Tiskane izdaje
Prejšnji teden sta bili za zaposlene v zdravstvu organizirani kar dve strokovni srečanji. Obe − prvo z naslovom Starostnik in drugo na temo Obvladovanje krhkosti danes za jutri − sta potekali na Brdu pri Kranju. Ko k temu dodamo še srečanje, ki ga je na začetku novembra na temo starejših organizirala Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, lahko ugotovimo, da je problematika skrbi za starostnike očitno še kako aktualna. In kako smo se je doslej lotevali v slovenskem zdravstvu?
Glede na vsebino predavanj, ki so vsebovala napotke za obravnavo na klinikah, bi lahko rekli, da večina obravnav poteka v okviru bolnišnic in manjši del v domovih za starejše občane. Večkrat sta bila sicer omenjena multidisciplinarni pristop in preventiva pred krhko starostjo, le del razprav pa je bil namenjen poudarku, da sta starost in krhkost normalni obdobji v človekovem življenju, ki ju preveč medikaliziramo. Še najmanj je bilo na omenjenih srečanjih prav tistih, o katerih je tekla beseda, namreč starejših. Edine izjeme so bile izvrstna predstavitev čile stoletne gospe, poučno predavanje upokojenega profesorja o tako imenovani srebrni ekonomiji in starejšega uglednega zdravnika, ki je razmišljal o etiki.
Kadar koli pogovor nanese na organizacijo zdravstvenega varstva, se ta sklene z ugotovitvijo, da je treba najbolje organizirati tisto raven, na kateri poteka največ zdravstvenih obravnav. Tako mi je ugledni belgijski zdravnik Wens Johan pred kratkim predstavil sistem, ki ga izvajajo v Antwerpnu.
V tem mestu s 750.000 prebivalci je veliko starejših prebivalcev oskrbljenih na primarni ravni. Trideset odstotkov med njimi je starejših od 80 let, pri čemer je 63 odstotkov obnemoglih starejših oskrbljenih doma, 12 odstotkov pa v domu za ostarele. Zanje so zadolženi zdravniki družinske medicine in patronažna služba ter osebje paliativne mreže (v celotni Belgiji imajo 25 paliativnih mrež). Pri obravnavi bolj zapletenih primerov jim v obdobju paliativne oskrbe torej priskočijo na pomoč dodatni člani tima paliativne mreže, ki jih sestavlja osem polno zaposlenih medicinskih sester (8 FTE), polovično zaposlen psiholog (0,5 FTE), polovično zaposlen zdravnik družinske medicine z dodatnimi znanji, dve polno zaposleni administratorki in koordinator oskrbe. Ti poskrbijo za morebitno uporabo podkožnih črpalk, dajanje infuzije na domu, izvajanje paracenteze ascitesa ali osebne prilagoditve zapletene kombinacije protibolečinskih zdravil.
Delež umrlih v bolnišnicah se je v Belgiji zmanjšal s 55,1 odstotka na 51,7 odstotka, v domovih za starejše pa se je povečal z 18,3 odstotka na 22,6 odstotka. Delež tistih, ki so umrli doma, je ostal stabilen. Tako kot pri nas in še marsikje drugje v Evropi, tudi v Belgiji ugotavljajo, da ni uveljavljenega nadzora nad kakovostjo zdravstvene oskrbe starejših ter da je treba kriterije za kakovostno delo šele izdelati.
V Sloveniji ima marsikatera ambulanta družinske medicine registriranih zelo veliko starejših oseb. V moji ambulanti je na primer 280 oseb v starostni skupini od 65 do 74 let in nekaj čez 250 starejših od 75 let. To pomeni, da nekateri zdravniki družinske medicine v okviru rednega dela oskrbujemo še za manjši dom starostnikov.
V statističnih podatkih za leto 2013 lahko beremo, da je po drugi strani kar 51 odstotkov starejših v Sloveniji umrlo v bolnišnicah. Največ smrti so povzročile neoplazme in posledice bolezni srčno-žilnega sistema in dihal. Že zgolj na podlagi osnovnih podatkov lahko ugotovimo, da tudi na področju zdravstvenega varstva starostnikov še kako potrebujemo dobro organizirano celotno zdravstveno varstvo, v katerem je zelo pomembno dobro sodelovanje med nivoji. Dela − kot je videti iz podatkov − ne bo zmanjkalo nikomur, zato je treba preseči vrtičkarstvo in zagotoviti, da bomo vsi skupaj delali v prid boljše zdravstvene oskrbe starejših.
Na koncu lahko namreč največjo škodo utrpi oslabeli starostnik, ki mu zdravstvo zaradi slabe organiziranosti ali nesodelovanja ne more ponuditi vsega, kar zna. Tako je še vedno preveč nehumanih prevozov oslabelih starejših oseb na urgentne oddelke, kjer v spremstvu svojcev ure in ure čakajo na odločitev, ali bodo sprejeti na oddelek ali ne. Brez okrepitve primarne ravni, ki mora vključevati tudi povečanje obsega storitev patronažne zdravstvene nege, tudi ne bo šlo. Prav bi tudi bilo, da bi starejše in njihove svojce bolj kakovostno ozaveščali in navsezadnje okrepili tudi prostovoljsko mrežo.
Kako nam bo pri tem v prihodnje v pomoč novi zakon o dolgotrajni oskrbi, bomo šele videli. Bojim se, da se bo spet vse končalo samo pri lepih besedah, še več obrazcih in še obsežnejši administraciji.
***
Prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič je specialistka družinske medicine in predsednica združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu.
***
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.
