Si res ne moremo privoščiti medicinskega helikopterja?

Ne verjamem, ampak res ne verjamem, da Slovenija ne zmore nakupa vsaj dveh pravih medicinskih helikopterjev.

Objavljeno
07. marec 2017 13.29
Matjaž Turel
Matjaž Turel

K pisanju me je pravzaprav spodbudil dogodek, ki sem ga pred kratkim doživel na svetovnem prvenstvu alpskih smučarjev v St. Moritzu. A o tem malo kasneje.

Svojo zdravniško pot sem začel v Zdravstvenem domu Kranj, kjer je bilo moje delovno mesto pretežno v ambulanti za nujno medicinsko pomoč. Z veseljem se spominjam tega obdobja. Delo je bilo lepo, vendar za novopečenega zdravnika tudi precej stresno.

Zdaj vem, da smo bili zdravniki takrat, v primerjavi s sedanjimi generacijami, na tem področju manj usposobljeni. Tudi oprema je bila precej slabša. Neredko sem se moral k bolnikom z nujnimi stanji peljati sam, v stoenki, z vklopljeno sireno in lučkami. Včasih tudi iz Kranja na Jezersko.

Ponavadi pa so ekipo sestavljali voznik, zdravstveni tehnik in zdravnik. K bolnikom z nujnimi stanji smo se vozili s citroënovo tako imenovano »žabo karavan«.

Dr. Mitja Mohor je želel to stanje izboljšati in je kot eden prvih v Sloveniji opremil kombi, ki smo ga poimenovali »reanimobil«. Nikoli ne bom pozabil, s kakšnim entuziazmom sva kar sama izdelovala nalepke za označevanje predalov in poskušala čim bolj optimalno namestiti opremo.

To je bil takrat kar velik napredek. Kljub temu da je šlo za predelan tovorni kombi in je bila vožnja z njim trda, je bila obravnava bolnikovega nujnega stanja lažja in boljša. Zdaj z veseljem gledam odlično izobražene ekipe, ki uporabljajo moderna reševalna vozila.

In zdaj k dogodku v St. Moritzu. Kot zdravnik alpske reprezentance sem se po končani tekmi na smučeh vračal v hotel in približno sto metrov pod seboj zagledal negibno ležečega smučarja.

Še pred menoj se je pri njem ustavil Polde Flisar iz Smučarske zveze Slovenije, ki mi je pri nudenju prve pomoči zelo pomagal. Že kot študent sem začel dežurati kot reševalec na smučišču Krvavec, po diplomi sem kot zdravnik to nadaljeval še več let. Podobnega reševanja na smučišču sem kar vajen, so pa razmere ponavadi zahtevne.

Smučar je bil nekaj minut nezavesten, utrpel je pretres možganov, po obrazu je imel odrgnine. Kar dolgo smo čakali na pomoč reševalca in zdravnika na smučišču, ki se tam, kar je za Švico presenetljivo, nista najbolje znašla.

Predlagal sem, da pokličejo helikopter. V celoti rdeče pobarvan helikopter je kljub slabemu vremenu in nizki oblačnosti kmalu pristal približno 20 metrov stran od nas in odložil ekipo. Helikopterska medicinska ekipa je bila izjemno izurjena. Poškodovanega smučarja smo oskrbeli in ga namestili v helikopter. Kolegi iz Švice so me čez dva dni poklicali po telefonu in sporočili, da je smučarjevo stanje dobro in da se zahvaljujejo za pomoč.

Navdušen sem bil nad opremo njihovega medicinskega helikopterja, saj je izdelan prav za namene reševanja. Vem, da je Švica bogata in si helikopterje lahko privošči. A samo na območju St. Moritza sem videl vsaj deset različnih helikopterjev; stalno so v zraku, letajo kot čebele in opravljajo različna dela, od prevažanja opreme, prevažanja smučarjev na tako imenovani heliski, do, seveda, reševanja.

V Sloveniji pa poškodovane in bolne, ki potrebujejo helikopterski prevoz, še vedno rešujemo s pomočjo vojaškega ali policijskega helikopterja. Moja pisarna v UKC Ljubljana je točno nasproti heliodroma. Helikopterji pristajajo pogosto, tudi večkrat na dan.

Menim, da je tudi na tem področju potreben napredek − tak, kot smo ga naredili na področju reševalnih vozil in ekip nujne medicinske pomoči. Predstavlja pomembno nadgradnjo obstoječega sistema.

Ne verjamem, ampak res ne verjamem, da Slovenija ne zmore nakupa vsaj dveh pravih medicinskih helikopterjev. Apeliram na vse, ki imajo kaj besede, da Slovenija čim prej nabavi dva helikopterja − za zahodno in za vzhodno Slovenijo.

Naj to ne bo politična, ampak strokovna odločitev − še zlasti ob dejstvu, da imamo na voljo že delujoče medicinske helikopterske ekipe, ki odlično obvladajo svoje delo.

Naši državljani si zaslužijo čim boljšo zdravstveno oskrbo, še posebno takrat, ko jo najbolj potrebujejo, takrat, ko čas in način prevoza lahko pomembno vplivata na njihovo zdravje in življenje.

Naj zaključim z mislijo naše tajnice Bernarde, ki mi je rekla: »Ko vidim helikopterje, ki pristajajo, se vedno zamislim, kakšne zgodbe nosijo ...«.

Verjemite mi, nobena ni lahka.

***

Prim. mag. Matjaža Turela veseli, ker ga je strokovna pot pripeljala v interno medicino, natančneje področje pljučnih bolezni in tudi transplantacijske medicine. Ta zdravniku širi obzorje, bogati njegovo znanje, krepi etiko, sproža razmišljanje o temah, povezanih s filozofijo. Veseli pa ga tudi to, da je pravzaprav po naključju zašel na področje športne medicine in tako skupaj s športniki doživel in doživljal številna svetovna prvenstva in olimpijske igre.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.

Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.

Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

dr. Erik Brecelj, kirurg

Sabina Senčar, ginekologinja

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

Diana Zajec, novinarka

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja