140 znakov, ki lahko pomenijo vzpon ali propad politika

Twitter je v samo nekaj letih postal eno od najbolj priljubljenih družbenih omrežij, zlasti v političnem komuniciranju. Medtem ko so nekateri politiki s svojimi tviti postali pravi mojstri vzbujanja pozornosti, so drugi zaradi nepremišljenosti povzročili afere ali zamere, nekateri pa so zaradi tvitov morali tudi odstopiti. Britanska laburistična poslanka Emily Thornberry, ki je morala odstopiti pretekli teden zaradi spornega tvita s fotografijo hiše, ovite v angleške zastave, je najbolj nedavni primer. In gotovo ne zadnji.

V primerjavi z drugimi družbenimi omrežji, kot je facebook, je twitter pomemben za politično komuniciranje predvsem zato, ker tviti, sporočila z največ 140 znaki, presegajo sfero zasebnega sporočanja. Med družbenimi omrežji gre za enega najpomembnejših javnih virov družbenega dogajanja. Temelji na stalnem in vseprisotnem komuniciranju, ki omogoča hitro objavo mnenjskih odzivov posameznikov na družbena dogajanja ter intenzivno interakcijo med njimi. Twitter tako postavlja pod vprašaj klasične odnose med novinarji, politiki in občinstvom, ki so bili značilni za tradicionalne množične medije, in spreminja razmerja moči med temi akterji. Med drugim je razširil število akterjev, ki prevzemajo vloge, še pred nedavnim omejene na novinarje tradicionalnih medijev: politiki prek tvitov danes neposredno pošiljajo sporočila »svojemu« množičnemu občinstvu in tako neposredno komunicirajo tudi z volivci, brez posredovanja medijev.

Toda ali so člani občinstva, imenovani »protrošniki« ali »prorabniki«, tj. uporabniki, ki hkrati ustvarjajo in trošijo tvite, res tako navdušeni nad twitterjem, kot se to običajno predvideva? Z neposrednim komuniciranjem prek twitterja lahko politiki izločijo novinarje. Toda ali objavljanje informacij samo na twitterju ne pomeni tudi zapiranja novinarskih virov, omejevanje in celo onemogočanje družbenega komuniciranja, saj nimajo vsi državljani dostopa do tega družbenega omrežja? To je samo eno od vprašanj, ki smo si ga zastavili v okviru projekta Novinarstvo in internet, ki ga izvajamo na centru za raziskovanje družbenega komuniciranja, ko smo proučevali vlogo twitterja v letošnjih slovenskih volilnih kampanjah – evropskih, državnozborskih in lokalnih.

Raznolikost pogledov občinstva na novinarsko uporabo twitterja

Kakšno stališče imajo člani občinstva do uporabe twitterja v novinarstvu? Med člani občinstva prevladujejo do twitterja nevtralni; to so državljani, ki ne izkazujejo niti negativnega niti pozitivnega stališča, saj jih twitter ne zanima, ker zanje ne obstaja, preprosto ni del njihovega življenja. »Ne sprašujte me o twitterju, ker ga ne poznam in me ne zanima,« je dejal 63-letni Marko iz Ljubljane.

Drugo skupino sestavljajo kritiki twitterja, ki po starosti spadajo v srednjo in starejšo generacijo. Njihova skupna značilnost je, da jih zanimajo novice o družbenem, še posebej pa političnem dogajanju. Po njihovem mnenju je twitter namenjen politični propagandi in dolgoročno negativno vpliva na novinarstvo predvsem zato, ker spodbuja objavo nepoglobljenih, neargumentiranih, netočnih in pristranskih prispevkov: »Novinarji se sploh ne zavedajo negativnega dolgoročnega vpliva twitterja. Objavljajo tisto, kar želijo politiki. To je čista politična propaganda. Nemogoče je napisati nekaj pametnega v 140 znakih. Velika večina vsebine tvitov temelji na kulturnem boju in osebnih napadih. Poleg tega novinarji pogosto samo kopirajo netočne informacije s twitterja. Tipičen je primer lažnega profila Vogrina, pa še polno je drugih,« je dejala 48-letna Klara iz Maribora.

Nad twitterjem navdušeni redno uporabljajo twitter ter izkazujejo pozitivno stališče do njega in njegove uporabe v novinarstvu. Večina po starosti spada v mlajšo in srednjo generacijo. Navedli so naslednje značilnosti twitterja: hitrost, doseg, neposreden dostop do ljudi, ki jih cenijo, in preprosto upravljanje. Po njihovem mnenju je twitter v novinarstvu izjemno uporaben. Ti člani občinstva cenijo hitrost in jedrnatost. Twitter omogoča tudi novo kakovost novinarstva: transparentnost. Ta se kaže v dveh dimenzijah. Z neposrednim navajanjem tvitov novinarji pokažejo, kako so oblikovali prispevek. »S copy-paste tvitov novinarji v prispevku pokažejo, kako so naredili svoj članek, in s to transparentnostjo jim nihče ne more očitati, da so karkoli prikrojili,« je dejal 23-letni Marjan iz Maribora. Transparentnost se kaže tudi v jasnem prikazu tvitov, ki razkrijejo problematična sporočila politikov. »Meni se zdi super, da novinarji razkrijejo ta nebulozna sporočila politikov,« je dejala 33-letna Suzana iz Ljubljane. Takšno verodostojnejše poročanje dviga tudi zaupanje občinstva do novinarjev. »Jaz zdaj bolj zaupam novinarjem, ker vidim, od kod imajo informacije, saj se zdaj diskreditirajo sami politiki,« je menil 29-letni David iz Celja.

Twitter v slovenskem novinarstvu ni prostor interaktivnega odzivanja in deliberacije, tj. poslušanja, argumentiranega odzivanja in javnega razpravljanja, ampak predvsem kanal sporočanja in obračunavanja s političnimi nasprotniki.

»140 znakov je premalo, da poveš kaj resnega«

Analizirali smo tudi, kako novinarji in uredniki uporabljajo tvite v svojih novinarskih prispevkih: ne torej, ali uporabljajo tvite kot enega od virov informacij, temveč kdaj tvite citirajo v svojih prispevkih. Rezultati intervjujev so pokazali, da uredniki kot relevantne navajajo enajst novičarskih dejavnikov, ki sodoločajo o objavi tvitov v novinarskih prispevkih. Ključni so: elitne osebe, konfliktnost, hitrost oziroma aktualnost, ekskluzivnost vsebin in tvorjenje novičarske mreže.

Med vsemi (elitnimi) osebnostmi je bil najbolj izpostavljen Janez Janša: njega in njegove tvite so navedli skoraj vsi intervjuvani uredniki domačih medijev. To je pogosto povezano z naslednjim novičarskim dejavnikom, namreč konfliktnostjo. Kot je povedal Silvester Šurla, glavni urednik Reporterja: »Ko je recimo Janša – ki ima 20 tisoč sledilcev – o glasovanju NSi o arhivskem zakonu napisal 'Shame', je to kmalu eskaliralo in se je razvila polemika.« Kot je pojasnil, so se pri Reporterju na podlagi tega »odločili narediti nekaj o tem, kako je NSi glasovala, in tako smo ves teden producirali članke, klicali razne sogovornike. Potem smo objavili tekst tudi v reviji.«

Hkrati pa je pri objavi tvitov pomembna tudi njihova zabavnost, ali kot je dejal Tomaž Perovič, takratni urednik informativnega in športnega programa na Pop TV: »Hvala bogu izraža svoj odnos do sedanjosti dovolj velik krog ljudi na zabaven, duhovit ali pameten način in jim uspe pogledati z drugega zornega kota, nastaviti ogledalo.«

Mnogim urednikom je pomemben tudi twitter kot platforma, le da imajo pri tem precej težav z omejitvami, ki jih predstavlja kratkost tvitov, to je 140 znakov. Urednica MMC RTV Slovenije je tako povedala: »140 znakov je premalo, da poveš kaj resnega«, zato twitter »ni nadomestek resnega novinarstva«. Podobno je izjavil Tomaž Perovič: »Ne zanimajo me mnenja, vsaj ne v 140 znakih.« Izpostavil je lahkotnejšo vsebinsko plat tvitov, ki je posledica tehnoloških postavk formata: »Par ljudi je duhovitih, sicer pa ima ta format ravno to zmožnost. Resnobnosti, ideoloških, zapletenih vprašanj ne prenaša.«

Naslednji pomemben dejavnik je ekskluzivnost dostopa ali informacije. Najbolj je ta vidik poudarila glavna urednica Dnevnika Suzana Rankov: tvit objavijo, »ko gre za izjemno informacijo in ko nam na noben drug način ni uspelo pridobiti odziva«, torej »do izjave določene osebe po uradni poti ne moreš priti, se je pa ta ista oseba na aktualno dogajanje odzvala na twitterju«. Mnogi uredniki menijo, da je objava tvita v novinarskem prispevku v takem primeru zasilna rešitev, ker ni druge možnosti. Suzana Rankov pravi: »Novinarji se ne smejo zadovoljiti s 140 znaki teksta, ampak morajo stremeti k temu, da dobijo neposreden odziv, odgovore na dodatna vprašanja.«

Navsezadnje pa tviti koristijo medijem tudi ekonomsko. Šurla je tako pojasnil: »Ker ne pokrivamo dnevnih dogodkov – imamo navsezadnje le šest novinarjev –, ne hodimo po tiskovnih konferencah. Zato od tam uporabljamo tvite novinarjev z nacionalke, Pop TV, ki tvitajo vsak dan s terena.«

»Tudi moja mama, ki ne tvita, je čitala tvite med soočenji«

Posebno dilemo predstavljajo tviti in uporaba tvitov v televizijskih oddajah. Ob predvolilnih soočenjih na javni Televiziji Slovenija in komercialni Pop TV smo v uredništvih prepoznali dilemo, kako zbirati, izbrati in umestiti vsebine s twitterja v oddajah. Kolega Igor Vobič je zato proučeval, kako so domače televizije soočenja odprle za gledalce, ki med oddajo razpravljajo na twitterju, in hkrati ohranile privilegije določanja značaja in mej razprave na televizijskem zaslonu.

Na obeh televizijah so se pred evropskimi in parlamentarnimi volitvami odločili, da s twitterjem ne bodo pomembno spreminjali tradicionalne logike soočenj, v katerih uredništvo določa razpravo v studiu, ki jo z zastavljanjem vprašanj kandidatom in omogočanjem replik na odgovore usmerja televizijski voditelj. »Vselej je vprašanje, kako selekcionirati in kdo naj odbira in poskrbi za to, da tisto, kar pride na ekran javne televizije, odraža uredniški pogled na enakopravno zastopanost kandidatov in da se vsebina ne nagne v neko smer,« poudarja vodja predvolilnih projektov na Televiziji Slovenija Ilinka Todorovski. Podobno je menil tudi takratni urednik informativnega in športnega programa Pop TV Tomaž Perovič in poudarjal, da je bil cilj dati gledalcem možnost izražanja mnenj in da televizija kot medij s soočenji postaja bolj interaktivna: »Oddaja tega tipa je uspešna samo takrat, ko je čim več ljudi pred zasloni in ko hkrati uporabljajo vsa možna orodja, ki jim jih damo na voljo. Twitter je seveda eno izmed teh. Tudi moja mama, ki ne tvita, je čitala tvite med soočenji.«

Na Televiziji Slovenija so na koncu vsakega soočenja objavili največ sedem tvitov, na Pop TV pa med oddajo v posebni pasici kar okoli 500. Hkrati pa je obema televizijama skupno, da je izbiranje za objavo na zaslonu temeljilo na kombinaciji vnaprej dogovorjenih kriterijev izločanja, kot so sovražni govor, razžalitve, kletvice in ideološka obračunavanja v objavah, ter ohlapnih individualnih kriterijev vključevanja tistih, ki so tvite med soočenji odbirali – na Pop TV je bila to novinarka magazinske tedenske oddaje Epilog, na javni televiziji pa najprej Igor E. Bergant, voditelj Odmevov in aktiven tviteraš, nato pa urednik iz Multimedijskega centra. Četudi so na obeh televizijah dajali zgolj občutek sodelovanja gledalcev v soočenjih, saj ti s tviti dejansko niso vplivali na razpravo v studiu, lahko med obema televizijama prepoznamo pomembno razliko. Na eni strani je bila Pop TV kot komercialna televizija s sprotnim objavljanjem odbranih tvitov usmerjena v ohranjanje pozornosti gledalcev pri soočenjih tudi tako, poudarja Perovič, da med temami, ki jih posebej ne zanimajo, spremljajo twitter pasico in s tvitanjem izražajo svoja mnenja. Na drugi strani pa na javni Televiziji Slovenija glavni uredniški odločevalci poudarjajo, »naj televizija ostaja televizija«, s čimer paradoksalno sporočajo, da so vrata, skozi katera vstopajo vsebine z vseprisotnih in vselej aktivnih platform, kot je twitter, manj prepustna predvsem zato, ker gre za javno televizijo.

Dva ključna vzorca retvitanja sporočil med politiki in novinarji

Kolega Boris Mance se je v svojem delu raziskave lotil analize omrežij novinarjev in politikov. Preučil je vsebine medsebojno retvitanih sporočil 72 slovenskih novinarjev/medijev in sto politikov/političnih strank, ki so jih objavljali med letošnjo kampanjo za volitve v evropski parlament, in ugotovil, da obstajata dva izrazita vzorca pri pripisovanju pomembnosti z retvitanjem sporočil v odnosih med slovenskimi novinarji in politiki. Prvi je »koalicijski«: zanj je značilno vzajemno sistematično potrjevanje pomembnosti, in sicer med člani Slovenske demokratske stranke in novinarji tednika Demokracija in manj tudi tednika Reporter. Pripisovanje pomembnosti se je še posebej izrazito pokazalo v odnosu med novinarko Demokracije Petro Janša ter generičnim računom stranke SDS in predsednikom stranke SDS Janezom Janšo. S podiranjem meje med novinarsko in politično skupino ter z izključevanjem drugače mislečih novinarjev in politikov, celo tistih, ki prihajajo iz ideološko podobnih strank, akterji ustvarjajo »filtrirni mehurček«, kot to imenuje Eli Pariser, avtor istoimenske knjige. Tako se filtrirajo informacije, ki niso v skladu z njihovimi stališči. To lahko pripelje do utrjevanja stališč omenjene skupine in tudi do njihovega stopnjevanja, kar pa lahko vodi v okrepljeno polarizacijo medijskega in političnega prostora.

Za nasprotni vzorec, imenovan »tradicionalni«, je značilna abstinenca glede izrazitega pripisovanja pomembnosti z retvitanjem. Nekateri novinarji ali politiki se namreč izogibajo retvitanju drugih politikov ali novinarjev, zato da drugi temu ne bi pripisovali pomembnosti. Novinarjev omenjenih tednikov tako ne retvitajo določeni politiki: izostajajo tako akterji opozicijskih strank (ki so obenem ideološko najbliže stranki SDS) kot tudi akterji koalicijskih strank (razen Pozitivne Slovenije). Na medijski ravni pa je pomenljiva odsotnost retvitanja vsebin teh revij od drugih novinarskih kolegov, predvsem novinarjev osrednjih medijev (razen časnika Finance in RTV Slovenija): manjkajo novinarji največjih časopisov (Dela, Dnevnika in Večera) in tudi komercialne televizijske hiše Pop TV, ki je sicer najbolj gledana v državi. Novinarji še posebej ne retvitajo sporočila politikov v času volilne kampanje, ker bi lahko retvitanje vplivalo na legitimizacijo političnih sporočil, kot pojasnjuje novinar Dela (sogovorniki v tem delu raziskave so prosili za anonimnost; op. p.) v intervjuju: »Ne retvitaš stranke, ki agitira k podpisovanju k padcu zakona, in ne retvitaš vlade, ki ta zakon brani.« Nasprotno pa je predstavnik Pozitivne Slovenije v intervjuju menil, da gre za problem uravnoteženosti: »Ta slavna slovenska uravnoteženost … Nekdo lahko ves čas kvasi neumnosti, nekdo pa ves čas govori smiselne stvari, mediji pa mislijo, da morajo to obtežiti. Potem pa raje v to ne posegajo.« Večina slovenskih novinarjev in politikov, kadar gre za posredovanje sporočil članov druge skupine, torej ohranja ločnico med obema skupinama.

Dileme za prihodnost

Uporaba twitterja vnaša v novinarsko delo mnoge dileme. Ne smemo pozabiti na etične: ena od teh dilem se nanaša na dopustnost izražanja mnenj novinarjev o temah, o katerih sicer poročajo, na zasebnih družbenih omrežjih. V tujini so znani primeri, ko so novinarji zaradi tovrstnega opredeljevanja v osebnih tvitih bili tudi ob službo. V Sloveniji razprave o tem, kaj novinarji smejo zapisati v svojih tvitih, še niso prišle tako daleč: dilemo so novinarji in uredniki prepoznali le na načelni ravni, češ da takih primerov v svojih uredništvih ne poznajo. Če bi do nje prišlo, bi se nekateri uredniki z novinarjem pogovorili o neprimernosti političnega opredeljevanja na zasebnih profilih, medtem ko drugi ne bi ukrepali, ker ima po njihovem mnenju svoboda izražanja prednost.

Vloga twitterja v slovenskem novinarstvu je še vedno premalo premišljena. Razlog lahko pripišemo šibki uredniški politiki. Samo določeni uredniki in določeni mediji so oblikovali jasno politiko do nove komunikacijske tehnologije. Pri drugih medijih so jo individualno spodbujali (kdor želi, naj twitter uporablja) ali pa povsem zanemarjali. V celoti gledano pa vrsta vidikov glede uporabe twitterja še ni dorečena. Neodgovorjena vprašanja in nagli razvoj tehnologije in novih uporabniških navad zato puščajo pred seboj veliko tematik za prihodnja preučevanja.

Dr. Karmen Erjavec in dr. Marko Milosavljević, katedra za novinarstvo, fakulteta za družbene vede