Hrvaški Omiš poleti slovi predvsem zaradi peščenih plaž, ki se razprostirajo vzdolž njegove obale, zaradi česar je zanimiv za družine z otroki. A mestece, ki leži ob izlivu reke Cetine v Jad­ransko morje, vse leto ponuja tudi številne adrenalinske aktivnosti in je zato zanimiva destinacija za ljubitelje bolj aktivnega oddiha.



Začetki Omiša segajo v antično obdobje, v svoji burni zgodovini pa je ta kraj, ki leži nekaj kilometrov južneje od Splita, slovel predvsem kot gusarska utrdba. Po navedbah turistične skupnosti mesta so bili namreč omiški gusarji v 12. in 13. stoletju prejšnjega tisočletja vladarji morja od Splita do Dubrovnika. Vse ladje, ki so plule mimo omiške obale, so morale plačati dajatev ali se spustiti v boj z neusmiljenimi pirati. Zaradi njihove moči je tak­ratni papež Honorij III. proti njim celo dvakrat začel križarsko vojno. Neodvisnost Omiša je trajala do 15. stoletja, ko so priznali oblast Beneške republike.



Zdaj je Omiš ena od hrvaških turističnih destinacij, kjer pa imajo obiskovalci več možnosti kot le ležanje na plaži in čofotanje v sin­jem dalmatinskem morju. Pred epidemijo novega koronavirusa je mesto z okolico obiskalo okoli 160.000 gostov na leto, predvsem iz Poljske, Nemčije in Češke, lani zaradi zdravstvene krize pol manj. Slovenci smo po obisku šele na devetem mestu.

Spust po reki in čez njo

Eden od močnih turističnih adutov Omiša je nedvomno reka Cetina in njen kanjon. Pogled nanj se seveda odpira tudi z vseh okoliških vrhov, prav posebno doživetje pa je spust nad reko po ziplinu; dva kilometra jeklenice dobrih 150 metrov nad reko sta prava adrenalinska izkušnja. Čeprav se zdi v svojih zadnjih metrih Cetina precej mirna, ima tudi bolj divjo plat. Više po strugi se ta zelena reka vije čez brzice, zaradi česar obiskovalci k njej zavijejo tudi zaradi raftinga. Tega je mogoče prilagoditi željam obiskovalcev: bolj smeli se lahko podajo čez živahne brzice, za družine z otroki pa se najdejo mirnejši odseki veslanja skozi nedotaknjeno naravo. Nekateri raje kot v raft sedejo v kajak.



Omiš ponuja poleg sladkovod­nih tudi »slane« aktivnosti. V mislim imamo predvsem potapljanje. Za potapljače je menda najbolj zanimiva uvala Vruja, ki je zaradi mešanja sladke in slane vode zelo bogata z ribami, mogoči pa so tudi potopi do 100 metrov globine. V turistični skupnosti pravijo, da je nedaleč od glavne mestne plaže mogoče najti potopljeno ladjo. Žal ni iz gusarskih časov, ampak iz obdobja druge svetovne vojne.

Plezalski raj

Med Slovenci so ti kraji bolj poznani v plezalskih krogih; poleg kanjona Paklenica pravzaprav ta del Hrvaške velja za pravi plezalski raj. V Omišu, Splitu, Breli in bližnji okolici je mogoče najti številna plezališča za športno plezanje, hribi, kot so Biokovo, Borovac in Mosor, pa imajo večraztežajne smeri, dolge do 600 metrov. Kot večina obmorskih plezališč se tamkajšnje stene ponašajo z odlično skalo in mnoge med njimi z vrha ponujajo čudovite razglede. Tako kot za rafting ali spust po jeklenici je za plezanje mogoče najeti vodnika oziroma inštruktorja, ki poskrbi za varnost in vso potrebno opremo. V omiškem plezališču srečamo inštruktorja iz agencije Split adventure, ki je na plezanje pripeljal par iz Singapurja, trenutno živeč na Nizozemskem. Pove, da je moral zaradi epidemije zamenjati službo, zato zdaj takšno vodenje prevzame le ob prostih dnevih.
 

Piratska zapuščina

Nepozabne razglede ponujata tudi trdnjavi, ki sta zapuščina gusarske preteklosti tega dalmatinskega mesteca. Starejša je Mirabela, zgrajena v 13. stoletju prejšnjega tisočletja. Omiški gusarji so od tam nadzirali Braški kanal, zato bogate trgovske ladje niso mogle pluti mimo neopaženo. Prav tako je igrala pomembno vlogo pri obrambi pred napadi ladjevja Beneške republike. V Omišu poletja že vrsto let popestrijo s spektakularno predstavo gusarskih bitk, kakršne so potekale v 13. stoletju. Danes je Mirabela priljubljena turistična znamenitost s pogledom na mesto pod seboj.



Enega najspektakularnejših razgledov v Dalmaciji pa ima menda trdnjava Fortica, ki so jo v 15. stoletju zgradili na Omiški Dinari nad mestom. Od tam je namreč mogoče videti otoke Brač, Hvar, Šolta, kanjon reke Cetine in del Poljic pod planino Mosor, kjer se je nekoč raztezala Poljička repub­lika. Tudi ta trdnjava je del piratske zgodovine in je gusarjem služila kot opazovalnica in zatočišče. Do Fortice je pol ure do ura hoda navkreber (odvisno od kondicijske pripravljenosti), do nje pa se je mogoče povzpeti tudi ob jeklenici, kar je priljubljeno turistično doživetje.

Bogata vegetacija

V Omišu in okolici so številne pohodniške poti na vrhove Dinare, Mosorja in drugih gora, ki nagrajujejo z lepimi razgledi bodisi na jadransko obalo bodisi na kanjon reke Cetine. Tega bo, kot kaže, kmalu nekoliko skazil viadukt, ki ga gradijo, da bi domačinom olajšali dostop do notranjosti države in bolj severnih krajev. Zlasti spomladi je omiška pokrajina izjemno bogata s floro. Ne le ob sprehajalnih poteh, celo v skali najdemo različno cvetje – od perunik, kal do cvetočih grmičkov žajblja. Prav zaradi njegove rečno-morske lege je v Omišu raznolika kulinarična ponudba. Poleg klasične morske hrane nekateri gostinski lokali ponujajo tudi sladkovodne ribe in žabje krake.



»Naša želja in cilj je postati središče avanturističnega in aktivnega turizma na Hrvaškem, ki ima poleg teh dejavnosti bogato ponudbo za oddih s številnimi kulturnimi in športnimi dogodki čez vse leto,« pravi direktorica Turistične skupnosti mesta Omiš Petra Bartulović, ki meni, da je primerjalna prednost Omiša glede na druge destinacije prav edinstveni stik Cetine in morja. Dodaja, da identiteto Omiša sestavljajo štiri enote – stari del mesta, omiška obala, Poljica in kanjon reke Cetine.