Revoltirana tribuna: »Vstaje so pustile trajni pečat«

Na okrogli mizi, na kateri sodelujejo sociologinja Vesna Leskošek, pravnica Barbara Rajgelj, sociolog Gorazd Kovačič in filozof Borut Osonkar, bomo poskušali ugotoviti, kje je Slovenija leto po tem, ko so se nam prvič po osamosvojitvi »zgodile ulice«, in zakaj so te danes bolj ali manj prazne. Predvsem pa o tem, kako naprej; je v obstoječem političnem sistemu sploh še mogoče razmišljati o pozitivnih spremembah in kakršnikoli dostojanstveni in dostojni prihodnosti?

Kaj se je spremenilo?

Barbara Rajgelj: Spremenil se je način, ne pa tudi vsebina. Prostor je postal bolj miren, manj izzivalen. Način je milejši, je pa v tem kompleksnem svetu težko imeti nekega jasnega nasprotnika in vanj usmerjati upor. Tudi zato, ker se je delovanje oblasti spremenilo, je verjetno edino smiselno, da so se oblikovale politične stranke in da se deluje na različnih nivojih.

Gorazd Kovačič: Mislim, da so bili protesti reakcija na aroganco oblasti. Tisto, kar jih je sprožilo, so bili politični razlogi. V Mariboru so protestirali ljudje iz delavskih naselij, ki so ostali brez službe, v Ljubljani pa bolj tisti, ki so se bali, da se bo njihov položaj poslabšal.

Že decembra sem videl krizo vstajništva in nezmožnost artikulacije. Je pa preživelo več mesecevc, ker so bili organizirani. Imeli so določene cilje - vreči Janšo. Danes je njihova jakost odvisna od tega, kako piarovsko je spretna vlada, in ta je, in kako organizirani so vstajniki.

Vesna Leskošek: Revni ljudje se nikoli ne upirajo, ker se ukvarjajo z lastnim preživetjem. Protesti so vedno glas za nekoga. Maribor je bil malce drugačen - tam je bilo več težke industrije in več delavstva, v Ljubljani pa so protestirali predvsem tisti iz spodnjega srednjega sloja, torej tisti, ki postajajo v tem sistemu ogroženi.

Borut Osonkar: Fištravec nikoli ni bil v srži revolta, bil je na robu in znašel se je na pravem kraju ob pravem času. Njemu je oblast padla v roke. Morda se bo iz tega izcimilo kaj dobrega, a za zdaj slabo kaže. Upor je postal način političnega mišljenja - ta znanost je v Mariboru zdaj zelo prisotna.

Ne smemo biti prezahtevni; množični protesti niso pokazatelj, da bo zdaj vse drugače. Treba je pogledati, kaj je spodaj, protesti so samo vrh ledene gore. Nekateri še naprej delajo dobro. Klima v Mariboru se je spremenila na bolje. Kolektivno se je spet začelo dojemati kot politično. Na mikroravni.

Nova stranka, novi obrazi?

Barbara Rajgelj: Vzpodbujam njihov angažma. Ni važno, kaj jih motivira, ampak kakšen bo rezultat.

Borut Osonkar: Z lahkoto si predstavljam, da bodo čez pet let v parlamentu čisto novi obrazi in raje se ukvarjam z njimi kot pa s temi osli.

Vesna Leskošek: Social investment state - to je danes nek koncept, ki nadomešča socialno državo. Da država investira, pomeni, da zgolj v področja, kjer bodo realni učinki. Socialna država pa temelji na principih, ki omogočajo enakost in pravičnost. To besedo sem v programu stranke Solidarnost zasledila, a ne vem, kaj pomeni, ne vem, ali vedo, kaj pomeni. Ali so zgolj prevzeli ta besednjak.

Gorazd Kovačič: Vsaka nova stranka ima ta trenutek možnost, da se prebije v parlament, vprašanje pa je, kaj bo potem znala narediti. To bo pokazala praksa. Volivci moramo tvegati, ker če bomo abstinirali, vemo, kaj lahko pričakujemo.

Borut Osonkar o dogajanju v Mariboru: Ljudje so ugotovili, da na materialni ravni ne morejo zadovoljevati potreb. Tukaj moram pohvaliti Evropsko prestolnico kulture - pojavili so se alternativni načini delovanja, ki pa potrebujejo svoj čas. Tukaj je velik potrencial.

O radikalni spremembi

Barbara Rajgelj: Vseskozi naslavljamo velike ideje, to pa počnemo zato, da bi zabrisali lastno odgovornost. Pristali smo na marsikaj, med drugim tudi na to, da vsi nosimo bremena krize enako. To je velika laž. Jaz sama je ne enako kot nekdo, ki je izgubil vse. Meni se denimo standard ni toliko znižal, plačali pa so tisti, ki nimajo nič. Vse to levica malce potisne v ozadje.

Nujno je izenačiti medgeneracijski položaj. Morda bi se moral zaostriti medgeneracijski konflikt - vsaj treba ga je odpreti.

Moramo razmišljati o radikalni spremembi socialnih sistemov in trga dela. Izenačiti je treba različne segmentirane oblike dela. Ideja mora biti jasna:vsako delo obravnavano enako v smislu obremenitve in v smislu pravic. Treba je začeti naslavljati tudi vprašanja naše ustave. Tja je treba denimo vpisati pravico do stanovanja. Tako bi enostavno moralo biti in to bi se lahko zgodilo - tudi na ravni države, v kateri zdaj živimo.

Skupni vrtovi so korak naprej

Vesna Leskošek: Krizo nosijo tisti, ki imajo najmanj. Tistim, ki imajo velike dolgove, se dolgove reprogramira. Nekdo, ki ima npr. dolg 4000 evrov, pa težko povrne denar, ker mu vsi zaračunavajo majhne vsote za te dolgove. Človeka to okupira in iz vseh teh eksistenčnih kriz je težko priti. Tukaj pa je predvsem težko razmišljati, kako postati političen, ker so problemi preveliki. Rešitev vidim v krepitvi skupnosti. Ljudi je treba narediti manj odvisne od teh procesov, ki nas vse bolj potiskajo v individualizacijo. Že skupni vrtovi so korak naprej. Lahko se nasloniš na drugega, ni ograj. Čeprav izgleda kot banalen primer, lahko to privede do tega, da postane človek političen.

Kar se zdaj dogaja v Mariboru, je zelo pomembno. Z ustvarjanjem kolektivitet, čisto na mikroravni, postanemo bolj politični. Hkrati je z ustanavljanjem strank treba krepiti občutek pripadnosti in kolektivnosti v ljudeh. Treba je ustvariti takšno skupnost, kjer bo odločanje čim bolj kolektivno.

Pomen izobraževanja

Barbara Rajgelj: Otrok pozna vse amebe, ne pa pravnega in ekonomskega sistema. Tukaj lahko še veliko naredimo - treba se je izobraževati.

Pečat vstaj

Gorazd Kovačič: Vstaje so pustile trajni pečat - pravna država, ki preganja korupcijo in gospodarski kriminal, je začela delati.

Se je izplačalo?

Vesna Leskošek: Morda učinski niso vidni na prvi pogled, sprememb pa vendarle ne gre spregledati.

Gorazd Kovačič: Ja - in še bomo, če bo treba.