Načelo delitve oblasti, afera Black Cube, parlamentarne preiskave in Skok

Takoj po sklicu na novo konstituiranega državnega zbora sta Gibanje Svoboda in Levica vložila zahtevo za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o domnevnem vmešavanju obveščevalcev izraelskega podjetja Black Cube v slovenske parlamentarne volitve, njihovem vplivanju na volilni proces in nacionalno varnost ter suverenost naše države.

Nevarnost vpliva tuje države na volitve, predvsem pa posegi v suverenost države in nacionalno varnost so širša družbena vprašanja javnega značaja, saj zadevajo vse slovenske državljane. Javni interes za njihovo razkritje je že na prvi pogled močnejši od interesa oseb, ki menijo, da podatki, ki jih je zbrala Sova, ne bi smeli biti dostopni javnosti.

Pozneje so stranke SDS, NSi in Resnica zahtevale parlamentarno preiskavo Sove in policije o obveščanju javnosti. Policijo sicer koordinira in usmerja pristojno državno tožilstvo kot organ pravosodja. Njihovo stališče je, da naj bi bila prav odkritja policije in Sove podlaga za nezakonit vpliv državnih organov na volilni proces.

Gibanje Svoboda je predlagalo združitev obeh zahtev, kar naj bi odpravilo dvakratno zaslišanje prič in ponavljanje izvedenih dokazov. V javnosti so se pojavile tudi trditve, da bi se s tem zmanjšala ideološka obremenjenost. Razlogom za ekonomičnosti postopka pa se na splošni ravni pridruži še vprašanje, ali sta v isti zadevi sploh mogoči dve različni parlamentarni preiskavi.

Spremembe zakonodaje o parlamentarni preiskavi, ki so uzakonile bistveno zoževanje nabora vlagateljev, zmanjšanje možnosti presoje zakonskega pogoja, katere so zadeve javnega pomena, ter zmanjšan dostop do pravnega varstva ustavnega sodišča, so pravzaprav le povečevalno steklo pravnih in družbenih problemov, ki jih poskuša prikazati ta prispevek.

Pozabljena odločba ustavnega sodišča

Ob podatku v medijih, da v zvezi z vpletanjem izraelskih obveščevalcev na volitve že poteka predkazenski postopek, ki ga usmerja pristojno državno tožilstvo, je mogoče ostalo prezrto najpomembnejše dejstvo: da je ustavno sodišče v sodni odločbi št. U-I-214719-54 Up-1011/19 (8. 7. 2021) že odločalo, zakaj in v katerih primerih parlamentarne preiskave niso dopustne.

Protiustavnost je ustavno sodišče našlo v okoliščini, da zakonodaja o parlamentarni preiskavi ni ustrezno ščitila državnih tožilcev kot organov pravosodja in samostojnih državnih organov ter funkcionarjev z javnimi pooblastili. Sklicujoč se predvsem na načelo delitve oblasti, je razveljavilo akt o odreditvi parlamentarne preiskave proti državnim tožilcem, ki so bili udeleženi v postopku proti pomembnemu politiku. Č

e politik nasprotuje postopku in odločitvam organov v kazenskem postopku, je parlamentarna preiskava nekakšno vzporedno sojenje, ki – namesto da bi bile v njem spoštovane odločbe organov pravosodja – lahko sprejme drugačne vzporedne odločitve in na drugačen način vodi postopek kljub naslonitvi na predpise o kazenskem postopku.

To pomeni pritisk na sprejetje drugačnih odločitev pravosodnih organov. Še posebno to velja za pravne položaje, v katerih preiskovanci želijo organizirati preiskavo svojih preiskovalcev. S tem je kršeno pravilo, da naj o zadevi ne sodijo tisti, ki so sami v kakršnihkoli pravnih postopkih (lat. nemo iudex in sua causa).

V širšem kontekstu je to mogoče razumeti v problemu ohranjanja neodvisnosti pravosodnih organov v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti med zakonodajno, sodno in izvršilno. Enako pomembna je strokovna odgovornost, ki je tesno povezana s samostojnostjo in neodvisnostjo policije ter drugih državnih organov, ki so vključeni v pridobivanje podatkov o morebitnih kaznivih dejanjih. Takšni primeri so veljavnost ali ponaredek kake listine ali način nastanka prisluhov v aferi Black Cube.

V posameznih fazah kazenskega postopka so vse do vrhovnega, ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice s pravnimi orodji vključena vsa varovala za sodni in tožilski nadzor verodostojnosti, zakonitosti in ustavnosti pridobljenih podatkov, namenjenih kazenskemu postopku.

Že prvi člen zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre) določa, da se parlamentarna preiskava opravi v zadevah javnega pomena, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga le za politično (in ne tudi kazensko) odgovornost. Preprosto v zvezi z afero Black Cube: podlaga za ugotavljanje kazenske odgovornosti so do stopnje popolne gotovosti zbrani podatki, ki jih prek policije, državnih organov zbere pristojno državno tožilstvo. Politična odgovornost pa je posledica presoje, ali imajo (oziroma bi morali imeti) tovrstni podatki kake politične posledice za politične odločevalce.

Zato bi lahko bil v neskladju s prvim odstavkom 135. člena ustave pravni položaj, ki bi nastal s pregledovanjem državnih tožilskih spisov v odprtih zadevah. S tem bi bili ogroženi tudi dokazi in podatki, ki bi bili že v zgodnji fazi izpostavljeni širši javnosti. Če se to ne bi zgodilo, bi državni tožilec imel jasno predstavo, kakšna so pričakovanja o njegovih odločitvah v zvezi s političnimi in drugimi interesi. To pa lahko pomeni nedopusten vpliv ali pritisk na državne organe, ki morajo delovati nepristransko.

V interesu države in vseh njenih državljanov mora biti tudi odločen boj proti korupcijskim dejanjem. Korupcija namreč nima politične barve, ima samo barvo denarja. To pa ne pomeni, da jo je mogoče odkrivati z nezakonitimi sredstvi. V zvezi z afero Black Cube ne gre le za nezakonito zvočno ali slikovno snemanje.

Pomembno je, da je tuja obveščevalna agencija »zaslišankam in zaslišancem«, od katerih bi nekateri lahko pridobili tudi status obdolženca, nastavila past, da so v umetno ustvarjenih (»gostilniških«) okoliščinah, ki niso bile odvisne od njih samih, storili nekaj, česar v normalnih okoliščinah samoiniciativno gotovo ne bi. Takšen dejanski in pravni položaj je na moč podoben policijski provokaciji (ang. entrapment), ki jo je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Teixeira de Castro v. Portugalska (9. junija 1997).

Merila za izoblikovanja tega ukrepa je oblikovalo tudi naše ustavno sodišče s sodno odločbo U-I-25/95 (27. novembra 1997). Policijsko provokacijo, ki se sicer nanaša le na navidezni odkup, navidezno sprejemanje in dajanje darila ali podkupnine, obe sodišči štejeta za priznan in dopusten način vodenja preiskave. Nikakor pa provokacija ali past ni dovoljena, če je – tako kot v zvezi z afero Black Cube – niti ne odredi in ne nadzira organ pravosodja niti ne gre za omejitev na področje, na katerem je entrapment dovoljen.

Poseg tujih obveščevalcev je pri tem očiten poseg v suverenost naše države ter preseganje in zloraba pooblastil naročnika. Po merilih obeh sodišč niti domači organi ne smejo čezmerno spodbujati drugih h kaznivim dejanjem, ki so povezana s korupcijo, če se izkaže, da gre pravzaprav za napeljevanje h kakemu dejanju, ki ga posamezna oseba sicer ne bi bila pripravljena storiti (objektivni test) ali bi bila na podlagi prejšnjega vedénja predisponirana zanj (subjektivni test). Kot absurdna se pokaže možnost, da bi podatke za takšen test lahko zbirali tuji obveščevalci, in to ne zaradi borbe proti korupciji, ampak zaradi vpliva na volitve!?

Ustanovitev Skoka in pošteni nameni

Za boj proti korupciji politika po delnem vzoru iz hrvaške pravne ureditve predvideva ustanovitev Skoka (specializirana tožilska enota za pregon korupcije in organiziranega kriminala). Poglavitni vzrok za ustanovitev je v medijih prikazana želja po povečani učinkovitosti. Do zdaj iz podatkov, ki so bili posredovani javnosti, ni mogoče sklepati, v čem naj bi se po metodah in načinih delovanja Skok razlikoval od specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije.

Po zakonu o državnem tožilstvu (ZDT-1) je specializirano državno tožilstvo pristojno za obravnavo najzahtevnejših kaznivih dejanj. Prav korupcijska kazniva dejanja so najzahtevnejša, saj jih storilci izvajajo prikrito med štirimi očmi ali pa so celo vsem na očeh vključena v preplačilih za različne gospodarske posle, za katere plačilo delno ali v celoti ni upravičeno. Težavnost je v dolžnosti skrbne pravne presoje, ki lahko vključuje znanje iz različnih pravnih področij.

Korupcijska kazniva dejanja zato niso edina, ki jih obravnava specializirano državno tožilstvo, ampak je usposobljeno za pregon tudi tistih kaznivih dejanj, ki so lahko s korupcijo povezana, na primer v zvezi s financiranjem strank, navideznimi pravnimi poslih brez deklarirane gospodarske vsebine ali sploh brez kakršnekoli gospodarske vsebine, različne zlorabe v poslovanju tako v gospodarskem sektorju kot na področjih javnega prava in tako dalje.

Skrb vzbuja vprašanje, ali bo delo v novem organu še zagotavljalo ločenost funkcije pregona od funkcije odkrivanja. Takšna delitev funkcij ni ovira tožilcu, da kot gospodar (lat. dominus litis) predkazenkega postopka vodi in usmerja predkazenski postopek ali zahteva odkrivanje kaznivega dejanja, za katero so podani razlogi za sum, kadar je do tožilca prišel le »glas o storitvi kaznivega dejanja« (161. člen zakona o kazenskem postopku – ZKP).

Še pomembnejše so določbe člena 160.a ZKP o ustanovitvi specializiranih preiskovalnih skupin, v katere so vključeni vsi državni organi, ki jih predvideva tudi Skok in na čelu katerih je prav tožilec. Ločenost funkcij tožilstvu omogoča, da le on odloča o tem, kakšen pomen imajo podatki za pregon. Niti policija, še manj politika, ki se je pri nas večkrat vpletala v presojo, kako bi moral ravnati državni tožilec v konkretni zadevi (na primer v zadevi Irangate o delovanju NLB) ne more odločati, kako naj tožilec uporablja selekcijske mehanizme, s katerimi razpolaga.

Če je torej pred vrati funkcionalna spojitev policije in tožilstva ter vpliv politike, da se problemi korupcije omejijo le na zaposlene v državnih institucijah ter ne tudi na gospodarstvo in vsa druga relevantna področja, potem je težko skriti težnje, da delitev oblasti, ki jo je tudi glede tožilstva priznalo ustavno sodišče, ni spoštovana. Samostojnost tožilcev in v poznejših fazah tudi sodnikov ne sme biti vprašljiva. Ščiti jo mednarodno in domače pravo in je bila tudi izrecen pogoj za sprejetje Slovenije v EU.

Še tako podrobna analiza pravnih razlogov (za katero v tem prispevku niti ni prostora) ne more preprečiti pomislekov, ki zadevajo videz neiskrenosti predlagateljev. V mednarodnem pravu se je utrdilo prepričanje, da niso pomembne le pravilne in poštene zakonodajne in druge pravne rešitve, ampak mora biti takšen tudi njihov videz (na primer sodna odločba ESČP De Cubber v. Belgija, 26. 10.1984).

Kakšen je ta videz, kaže dejstvo, da je predpretekla vlada nekaj mesecev ovirala imenovanje delegiranih tožilcev za boj proti korupciji, uradnikov ali drugih oseb, ki so povezane z evropskim denarjem. Ker je bilo ovirano imenovanje tudi drugih državnih tožilcev, smo priča paradoksu, da se zdaj za boj proti korupciji najbolj zavzemajo tisti, ki so ga v preteklosti ovirali in pri tem še sami ustvarili številna korupcijska tveganja (medicinska oprema, orožje, načini financiranja političnih strank in podobno).

Formiranje Skoka zato ne bi smela biti zgolj priložnost, da se po merilu »našosti« ter ne po strokovnih merilih ponovno prevetrijo vsi tožilci in na ta način, če je treba, tudi zamenjajo. To pa bi pravzaprav lahko izražalo slabo prikrito željo, da naj bi tožilci preganjali le korupcijo vsakokratne nasprotne politične opcije. Zato je treba preprečiti nevarnost, da bi vsaki vladi sledil naslednji drugačen Skok, ki bi ponovno terjal prilagoditve metod dela in s tem povzročil nasprotne učinke od proklamiranih.

Pred volitvami so vse politične opcije obljubljale sredinski pristop in sodelovanje pri reševanju pomembnih družbenih vprašanj. Zato naj bo zaključna misel tega prispevka, da bi bilo za vse dobro, da bi boj s skrajnimi stališči, ki povzročajo boj vseh proti vsem (lat. bellum omnium contra omnes) zamenjala pazljiva pravna argumentacija na področjih, ki to omogočajo.

***

Andrej Ferlinc, mag. pravnih znanosti, nekdanji vrhovni državni tožilec, svétnik. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.