Dno lestvice EBEL za Olimpijo nikakor ni naključno

Ljubljana – Niti v slačilnici ljubljanskega moštva niti v pisarni niti na tribunah si navzlic pomislekom o nekonkurenčni Olimpiji v družbi krepko bogatejših in izkušenejših pod streho EBEL najbrž le nihče ni mislil, da bo ljubljansko moštvo na polovici uvodnega dela s komaj petimi točkami na dnu lestvice. Nedeljski tivolski polom pa je bil sploh pika na i poraznim tednom.

Četudi je jedro najzvestejših obiskovalcev tivolskih tekem vajeno že vsega hudega, tako nemočne Olimpije kot na nedeljski večer proti Znojmu že dolgo ni videlo. Kajti ob prejšnjih porazih – ta je bil že 8. zapored! – je bila vsaj navzoča energija, predvsem mladi val se je odlikoval z ustvarjalnostjo, Miha Verlič se je prelevil v idejnega vodjo akcij na ledu in si tako tudi prigaral vabilo k reprezentanci. Tokrat pa je splahnelo še vse tisto, kar so obiskovalci iskali kot tolažbo ob izostanku točk in spoznanju o bivanju na dnu lestvice ducata udeležencev v EBEL.

Kako naprej? To je ključno vprašanje predvsem za alfo in omego vseh potez tivolske pisarne – Matjaža Seklja. Že večkrat smo zapisali, da gre neprekinjeno uspešnost težko pričakovati od kluba, v katerem dejansko ni delitve vlog in navzlic upravnemu odboru, ki je o nastalih težavah razpravljal prav sinoči, je jasno, da klubsko strategijo vodi le omenjeni nekdanji reprezentant, trener in tudi selektor prve slovenske izbrane vrste, ki se je iz drugega kakovostnega razreda spomladi 2001 prebila med svetovno elito. Nikakršnega dvoma ni o Sekljevem hokejskem znanju, številnih prijateljstvih in tudi vplivu med posameznimi funkcionarji v EBEL, toda dokler ta klub ne bo obogatil proračuna ter posledično okrepil tudi pisarne, bo obsojen zgolj na posamične prebliske, med katere sodi uvrstitev v polfinale avstrijskega tekmovanja pred poldrugim letom. Vedno znova poslušamo namige in izgovore o omejenih denarnih zmožnostih, prenovi in zasedenosti tivolske dvorane za košarkarsko EP ter zato vožnjah na trening v druge kraje, iz leta v leto odhodih najboljših igralcev.

Vse to drži, a vedno je na dlani tudi vprašanje, ali bi bilo vsaj delno omenjene zaplete mogoče preprečiti. Proračun je resda nižji kot v Dornbirnu, Beljaku ali Innsbrucku, toda tam v klubu dela več ljudi, več je zaposlenih in temu primerno v urejenem avstrijskem prostoru plačujejo tudi davke. Denar se obrača po ustaljeni in regularni poti, pred dnevi nam je tudi Hannu Järvenpää dejal, da uživa v sproščenem delu pri beljaškem klubu, kjer ne razmetavajo z denarjem, a obljubljeno vedno uresničijo. O tivolskem naslovu, kjer je vodil moštvo pred selitvijo na avstrijsko Koroško, nikdar noče govoriti slabo, toda skozi besede o Beljaku je zaznati tudi oceno, da v Ljubljani takšne urejenosti še zdaleč ni bilo …

Po odhodu Bojana Zajca je Olimpijino moštvo na devetih tekmah vodil Ivo Jan. Bera točk bi bila lahko precej večja, zadnjeuvrščenemu moštvu so jo – kar se v športu večkrat dogaja – zagodli tudi sodniki, nazadnje prav v nedeljo, ko so posnetki pokazali, da je bil pri izidu 0:0 plošček že prek črte vrat. A ker v vsesplošnem kaosu Tivolija niti kamera za sodnike ne opravi svoje naloge, so zmaji spet ostali praznih rok. Mnogi v hokejskih krogih se že sprašujejo, kdo bo Janov naslednik na klopi, a s sedanjim kadrom je jasno, da niti najbolj cenjeni strategi na svetu ne bi mogli čudežno potisniti moštva k vrhu lestvice. Zato so okrepitve nujne. Erik Pance je končno dočakal namig vrnitve, novince bo treba privabiti v obrambne vrste in pred tekmečeva vrata. A dolgoročno predvsem poskrbeti za nove kadre v vodstvu kluba in poslovanje, kot se za EBEL spodobi. V tem primeru niti Žiga Pance ne bi iskal zasilnega izhoda na Južnem Tirolskem niti tuji igralci ob prvem namigu ne bi bežali v Avstrijo.