Tiskane izdaje
Pismo bralca: Končno sem se opogumil in se lotil tega pisanja. Sem očka pol leta staremu sinu. V tej vlogi neizmerno uživam, oče nisem le na papirju, temveč tudi v resnici. Žal pa moja draga tega ne ceni. Ves čas mi očita, da premalo storim zanj in zanjo, da bi lahko več, hkrati pa ji ni všeč, ker ne delam nadur, kar pomeni, da je plača manjša. Tarna, da se ji bo zaradi obveznosti »zmešalo«, če le more, je na FB oziroma na telefonu, kjer se pogovarja s svojimi prijateljicami. Enkrat na teden pride ponjo mama, da gresta v »lajf«. Predstavljajte si, kako sem zjutraj utrujen, ko grem v službo, nočno vstajanje zaradi malega je izključno moja dolžnost.
Naj povem, da sem odraščal brez očeta, huda bolezen ga je vzela, ko sva bila s sestro na pragu osnovne šole. Mama je dolgo žalovala za njim, naju je zato zanemarjala, tako da sva bila odvisna drug od drugega in lastne iznajdljivosti. Ko je čez noč spoznala novega partnerja, pa sploh. Sestra je imela veliko srečo, da je našla dobrega moža, ki ji je v oporo, pri meni pa je tako (ali še huje), kot vam opisujem. Zaradi tega sem zelo nesrečen, četudi poskušam za sina narediti vse, kar lahko. Nočem, da bi odraščal brez očetove ljubezni, kot sem jaz. Res ne vem, kaj naj še naredim, da bo partnerica zadovoljna.
Milena svetuje: Vaše pismo me je zelo ganilo. Tako iskreno ste se izpovedali, da so se besede, druga za drugo, dotaknile srca! Rada bi vam napisala kaj spodbudnega, tolažilnega, srčno rada bi vam rekla, da bo jutri bolje, a se mi zdi, da bi imelo takšno sočutje zelo krhka krila. Bolj prav se mi zdi, da se skupaj – in to na zelo trezen način – zazreva v bližnjo prihodnost. To je, po mojem, edini način, da prej ali slej zlezete na zeleno vejo. Lažna tolažba je kot milni mehurček. Trenemo z očesom – pa se razblini!
Pa najprej izluščiva glavne poudarke iz vašega pisanja. Usoda se je z vami poigrala že takrat, ko ste bili otrok. Po smrti vašega očeta se mama ni najbolje znašla, zato sta s sestro odraščala tako rekoč brez obeh staršev. Še dobro, da sta bila v sebi močna, trdna in povezana, kdo ve, kako bi se drugače izšlo. Ves čas ste morali biti »smrtno resni« in prizemljeni, zato ste pri dekletih, ko ste odrasli, iskali več radoživosti, metuljčkov, pišmeuhovstva, brezskrbnosti. V prvo, ki je bila nekakšna nekronana carica takšnih deklet, ste se do ušes zaljubili. Neskončno vas je osrečilo, ko ste videli, da se tudi ona veseli otroka, ki ga je nosila pod srcem. Preselili ste se k njej, ji stregli, jo nosili po rokah, zasipali z darili in razvajali. V vnemi niste opazili, da dečvi ne pade na kraj pameti, da bi vsaj delček te pozornosti tudi vračala. Sta pa bila FB in instagram polna fotografij nestrpnega in ljubečega pričakovanja rojstva. Ko ste držali v rokah sina, ste bili najsrečnejši človek na svetu.
Žal je kruta realnost poslala nad vas hladen tuš. Otrok je imel hude krče, spal ni ne podnevi ne ponoči. Mamica je hitro ugotovila, da materinstvo ni le nekaj sladkega, prinaša tudi neprespane noči, številne obveznosti, odpovedovanje, stresne trenutke, ne nazadnje strije in maščobne blazinice, ki se jih je nemogoče znebiti. Kar naenkrat ste postali glavni krivec za vse njene tegobe, obtoževanja so se kar vrstila. Sladko razmerje, ki je pred rojstvom otroka obetalo »srečo do konca življenja in še čez«, se je spremenilo v nekaj mučnega in grdega, kar vam je ranilo srce in dušo. Sestra, na katero ste se obrnili, vam je sicer dala nekaj praktičnih nasvetov o negi otroka, hkrati pa vam je svetovala – ker se ni želela vmešavati –, da potrpite, da bo gospodična že prišla k pameti. In tako ste čakali in čakali, pa se to ni zgodilo, le še poslabšalo se je. Še huje: vmešala se je njena mama, ki se ji hčerka, ki »trpi«, zelo smili. Enkrat na teden jo zato odpelje v lajf, kam, ne veste. Vam pa grozi, da vam bo še žal. Zakaj že?! Če se lajf zgodi med tednom, morate, za povrhu, prositi nekoga za varstvo, ker zmeraj pa le ne morete dobiti dopusta.
Žal ni več prostora, da bi si pobliže ogledala še drugo dogajanje, zaradi katerega težko živite in ne veste, kako naprej, vmes je tudi kaj za rubriko »saj ni res, pa je«.
Preden nadaljujem, vam želim povedati, da je življenje malodane vsakega izmed nas prepleteno z dobrimi in slabimi trenutki. Redki so, ki slednjim uidejo. Tudi pri vas je tako. Kdo drug, ki mu morda zavidate, ima lahko kronično bolnega otroka, je brez službe in stanovanja, brez denarja. Z veseljem bi zamenjal z vami, kajti težave z lahkomiselnico mu ne bi povzočale nočne more. Tretji ne morejo imeti otrok, četrtim pije kri hudobna tašča, peti so zboleli za neozdravljivo boleznijo ...
Tudi vi se morate usesti za mizo in pretehtati svoje pluse in minuse. Pri tem morate biti pravični, sploh glede težav, ki ste jih imeli v času odraščanja. Zavedati se morate, da so prav one zaslužne, da ste danes tako fejst fant in tako čudovit očka sinu! Če bi vam bilo postlano z marjeticami kot vaši partnerici, bi morda vajin sinček potegnil še krajšo. Ob sebi bi imel dva razvajenca, ki bi bila težko kos lastnim izzivom, kaj šele, da bi se bila zmožna posvečati nebogljenemu otroku.
Neštetokrat slišimo, ko ljudje vzklikajo, da ima otrok na srečo vsaj dobro mamo! Zakaj ne bi v vašem primeru govorili: »Otrok ima vsaj dobrega očeta!« Ki mu je mar za družino, ki skrbi za otroka, za dom! V tem, kar že ves čas počnete, ni treba, da vidite napor ali problem, videti morate srečo! Dar z neba, ki ni dan vsakemu!
Ko se bo v vašem srcu zgodil ta preobrat, bo kar naenkrat postalo vse drugače. Sprijaznili se boste, da ste vi tisti, ki ima v družini tiho kontrolo, ki bedi nad dogajanjem, ki mu je sin pomembnejši od punčice v očesu. Tudi z logistiko boste zdaj zdaj opravili z levo roko in bili navsezadnje celo zadovoljni. Biti deklica za vse je, kot kaže, vaša usoda! Pa kaj?!
Partnerice ne boste mogli spremeniti, če se sama ne bo želela! Morda bi bilo mičkeno drugače, če je ne bi v njenem pišmeuhovstvu, lenobi in frčanju močno podpirala še mama. To se ne dela in taščo bi bilo treba prej za ušesa kot njeno razvajeno hčerko! Vsekakor pa vztrajajte, da gre ob koncu porodniške nazaj v službo! Nikakor ji ne dovolite, da bi v nedogled poležavala doma in lenarila, medtem ko bi vi trdo delali in sočasno skrbeli še za sina in celo njeno udobje.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
