Otroke učimo za prihodnost, ki je niti sami ne poznamo

V španščino se je zaljubila že v otroštvu. Zato poljanska gimnazija. »Izhajam iz umetniške družine – starša sta arhitekta, sestra flavtistka in babica pianistka –, življenje s svobodnimi umetniki je zagotovo pustilo pečat. Kot najstnici mi je bilo bohemstva dovolj, zaželela sem si nečesa bolj 'prizemljenega'.«

Danes pravi, da se je na ekonomijo najverjetneje vpisala iz uporništva. Ves čas študija je delala, najprej v družinskem podjetju, potem v banki. A ustaljenost in predvidljivost sta jo začeli kmalu dušiti. Odšla je na študij v Francijo na ISEG School of Management. »Tam sem se prvič srečala z ameriškim načinom poučevanja in se vrnila navdušena.« Profesor Marko Jaklič ji je ponudil sodelovanje pri evropskem raziskovalnem projektu in to je bila prva preizkušnja, ali je akademsko življenje sploh zanjo. Kmalu zatem je postala mlada raziskovalka, kar jo je vodilo naprej k doktoratu. Med pisanjem doktorske disertacije se je rodil prvi otrok, Jun. Naveličana starševskih priročnikov z enostavnimi recepti je nekega dne v roke prijela knjigo danskega družinskega terapevta Jesperja Juula. »Sredi noči sem mu impulzivo, čisto v mojem stilu, napisala mejl.« Naslednji dan ji je že odgovoril in v nekaj tednih se je rodilo slovensko združenje Familylab. Nenavadno, ekonomija in družinski laboratorij.

»Familylab je nastal iz potreb dveh mam, mene in Ivane Gradišnik. Zanimal naju je drugačen pogled na delovanje in razvoj družine. Verjeli sva, da zagotovo obstaja v Sloveniji še nekaj podobno mislečih staršev, in ta projekt je bil sprva mišljen kot hobi. Izkazalo se je ravno nasprotno; potrebe staršev po podpori so velike, še večje pa so zadnje čase potrebe strokovnjakov, ki delajo z družinami, vzgojiteljev, pedagogov, svetovalcev, psihologov in celo zdravnikov.« In zakaj je tako? »Družina in vse strukture znotraj nje se nenehno spreminjajo. Vsi smo konstruktivno negotovi, iščemo nove načine, kako živeti skupaj, drug z drugim, kako frustracije spreminjati v izzive in učenje. Predvsem pa starševstva ne jemati kot vlogo, temveč kot samega sebe in svoj razvoj. Kako biti čim bolj avtentičen v družini: kot partner in starš.«

Na videz zelo različni področji njenega delovanja sta se z leti začeli prepletati. Po doktoratu in rojstvu drugega fantka Zaia se je intenzivno začela ukvarjati s proučevanjem družini prijaznega delovnega okolja v podjetjih. »Poskušala sem znanstveno razumeti to, kar vsak dan živim: kako ljudje usklajujemo poklicno in zasebno življenje in kaj vse vpliva na to ravnotežje. Tema me je prevzela in zadnje mesece se ukvarjam samo s tem. Ne morem nehati brati. Raziskovalno sem začutila, da bi to v prihodnosti lahko bila prava smer zame. Mož Andrej Nabergoj je podjetnik, ki potrebuje nenehne izzive. Tako je naše življenje že tri leta razpeto med Evropo in Kalifornijo.«

Ravno v Kaliforniji se je začela intenzivno ukvarjati z novimi načini poučevanja. »Šolstvo se je po vsem svetu znašlo v slepi ulici. Šole so nastale zato, da so otroci tam, medtem ko so starši v službi, da se nekaj naučijo in da jih navadijo poslušnosti. To je precej zastarelo mišljenje. Kot predavateljica sem opazila, da učenci in učitelji potrebujemo sveže pristope.« Šolstvo po njenem mnenju potrebuje korenite spremembe na treh področjih: prostorskem, odnosnem in vsebinskem. S prostorskim vidikom misli predvsem na to, ali prostori, v katerih se izobražujemo, res vzpodbujajo proaktivnost, kreativnost in željo po učenju, pri odnosih pa, kakšne odnose gradimo med učenci in učitelji ter starši, zakaj se pedagogi večinoma ukvarjajo z vsebino pred odnosi in kako lahko razvijamo odnosne kompetence. »Pri vsebini pa se pogosto sprašujem, ali vemo, kakšne poklice bodo opravljali naši otroci. Učimo jih za prihodnost, ki je niti sami ne poznamo.«

In kakšen naj bi bil kader prihodnosti? »Trenutno ne moremo predvideti poklicev, ki bodo v prihodnosti največ zaposlovali. Že danes vidimo, da je na lestvici 20 poklicev vsaj deset takšnih, ki jih pred desetimi leti nismo poznali. V izobraževanju pa še vedno uporabljamo metode, ki so jih uporabljali pred sto leti.« Meni, da bodo značilnosti uspešnih ljudi v prihodnosti izjemna kreativnost, sposobnost dela v multidisciplinarnih timih in prevzemanje odgovornosti zase in za svoje delo. Vse našteto se doslej še ni izvajalo v celoti. Ogromno poklicev prihodnosti bo takšnih, ki jih bomo opravljali v skupini – a samostojno. Probleme bo treba videti širše. Na vodilnih univerzah se tega zavedajo in pri predmetih simulirajo realnost, ki čaka študente.

»Metoda d.school, ki so jo najprej začeli razvijati na stanfordski univerzi, je zasnovana na dizajnerskem razmišljanju. Pristope iz strojništva in oblikovanja dopolnjujejo z znanjem iz novih tehnologij, kombinirajo jih z umetnostjo, dopolnjujejo z družboslovnimi pristopi in spoznanji iz poslovnega sveta. Študentje z različnih fakultet se srečajo pri skupnih predmetih, da rešujejo kompleksne probleme v družbi in izboljšujejo življenje ljudi.« V letu, ki ga je preživela na Hasso Platner Institute of Design na Stanfordu, je doživela dinamičnost in intenzivnost procesa, v katerem pravnik, zdravnik, ekonomist in sociolog razvijajo rešitev za izboljšanje zdravja prebivalcev v Kiberi, največjem slumu v Afriki. Pomembno se ji zdi, da bi se pristop d.school začel tudi pri nas uvajati na ravni univerze, da bi bili skupaj v razredu študentje z različnih fakultet.

»Interdisciplinarnost je več kot klišejska fraza, o kateri ves čas govorimo. Gre za realnost, ki jo moramo storiti.« V Slovenijo je ta pristop že pred leti pripeljal profesor Vahčič, ki je verjel, da lahko tako bolje poučujemo podjetništvo. Navdušenje je prenesel na mlajše kolege na ekonomski fakulteti in drugih članicah univerze. »Študenti na naših srečanjih režejo, lepijo, izdelujejo prototipe, jih preizkušajo na terenu, med uporabniki in jih sproti popravljajo. Spodbujamo jih, da so čim bolj kreativni, in to včasih ni lahko, saj jih do univerze že navadimo, da ni treba biti posebej kreativen in iskati lastnih izvirnih rešitev.«

Resničnostne oddaje Vajenec, v kateri Donald Trump izbira nove potencialne sodelavce, ali tiste o supervaruškah ne pozna. Že šest let živijo brez televizije. »Če poslušam televizijska poročila, slišim predvsem negativne zgodbe, ki se dobro prodajajo. Mene pa zanimajo tiste, ki me navdihujejo – in te poiščem sama. Prihodnosti namreč ni mogoče spreminjati z negativnimi premiki.« Zato živi brez televizije, redko bere slovenske časopise. Hoče čutiti po svoje. »Si sama izbirati, kako se počutim, ko sem žalostna, vesela ali zaljubljena.«