V nadaljevanju preberite:

Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek (1995) je samevajoči Kino Komuna oživil s predstavo Tukaj v temnem gozdu norveškega nobelovca Jona Fossa, za Nedelo pa se je razgovoril o ogroženih vrstah sodobnega vsakdana, ki jih tako ali drugače tematizira na odru: neokrnjenih gozdovih, dolgčasu, pa tudi avtonomnih prostorih.

Pred kratkim ste govorili o pomenu avtonomnih prostorov v Ljubljani; ko sva se dogovarjala za intervju, sem vam predlagal, da se dobiva v Centru Rog, ki je antipod tega pojma. Kako ste se počutili ob tem?

Zdi se mi, da je v naši družbi izginjanje avtonomnih prostorov nevralgična točka, na katero moramo biti pozorni. Govori nam o tem, kako razumemo vlogo umetnosti in pomen svobode izražanja v družbi. S tem ko je umetniška dela mogoče razstaviti ali uprizoriti zgolj v institucionalnih kontekstih, so ta že pogojena. Pogojena so s kulturno politiko, estetskimi afinitetami, vsebinskim strinjanjem in drugimi parametri, ki oblikujejo kulturno politiko.

Avtonomni prostori ljudem omogočajo izražati prepričanja, v katera verjamejo. Po mojem mnenju je ta možnost nujna lastnost demokratične in svobodne družbe. Manj ko imamo takšnih možnosti, težje je trditi, da ne živimo v družbi nadzora.

Ste se z Mestnim gledališčem ljubljanskim (MGL) tudi zato odločili, da predstavo Tukaj v temnem gozdu postavite v nekdanjem Kinu Komuna?

Specifike kulturnopolitične krajine niso bile glavni razlog za to odločitev, šlo je bolj za iskanje specifičnega in nepoznanega prizorišča. V besedilu ima pomembno vlogo Narava in z direktorico MGL Barbaro Hieng Samobor sva razmišljala, da tujost dogajalnega prostora zahteva, da najdemo novo, nevsakdanje prizorišče. Po daljšem raziskovanju sva se navdušila nad potencialom Kina Komuna. Ko smo prvič vstopili v prostor, je vzbujal vtis, kot da bi ga zapustili v naglici.