

Na robu predvolilnega soočenja v podkastu Medijske hiše Delo, ki ga je vodil Rok Tamše, smo šest slovenskih politikov ustavili še za nekaj kratkih vprašanj.
Brez programov. Brez številk. Brez pripravljenih stavkov. Samo hiter »proustovski« politični test:
UGOTOVITE: Katera politična stranka vam je najbližja?
Odgovarjali so Alenka Bratušek (Gibanje Svoboda), Luka Mesec (Levica in Vesna), Vladimir Prebilič (Prerod - Stranka Vladimirja Prebiliča), Janez Cigler Kralj (Skupna lista NSi, SLS in Fokus), Jernej Štromajer (SD) in Senko Pličanič (Demokrati Anžeta Logarja).
Njihovi kratki odgovori razkrivajo nekaj, kar v političnih soočenjih pogosto ostane skrito: temperament, vrednote in način razmišljanja.
Pri ljudeh jo najbolj prepriča pogum, prosti čas pa najraje preživi pri športu ali kuhanju. Beseda, ki po njenem mnenju izginja iz javnega prostora, je poštenje. Politične konflikte vidi kot stvar pogovora: »Tudi vojne se na koncu končajo za mizo.« Socialna država pa po njenem mnenju vedno potrebuje isto osnovo: uspešno gospodarstvo.
Najljubši del dneva je jutro, ker je pogosto edini trenutek, ki ga ima zase. Projekta, ki bi prinašal gospodarsko rast, a bi mu vzbujal okoljske pomisleke, ne bi podprl. V Sloveniji ga najbolj navdihujejo pošteni ljudje. Za voditelje demokratičnih institucij pa je po njegovem ključna lastnost psihološka odpornost.
Sebe vidi predvsem kot človeka sodelovanja. Dober voditelj mora biti po njegovem povezovalen in odločen. Najlepši vsakdanji trenutki so preprosti: čas z družino ali nekaj strani stripa pred spanjem. Politika pa bi po njegovem potrebovala več dostojanstva in spoštovanja.
Pri ljudeh ga najhitreje prepriča iskrenost, po napornem dnevu pa se najhitreje umiri doma. Pri vprašanju voditeljstva poudarja kombinacijo: povezovalne veščine in vodenje z zgledom. Pritisk javnosti in družbenih omrežij je po njegovih besedah realnost politike, zato se mora politik naučiti ločiti med javno vlogo in zasebnim življenjem.
Pri ljudeh ga najbolj razočarata neiskrenost in hinavščina. Najbolj produktiven je zjutraj po prvi kavi. Sreča po njegovem ni politični projekt: »Ustvariš jo sam – ampak v skupnosti.« Če je politika za koga preveč vroča, pravi, obstaja tudi preprosta rešitev: zapustiti kuhinjo.
Prizemljenega ga ohranjajo vsakodnevni izzivi, največjo svobodo pa občuti v gorah. Uspeh vidi kot doseganje ciljev – med njegovimi so doktorat, profesura in predavanja v ZDA. Če bi moral izbirati med politično priljubljenostjo in pravo odločitvijo, pravi brez oklevanja: »Absolutno bi tvegal popularnost.«
Komentarji