Tiskane izdaje
Da bi zagotovili pravičnost, moramo v razvitem svetu uvesti »kvote« za udeležbo manjšin v družbenem dogajanju: invalidov, narodnostnih manjšin in žensk. Za zastopanost žensk v politiki ali menedžmentu pri nas nismo sprejeli vnaprej določenih kvot, kot je to na primer na Norveškem. V parlamentu na Norveškem morajo biti ženske predstavnice zastopane v 40 odstotkih. Pri nas imajo določeno kvoto narodnostne manjšine, ženske pa ne.
Ženske smo fenomenalna manjšina. Po številu nas je vsaj toliko, kot je moških na svetu, in vendar smo manjšina. Manjšine je treba zaščititi s posebnimi mehanizmi, ki zagotavljajo enakost in pravičnost. Mene zanimajo mehanizmi, ki nas uspevajo vzdrževati v položaju manjšine skozi tako dolg obstoj človeštva kljub dejstvu, da nas je tako veliko.
Če bi izolirali človeka na samotnem otoku, je prav vseeno, ali je ženska ali moški, kakšne barve kože je, kakšna je njegova spolna usmerjenost, ali ima vse delujoče okončine ali ne. Človeka dela za manjšino odnos do drugih članov družbe. Človek je manjšina, če se primerja z večino. Morda lažje razumem, da se počutiš drugačnega v družbi, kjer vsi govorijo slovensko, ti pa razumeš le nemško. Počutiš se nemega, saj ne moreš komunicirati z okolico, do okolice si NEM − Nemec.
Kakšni so mehanizmi, da se ženska počuti manjšino v človeštvu? Kdaj se počutimo dovolj drugačne, da postanemo tiha, nema manjšina, ki jo je treba zaščititi s kvotami?
Ženske smo po naravi, primerljivo z drugimi razvitimi sesalci, moštveni igralci. Odlično shajamo v moštvenih dejavnostih. Če nas družba na tak ali drugačen način osami, nam je odvzeta vsa moč moštvene igre.
Ženske se ogledujemo v zrcalu družbe. Razlike, ki jih opazimo, večinoma toleriramo, jih sprejemamo in nam ne delajo težav. Empatija z drugačnostjo nam je prirojena, saj moramo imeti neskončen mehanizem sprejemanja drugačnosti, da lahko poskrbimo za svoje raznolike potomce od prvega dne, ko privekajo na svet.
Veliko težje se soočamo z drugačnostjo svojih intimnih delov. Pri stopalih smo ženske izjemno kritične. Ker so večino časa stopala zakrita, smo izjemno osamljene v kritičnosti do njih. Vsaka sumi, da so njena stopala tako ali drugače deformirana in da ima samo ona to težavo, na primer predolg prst, čudno oblikovana stopala, zadebeljen noht, zraščene prste in druge značilnosti stopal, ki so povsem običajne. Nore smo na čevlje, na vse, kar razkrije in prikrije in hkrati obljublja udobje prikrivanja.
Vsaka ženska, ki se sooči z urinsko inkontinenco, meni, da je edina in sama kljub dejstvu, da se od 40 do 50 odstotkov vseh žensk v Sloveniji po 40. letu soča z eno od vrst urinske inkontinence. Niti najmanj ne gre za redko bolezen. Ženska nerada zaupa težavo svojemu zdravniku, ker se počuti »umazana« ali »lena«. Zakaj umazana, ne vem, ker urin je sterilna tekočina. Lena pa verjetno zato, ker je zasuta z informacijami, da ni delala Keglovih vaj, zato si je sama kriva za pojav bolezni. Kot je urin sterilen, ni umazan, tudi Keglove vaje ne preprečijo večine inkontinenc.
Splošni, osebni zdravnik in tudi osebni ginekolog ne poznata odgovora na težavo, zato žensko napotita v specializirani center za inkontinenco. Če je prej ženska sumila, da je njena težava resna in edinstvena, je v tej fazi o tem že prepričana. Običajen zdravnik s končanim 12-letnim študijem (medicinska fakulteta s specializacijo) ji ne more pomagati. Potreben bo neki hujši strokovnjak.
V specializiranem centru navadno potekajo preiskave, redko pa na urodinamiki (tako se preiskava imenuje) sreča specialista, ki bi se z njo pogovoril. Medicinska sestra opravi preiskavo in čez čas dobi pisni izvid domov. Na izvidu je precej grafov in besed, ki jih ženska ne razume, delujejo pa precej resno in zapleteno. Prej je bila osamljena, zdaj je s papirjem v rokah osamljena še veliko bolj. Če bi obstajali čevlji, ki bi prikrili to njeno veliko nepravilnost, bi si jih šla takoj kupit.
Diagnoza na papirju, ki pride po pošti, te po mojem menenju podobno razjezi kot elektronska igrača, ki jo dobiš za darilo in h kateri baterije niso priložene. Super igrača ali naprava, a precej dela je potrebnega, da jo usposobiš. Darilo največkrat dobiš, ko so vse trgovine zaprte.
Na poti od priznanja do diagnoze in kasneje zdravljenja je prehojena dolga in osamljena pot. Ves čas na poti je ženska osamljena, ponižana (govori s tujci o svojih intimnih delih), morda umazana, lena in nemočno neumna. Ne razume, ne kaj je povzročilo bolezen in ne kako naj jo reši.
Vsa ta osamljenost in izoliranost v podrobnostih nas utrdi v prepričanju, da smo manjšina. Da potrebujemo kvote, ki bi nam pomagale k pravičnosti.
Nas iz manjšine poleg kvot, ki nam bodo omogočile glas, lahko reši naše najmočnejše orodje: komunikacija. Tišina pomeni osamo, komunikacija pa pravo mesto v družbi.
***
Sabina Senčar je specialistka ginekologije in porodništva in specialistka družinske medicine. V teh okvirih se ukvarja tudi z lasersko medicino in nutricionizmom.
***
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
***
Po dosjeju zdravstvenih blogov brskajte TUKAJ.
