V komi zaradi covida: Prosila sem zdravnike, naj me pustijo umreti

Ko se je prebudila iz kome, je sprva lahko migala le z dvema prstoma, izgubila je 23 kilogramov.
Fotografija: Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images, Istockphoto
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images, Istockphoto

Vse več je pričevanj o težkem spopadanju s koronavirusom, tudi med mlajšo generacijo. Na Hrvaškem trenutno odmeva zgodba Gorane Tabak, žene nekdanjega uspešnega košarkarja Žana Tabaka. Zaradi covida je preživljala pravo dramo in se zaradi virusa celo borila za življenje.

Okužila se je v Španiji, kjer živita z možem, v bolnišnici v Madridu je preživela 33 dni, od tega je dva tedna potrebovala respirator. Sprva je imela je blage simptome, a nato se je v nekaj dneh njeno stanje dramatično poslabšalo. Morali so jo intubirati in jo dali v umetno komo.

»Danes lahko rečem, da sem srečna, da sem živa, šla sem skozi pravi pekel. Bila sem prva oseba, okužena z virusom, ki so jo morali operirati, naredili so mi traheotomijo (luknjica v sprednjem delu sapnika, op. p.), da sem lahko dihala. Zdravnica je morala imeti na sebi tri pare rokavic in posebno opremo, da se sama ne bi okužila, poseg pa je lahko trajal le 15 minut. Tako se je zgodilo, da je v rani ostal del plastike, vse skupaj se je močno zapletlo, težave pri dihanju in požiranju imam še zdaj,« je pripovedovala za portal 24sata.hr.



Kot je dejala, je sicer srečna, da je vse skupaj preživela, a hkrati še vedno ni prebolela celotnega zapleta, saj zdravniki sprva niso videli krvnega strdka v pljučih. Če bi ji takoj dali injekcijo proti strjevanju krvi, bi vse skupaj potekalo drugače, tako pa je deset dni potrebovala sondo za dihanje. 

Ni več znala maternega jezika

Pravi pekel jo je čakal tudi, ko so jo prebudili iz umetne kome. »Nisem se mogla premikati in nisem se mogla spomniti niti ene hrvaške besede. Govorila sem samo špansko. In jaz, tako zavedna Splitčanka, ki svojim otrokom nikoli nisem dovolila, da v hiši govorijo kakšen drug jezik.« Kot je opisovala, se je morala na novo naučiti govoriti, hoditi, največjo težavo ji predstavljajo roke, še do nedavnega ni mogla odviti zamaška na plastenki. V zadnjih šestih mesecih je prehodila težko pot okrevanja, izgubila je kar 23 kilogramov. »Še vedno vsega skupaj ni konec, redno se hodim testirat, da vidijo, ali sem postala odporna na virus.«

»Bojim se drugega vala epidemije. Tako mož kot otroci so razvili protitelesa, kar pomeni, da so bili tudi sami okuženi, k sreči so preboleli brez težav. Očitno sem vse 'pokasirala' jaz, a če sem jih s tem zaščitila, bi še enkrat šla čez to,« je dejala.

»Poskušam biti pozitivna in maksimalno ignoriram ljudi, ki pravijo, da korona ni nevarna in da je vse skupaj velika zabloda. Ne vedo, o čem govorijo. Izkusila sem pravi pekel, prav tako tudi številni drugi mladi. Nikoli nisem bila bolna, vedno sem bila aktivna in se ukvarjala s športom, a končala sem v komi in komaj preživela. V bolnišnici sem v kakšnem trenutku prosila zdravnike, naj izključijo aparate in me pustijo umreti. Bila sem nepokretna in nisem si mogla zamisliti, da bom tako preživela preostanek življenja ...«
 

Komentarji: