo. Morda spremeniti okoliščine, ki vplivajo na kakovost dela, na razmere in razmerja na delovnem mestu, saj te, dokazljivo in ničkolikokrat dokazano, izrazito in neodpravljivo vplivajo na zdravje posameznika.

Ni vedno sistem tisti, ki je kriv za vse. Včasih pozabimo, da nismo neločljivi del okvira, v katerem živimo, delamo in ustvarjamo, saj nismo za vedno povezani z njegovo krhajočo se labilnostjo. In zato ne ukrepamo.
Vendar za ukrepanje nikoli ni prepozno, ne na sistemski ne na individualni ravni. Ukrepi, ki vodijo k izboljšavam, so vedno dobrodošli − in le upamo lahko, da bo tudi slovenska ladja končno zaplula v mirnejše vode, v katerih bo doseganje optimalnih rezultatov in razvojnih, raziskovalnih prebojev omogočeno, podprto, zaželeno. Na vseh ravneh, v vseh okoljih.

Takrat bo tudi za zdravje slovenstva poskrbljeno bolje, kajti politika bo dojela, da si mora prizadevati za izpolnitev obljub, danih v predvolilnem času − kar je in bo mogoče le, če bo njen pristop iskren in sproti preverjen v dialogu z vsemi, ne le z medicinsko stroko, ampak tudi ali predvsem z uporabniki, pacienti.

Zaradi teh zdravstveni sistem navsezadnje sploh obstaja, mar ne?

***

Diana Zajec je univ. dipl. novinarka, komentatorka Dela, specializirana za področje zdravja in zdravstva. S filigranskim povezovanjem umetnosti pisane besede in poznavanja razsežnosti slovenskega zdravstva že več kot dve desetletji pomaga soustvarjati spremembe na tem izjemno kompleksnem področju.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.

Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.

Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

dr. Erik Brecelj, kirurg

Sabina Senčar, ginekologinja

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

Diana Zajec, novinarka

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja