Zdi se, da zgodbe Nataše Skušek dostikrat zaznamujeta ravno mimobežnost in hitrost; nekakšna zabeležka sprotnih življenjskih banalnosti.
Galerija
Nataša Skušek leta 2007. FOTO: Damjan Žibert
Morda to niti ni bil avtorski namen Petega okusa, druge kratkoprozne zbirke Nataše Skušek, a njena knjiga s svojo formo prikliče vprašanje literature v dobi družbenih omrežij in digitalnih platform. Forma zgodb, dolgih večinoma nekaj strani, je velikokrat skoraj anekdotična, včasih tudi fragmentarna, vsake toliko pa jih prekinjajo kratki zapisi brez naslova, kot kakšna SMS-sporočila. Nekakšna mantra je postala rečenica, da živimo v dobi skrajšane ali bežne pozornosti; in umetniške forme morajo konec koncev razmišljati, kako v tem kontekstu preživeti. Ali se torej tudi proza transformira v tviterske rafale, kratke in fragmentarne zapise, in tako poskuša zmagati v tej tekmi povečane hitrosti. Ali pa gre v popolnoma drugo smer in se udejanji v daljših, morda gostejših in počasnejših ...
| Razno
Komentarji