»Ko sem bila majhna, je bila televizija črno-bela, risanke pa redkost. Zdaj so televizije velike skoraj kot filmsko platno, risanke so pisane in na vseh kanalih. Živ žav pa je, od nekdaj, samo eden.« Težko bi bolje kot z besedami Maje Sever, igralke, prevajalke, režiserke sinhronizacij risank in zdaj že »velike punce«, opisali razvoj v zadnjih štirih desetletjih, odkar je na sporedu Televizije Slovenije Živ žav.



Uvodna špica Živ žava se za vselej vtisne v spomin, najsi so bile to prve črke z oblački ali zdajšnje, ki čepijo med cvetlicami. Pred štirimi desetletji je bila ta oddaja težko pričakovana popestritev nedeljskega jutra, začinjena s strahom, da le ne bi kakšne risanke prespali; zdaj so za mnoge starše to tiste minute, ko je mogoče poležati nekoliko dlje, saj so otroci v zavetju zaupanja vrednih, skrbno izbranih in dobro sinhroniziranih risanih junakov.



Popolna simbioza nedeljskega jutra, bi lahko rekli in v tem slogu se tudi Peter Povh, prvi urednik Živ žava, ob vprašanju, kako je vzniknila ideja za prvo oddajo, namuzne: malo iz programskih, malo pa iz praktičnih razlogov. »Otroci v nedeljo ne gredo v šolo, zbudijo pa se ob šestih. Če imajo pravljico za lahko noč po radiu, zakaj ne bi imeli še prijaznega jutranjega televizijskega programa,« razgrne misli, ki so ga obhajale že pred več kot štirimi desetletji. Vprašanje, ki nujno sledi, je seveda, koliko so bili tedaj stari njegovi otroci. Tudi ob tem se nasmehne in začne računati: dve in šest ali sedem let. Zdaj ima že tri vnukinje, stare med pet in deset let.
 

Stran z dinamitom in pištolami

Pa ni bila samo želja po daljšem spancu tista, ki ga je gnala k temu, da bi kot redaktor za otroški program in selektor tujih nadaljevank in risank za otroke, kar je bila, kot pravi, služba njegovih sanj, ustvaril nedeljsko oddajo za otroke. »Bistvo je bilo to, da bi otroci, ki ne znajo brati, dobili risanke, sinhronizirane v slovenski jezik.«

Dotlej so bile na sporedu samo pred večernimi poročili, največkrat so bile to risanke tipa Bugs Bunny, v katerih je bilo »dinamita na tone in vseh mogočih pištol«. Takšne risanke je odstranil s programa in priznava, da so ga nekateri zaradi tega grdo gledali, češ, otroci pa jih imajo radi, čeprav sumi, da so bili v resnici odrasli tisti, ki so ob njih sproščali razne emocije, nabrane čez dan.

Tako je začel kupovati češke, poljske, angleške, francoske in ruske risanke in jih zlagoma sinhronizirati. Kot dodaja, je sprva naivno mislil, da bo trajalo kakšno leto, da bodo ustvarili nabor risank za oddajo, v resnici je trajalo pet let. Približno minuta risanke v povprečju zahteva kakšno uro dela pri sinhronizaciji, ponazori. Pa ne gre le za ustrezne, smiselne in domiselne prevode govorjenih besedil, ampak tudi pesmi, ki jih je treba na novo zapeti. Prva risana serija, ki so jo sinhronizirali, je bila Simon v deželi risb s kredo, ki ji je glas posodil Janez Hočevar - Rifle.

Risani film Sneženi mož in snežni kuža je nastal ob 30-letnici Sneženega moža. FOTO: promocijsko gradivo

Ko se je nabrala zaloga risank, so dobili 50-minutni termin in se, kot pravi sogovornik, uspešno upirali vsem poskusom premikanja ure in vdorom ekonomsko-propagandnega programa. Nastala je tudi tista slavna špica z aviončkom in napisom Nasvidenje na koncu. Prelomnico so pozneje prinesle daljše, polurne risanke, denimo Fracki, ki so bili še posebej zahtevni, saj je bilo v vsaki epizodi nekaj pesmi. Izjemno priljubljena je bila Čebelica Maja, prva sinhronizirana polurna risanka, ki se je otroci nikdar niso naveličali, prav tako ne tistega prepoznavnega songa, ki ga je zapel Janko Ropret. Še posebej ponosen pa je prvi urednik na Sneženega moža (angleška risanka, narejena po slikanici Raymonda Briggsa), ki ga je kupil, še preden je dobil bafto in bil nominiran za oskarja, s čimer je televizijski hiši tudi nekaj prihranil.
 

Zaradi malih gledalcev

Pri sinhronizacijah je najpogosteje sodeloval z legendarnim Jurijem Součkom, ki je tudi izjemno veliko prispeval k prevodom in sončnim interpretacijam, navsezadnje je njegova domislica In odpujsala sta domov neločljivi in nepozabni del še ene od risank iz Živ žava, Pipija in Melkijada, malega in velikega pujsa. Med legende risank pri nas se gotovo uvrščajo še prevajalka Dušanka Zabukovec, pesnik Ervin Fritz, ki je prepesnil številne pesmi, igralka in režiserka sinhronizacij Maja Sever in navsezadnje naslednja urednica Andreja Hafner, ki je strogo sledila visokim standardom sinhronizacije, našteva Peter Povh.



Živ žava, ki ga je urejal pet let, zdaj ne spremlja več redno, je pa z risankami še vedno povezan, saj piše scenarije zanje. Ko gleda na minula štiri desetletja, priznava, da si ni mislil, da bo oddaja tako dolgo ostala na sporedu, predvsem pa ne, da bodo zanjo skrbeli sodelavci, ki se bodo še naprej trudili, da bi obdržali in tudi presegli že na začetku dokaj strogo postavljena vsebinska, sporočilna in izvedbena merila. »Upam, da bo še dolgo prisotna. Zaradi malih gledalcev.«

Tudi Andreja Hafner, ki je oddajo urejala naslednjih 30 let, je vesela, da ima še vedno tako pomembno mesto med otroki in njihovimi starši. K risankam jo je takrat nepričakovano prinesla ljubezen do jezika in gledališča. »Z Živ žavom smo polnili in bogatili nedeljska jutra zvedavim otrokom in ustvarjali vrhunske sinhronizacije. Vse to je bilo zame največja draž, ki me je vsa leta vodila in navdihovala pri izbiranju in urejanju risank.« Ob tem jo je že v skupni pisarni spremljala, kmalu pa začela z njo hoditi na televizijske sejme Martina Peštaj, ki je pred petimi leti prevzela nalogo izbire risank za najmlajše.
 

Vsaka generacija ima svoje najljubše risanke

Zdajšnja urednica uredništva otroških in mladinskih oddaj TV Slovenija je povrhu psihologinja, zato ima še nekaj prednosti pri poznavanju otroških želja. A ko se z njo pogovarjamo o Živ žavu, prej kot strokovnjakinja iz nje govori zvesta gledalka, deklica, ki je komaj čakala na nedeljska jutra, preždeta v pižami na kavču v družbi risanih junakov. »Želim si, da bi imeli otroci še naprej podobno izkušnjo in tudi starši občutek, da je to res varno in prijetno igrišče, na katerem lahko brez skrbi pustijo otroke, sami pa še malo poležijo,« z žarom pripoveduje. Prav zato jo veseli, ker se ohranja ta duh Živ žava, čar nedeljskih juter, ki se je s 50 minut podaljšal že na 190. Z leti je bilo ponudbe preprosto vse več, zdaj je produkcija tako močna, da se je bilo sčasoma težko omejiti na slabo uro, pojasnjuje.



Precej pa so se spremenile tudi risanke same in njihova vsebina. »Vsaka generacija ima svoje najlepše risanke in prav je tako,« pravi Martina Peštaj. »Risanke so vedno odraz časa, v katerem nastajajo, tako po vsebini kot tudi oblikovno. Sodobne se od preteklih bistveno razlijejo po razvoju animacije, ki jo je prinesla digitalizacija, montažni rezi so drugačni, tempo je hitrejši, prav tako dialogi, zato so sinhronizacije za igralce zahtevnejše … Po vsebini pa nosijo sporočila zdajšnjega časa. Prikazujejo, na primer, različne vrste družin in različna prijateljstva na način, da jih otroci razumejo in sprejemajo.«

Pri izboru risank je pozorna, da ne vsebujejo nasilja in da so vsebine v skladu z našimi vrednotami. »Pomembna je tudi animacija, izbiram različne likovne podobe in tehnike animacije, ker verjamem, da se s tem krepi estetski čut otrok.« Gledanje Živ žava jih tako zlagoma oblikuje v kritične gledalce, ki vedo, kaj jim je všeč in kaj ne. »Najmlajši nikakor niso zgolj pasivni opazovalci, temveč so nadvse aktivni gledalci, ki srkajo vase, doživljajo, se učijo, ponavljajo, primerjajo, povezujejo. Zato je zelo pomembno, kakšne risanke gledajo: kakšna je vsebina, kakšna je estetika, kako so v njej obdelana čustva, kakšna sta jezik in interpretacija.«



Tudi pri tem se zdi, da govori iz lastnih izkušenj, kot deklica, nekdanja zvesta gledalka. Risanki, ki ju najbolj povezuje z Živ žavom, sta Palček Smuk, ki se ji še vedno zdi čarobna, ter Robin in Rozi iz Školjčnega zaliva, iz katerega se je, kakor sumi sama pri sebi, izcimila tudi njena ljubezen do morja in jadranja. »Prve podobe, ki jih spremljaš, te lahko zelo oblikujejo, zato je izjemno pomembno, kakšen je izbor risank,« ponovi, »predvsem pa mora biti raznolik, da lahko vsak otrok najde nekaj zase.«