Kdo mora biti zmagovalec pravopisne vojne

Pri tako imenovani spolno občutljivi rabi se je začelo s prizadevanjem za vzpostavitev ali okrepitev prisotnosti žensk v jeziku in nadaljevalo s prav takim prizadevanjem za vzpostavitev prisotnosti žensk in hkrati članov neformalne skupnosti LGBTQI.

Kdo mora biti zmagovalec pravopisne vojne

Na tej podlagi osveščeni pisci med drugim tudi z uporabo podčrtaja izražajo vključenost obeh oziroma vseh spolov. Kot denimo v stavku »Sogovornicam_kom in sodelavcem_kam se zahvaljujemo za podporo«, ki je, oprostite, navadno skrpucalo!

Kako naj to beremo in, še huje, kako naj to bere dislektik? Ali pa »ker smo tudi same, sami dejavni v tem sektorju«, »si bomo to razlagale, razlagali kot tihi pristanek« itd. Pravo norčevanje iz materinščine. Podobno čudaška in totalno napačna je nesklonljiva raba ženskih priimkov brez jedra, denimo »z Intihar bo Medved Hočevar danes opravila razgovor.

Od Intihar bo želela izvedeti« to in to. Itd. V zgledu »Krajnc išče Kovačič« ženski zagotovo nista »bolj vidni«, nasprotno, sta povsem nevidni. Prismuknjeno prizadevanje, da ne bi izpadli kot moževa ali očetova last, je s hujšo slovnično napako prikrilo njun spol in s tem onemogočilo tako zaželeno vidnost žensk v jeziku. V pravilnem stavku »Kranjčeva išče Kovačičevo« ni o spolu nobenega dvoma. V ta okvir sodi tudi zelo uveljavljena vključujoča raba v slogu prebivalke in prebivalci, posameznice in posamezniki, uporabnice in uporabniki itd., ki se stopnjuje v »naše prednike in prednice« in, v terminalni fazi, celo v »babiščino« kot politično korektno varianto dediščine.

Toda primerjava vsega tega z odločitvijo senata Filozofske fakultete v Ljubljani aprila 2018 o izmenični rabi moškega in ženskega slovničnega spola za oba spola v pravnih aktih fakultete pokaže, da so vredni drug drugega. Problematičnost člena, ki v opombi pod črto določa, da »v pravilniku uporabljeni moški slovnični spol velja za oba spola«, je jasna na prvi pogled.

Opomba je namreč popolnoma odveč. Nanjo so večkrat opozarjali tudi posamezni oddelki na fakulteti, pa ne zato, ker gre pri tem za nepotrebno oglaševanje prastare osnovnošolske modrosti, temveč ker so ženske v pravilnikih fakultete zaradi tega nagovorjene »vedno le v eni opombi pod črto«. Če je tako ali če ima kdo že samo tak občutek, naj se odvečna opomba enostavno črta.

Če rečemo, da ima naša država dva milijona prebivalcev, je jasno, da so s številom zajete tudi ženske in tako imenovano medspolno prebivalstvo, skratka, čisto vsi pripadniki vrste homo sapiens s stalnim bivališčem v Sloveniji, ne glede na njihov biološki spol ali celo njegovo morebitno odsotnost. Dalje, če na primer rečemo, da je v ogradi 60 ovac, s tem ne trdimo, da med njimi ni ovnov (moški spol) ali da nimajo nobenega naraščaja (jagnje, srednji spol). Nevtralno navedemo samo število osebkov, ne glede na njihov spol. Itd.

Ali je rojenemu govorcu slovenščine, celo če ne bi imel univerzitetne izobrazbe, to res treba tako na dolgo in široko razlagati? Ali je senat FF s svojim ponesrečenim sklepom dejansko spremenil slovensko slovnico mimo izkazane realne rabe, je za nekatere sporno, a nekaj je že moralo biti na tem, saj je debata v zelo kratkem času dobila ideološke in politične razsežnosti ter postala talec sovražnega govora, ali drugače, senat je s tem sklepom očitno povzročil velik javni škandal. Le kaj mu je bilo tega treba!

Tisti, ki slovničnega moškega spola še vedno ne razume, naj v bodoče občasno, poleg vsakodnevne literature v angleščini, vzame v roke še katerega od modernih klasikov slovenskega leposlovja. Ne bo mu škodilo, še nikomur ni.

Jezik za nekatere ni pomemben, slovenstvo še manj, zato iz takih ali drugačnih ideoloških razlogov mrzlično zasledujejo druge cilje. Če morajo izbirati, ali pa se jim vsaj zdi tako, brez pomislekov pohodijo materinščino. Raje kot jezikovne se držijo politične korektnosti.

***

Tomaž Švagelj, Ljubljana.