V nadaljevanju preberite:

Deseti oktober 1964, ko so se v Tokiu začele olimpijske igre, prve na azijskih tleh, je bil prelomen tudi za moje otroštvo. Tistega dne smo namreč kupili prvi televizor. Za tiste čase nadvse drago škatlo, izdelano v tovarni Ei v Nišu, ki nam je Japonsko kot po nekakšnem čudežu pripeljala naravnost v naš dom v Vipavo. Sprejem takrat ni bil ravno najboljši, toda kljub temu smo v črno-belo, včasih malce megleno sliko iz Tokia strmeli kot začarani. Še zdaj se spomnim vitkega atleta Jošinorija Sakaja, rojenega točno na dan, ko je Hirošimo uničila atomska bomba, kako ponosno je prižgal olimpijski ogenj. Ta simbol miru in ekonomskega preporoda države, ki se je devetnajst let po drugi svetovni vojni že dokaj trdno spet postavila na noge.

Toda še bolj kot Jošinori Sakaj nas je seveda navdušil telovadec Miro Cerar. S svojo mirno eleganco in zlatim odličjem na konju z ročaji. Ob igranju himne Hej, Slovani je njegovo zmago tedaj bučno pozdravil ves naš blok. Otroci morda še bolj kot odrasli. In nič manj navdušeni nismo seveda bili nad hitrim blejskim osmercem, ki je olimpijsko tekmo končal na imenitnem četrtem mestu. Joj, kako smo pogumnim veslačem takrat privoščili olimpijsko kolajno, ki jim je za las ušla iz rok!