Pogled iz prakse: dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka

Zaljubljena v dvojino, a z neizmernim razumevanjem urejanja življenja po svobodni izbiri. Iz svoje večletne in priznane prakse nam je ponudila nekaj misli o življenju v dvoje, strahu pred samskostjo, čustveni zahtevnosti, pa tudi o tem, zakaj je pomembno, da ženske ne pozabijo na sebi inherentno ženstvenost in zakaj družba potrebuje mačistične moške.

O strahu pred navezanostjo

Danes nas je strašansko strah navezanosti oziroma globje povezanosti. Bojimo se nekomu resnično predati. A od kod ta strah? Izvira lahko iz primarne družine, če se kot posameznik nisi mogel na nikogar zares navezati in si bil samemu sebi prepuščen oziroma ob sebi nisi imel, nisi izkusil dobrega materinskega/očetovskega lika. Lahko pa se strah pojavi tudi zato, ker si bil (pre)večkrat prizadet v življenju; večkrat ko se predaš in si ponovno prizadet, bolj prihaja do tega, da se manj razdajaš - in od tu ta strah. Večji kot je ta strah, težje si človek dovoljuje iti naprej, vse težje še enkrat poišče globok partnerski odnos, saj se boji biti ponovno prizadet.

O začaranem krogu

Tveganje, ki bi ga bili pripravljeni vložiti v potencialni odnos, pogosto ne odtehta omenjenega strahu. Vsi pa vemo, da če ne tvegaš, ne moreš do globokega čustvenega odnosa sploh priti. To je začaran krog. Na nas samih in na partnerju je, kakšen odnos bomo poskušali razviti; sam ne moreš storiti nič, sam pa lahko to dovoliš.

O gospodarski in čustveni skupnosti

Pred desetletlji nas odnosov ni bilo strah, ker niso temeljili na čustvih, danes pa se dogaja prav to - odnosi temeljijo na čustvih. Danes se dva povežeta zavestno, ker si želita biti skupaj in ne zato, ker morata biti skupaj. Včasih je bila to materialna skupnost, pomembna je bila reprodukcija, danes se odnos začne s čustvi in tudi konča, ko čustev ni več. Čustva pa so tisto, kar boli. Nekoč je bila skupnost dveh oseb gospodarska, danes je čustvena. Danes ne rabiš biti skupaj zato, da preživiš, ampak si skupaj zato, ker si to želiš. A zato morata dva skupaj "rasti", morata imeti podobne vrednote, podobno miselnost, se razvijati. V odnos je treba veliko dati, ker ni samoumneven.

O receptu za srečo

Dejstvo, da smo prešli iz gospodarske do čustvene skupnosti, samo po sebi še ne pomeni večje sreče, je pa zagotovo korak na poti do nje. Če se namreč zgolj dogovorimo, da bomo živeli v dvoje, a ni prisotnih nobenih čustev, ne moremo biti srečni. Ljudje smo čustvena bitja! V odnosih, ki smo jih nekoč opazovali, smo pogosto videli odmaknjene ženske, a tudi moški niso bili srečni in zadovoljni. To je bila posledica pomanjkanja čustev. Če pa se dva poglabljata v odnos, če skupaj rasteta, je to neskončnega pomena. Tega v brezčustvenem odnosu ne moremo nikoli doživeti.

O odprtih odnosih

Tudi v Sloveniji je vse več odprtih odnosov - zaradi vsega zgoraj že naštetega. Odnosi sicer potrebujejo meje, ki pa jih dva skupaj dogovorita in so neodvisne od tega, kaj družba pravi, kaj kdo zunaj pravi, ampak so odvisne zgolj od tega, kje in kako dva postavita skupne meje, ki delujejo znotraj njunega odnosa.

O poroki

Če srečaš pravega parterja in si resnično želiš biti z njim, vidiš vizijo in hočeš biti z njim celo življenje, si boš vedno želel ta odnos potrditi tudi ceremonialno, torej z vstopom v zakonski stan. "Jaz pripadam tebi, ti pripadaš meni." Tukaj ni možnosti za misli: "Bova pa šla narazen." ali "Bom pa odšel!", torej da že vnaprej vstopaš v odnos z mislijo, da je fajn, dokler traja. Poznam enormno posameznikov, ki rečejo: "Eh, zakaj bi se poročal?!" Potem pa gredo narazen, spoznajo nekoga novega in se poročijo, imajo otroke ... Prejšnji pač ni bil pravi. Ljudje imamo v sebi to, četudi rečemo, da je to le list papirja. Sama menim, da to nikakor ni le list papirja! Res je nekaj več.

O idealu - dvojini

Ideal, ne glede na vse, še vedno ostaja življenje v dvoje. Saj se v osnovi vse vrti okoli ljubezni! Človek je ljubezen. K življenju v dvoje smo ljudje vedno in bomo večno stremeli. Nekaj nam manjka, če nimamo drugega pola ob sebi; in to potem vedno iščemo. Vedno. Kljub temu, da si rečeš, saj tega rabim, vedno to iščeš. Ni dovolj, kot pravi Minatti, da je to lahko kamen, drevo ... Ne, ne, ne, to mora biti človek. Vse drugo so obliži in zgolj obliži.

O čustveni zahtevnosti

Kljub temu, da je ideal življenje v dvoje, se zdi, da je prav v dvoje vse težje shajati. Postali smo namreč izjemno zahtevni do sebe in posledično tudi do drugih. Čustveno smo izjemno zahtevni, a to je tudi zato, ker se še vedno nekako prilagajamo prehodu, od gospodarske do čustvene skupnosti, ki se je zgodil.

O mačističnih moških in ženstvenosti

Veliko moramo narediti zlasti ženske. Prešle smo iz zatiranosti do posedovanja popolne moči. To sta dve povsem radikalni stvari. Ženske moramo zato znova najti svojo ženstvenost in dovoliti, da imamo ob sebi moškega v pravem pomenu besede, takšnega, ki za nas lahko poskrbi - a ne materialno.  Če namreč ženske sprejemamo vse vloge, tudi moške, in moškim ne dovolimo, da poskrbijo za nas, potem ne moremo trditi, da nimamo več pravih moških, kajne? Ženske seveda ne potrebujemo moških več v finančnem smislu, a saj to moški nenazadnje tudi vedo! Še vedno pa rabimo mačistične moške poleg sebe, tako kot rabijo moški ženstvenost.

Namesto konca pa raje - nasvet

Ljudje se ne znamo pogovarjati, kaj šele poslušati ali slišati. Zato je najbolj pomembno - pogovarjati se. A pogovor naj bo spraševanje, postavljanje vprašanj. Ker ne vemo, o čem partner govori, ker vedno govorimo mi iz sebe o sebi. Nimamo čarobnih krogel, da bi dejansko vedeli, kaj se znotraj drugega posameznika dogaja. Zato je ta komunikacija tako zelo pomembna. Partnerja si morata povedati, kaj jima neka dotična stvar pomeni, kaj vsak občuti ob tem in kaj lahko naredita, da bo nama obema ok. Takrat je mogoča skupna rast.