
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Prve dni junija se na Kitajskem zdi, kot da ni nič posebnega, toda drugje po svetu marsikdo pomni, kaj se je dogajalo v Pekingu na začetku poletja 1989. Tedaj so namreč potekale demonstracije študentov, intelektualcev in delavcev za večjo politično in družbeno svobodo, toda vse skupaj je kitajska oblast utišala tistega 4. junija na Trgu nebeškega miru (Tiananmen).
Delova novinarka Zorana Baković je to dogajanje spremljala v živo, zato se zelo dobro spominja vsega, kar kitajska oblast spretno prikriva pred domačo javnostjo.
»Ne spominjam se le tistega dne, temveč celotnega meseca in pol, ko je trajalo državljansko gibanje. Kitajska se je že začela razvijati, imeli so modernizacijo industrije, kmetijstva, vojske ter znanosti in tehnologije, toda ostali so brez modernizacije političnega sistema.«

Protestniki niso bili nasilni. Bili so glasni, a mirni. »Kitajska ima zelo stroge zakone o strelnem orožju, zato ni bilo nikjer nobenega znaka, da bi se demonstracije lahko spremenile v nasilni upor. In mnogi so imeli vtis, da gre Kitajska v smer, da se bo iz komunistično-socialistične države spremenila v socialdemokratsko.«
Odločitev za uporabo vojske je sprejel Deng Xiaoping, človek, ki je po smrti Mao Zedonga poskrbel, da se je Kitajska odprla svetu, toda nikakor ni bil pripravljen na večje politične spremembe. »Deng Xiaoping je bil takrat že v pokoju, a je še vedno imel pod svojim nadzorom vojsko. Zelo se je bal vsega, kar je v tistem obdobju videl v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi. Absolutno je želel preprečiti nastanek neodvisnih sindikatov, ker naj bi tam ležalo seme upora proti komunistični partiji. In tako naj bi Deng rekel: 'Država je pripravljena žrtvovati dvesto tisoč ljudi za dodatnih dvajset let stabilnosti'.«
Študentje niso zahtevali strmoglavljenja partije, temveč le tri stvari: svobodo tiska, demokratizacijo in boj proti korupciji.
Posredovanje vojske je bilo samo vprašanje časa. Zgodilo se je tretjega junija okoli enajste ure zvečer. »Vojska se je premikala proti trgu. Mudilo se ji je, toda prej je morala iti mimo vseh demonstrantov, ki jih je bilo na tisoče. Nikoli si nisem predstavljala, da bom videla toliko neustrašnih ljudi pred tistimi ogromnimi tanki. Sezuli so si čevlje in jih metali v tanke, sedli so na kolesa in jih lovili, toda vojska je prejela ukaz, da mora do šestih zjutraj zavzeti trg.«
In zakaj je morala vojska zasesti Trg nebeškega miru? »Ker je to fizično, geografsko in simbolno središče kitajske moči. Oblast je branila vsa stališča komunistične partije, čeprav študentje niso zahtevali strmoglavljenja partije, temveč le tri stvari: svobodo tiska, demokratizacijo in boj proti korupciji.«

V spominu je ostal prizor moškega, ki se je v beli srajci postavil pred tank in se nikakor ni želel umakniti. »Bilo je očitno, da so imeli tanki ukaz, da ne smejo povoziti ljudi, zato je skočilo nekaj drugih vojakov in odpeljalo tistega mladeniča. O njem nikoli nismo slišali ničesar več. Menda so ga aretirali, domnevno je bil star nekaj čez dvajset let, bil je s severovzhoda, vendar se ni nikoli izvedelo, kje je, kdo je, niti to, ali je živ ali pa je bil obsojen na kakšno kazen.«
Od takrat je kitajska oblast v domače novinarje začela vcepljati idejo, da svet na Kitajskem vidi le tisto, kar hoče videti, torej same težave, nikoli uspehov. »Začeli so promovirati novinarstvo, ki bo svetu razložilo, kaj je dobro na Kitajskem, in da to poročajo z visoko novinarsko profesionalnostjo. Biti moramo zelo jasni – kitajski novinarji zelo dobro vedo, kaj je informacija, kaj je dejstvo in kaj je resnica. V kitajskih medijih boste le redko našli laž. Vendar vedo, kje in kako manipulirati s tem dejstvom, zato dejansko pokažejo samo tisto, kar morajo pokazati.«
V podkastu poslušajte še, kako se je proti trgu vozila Zorana Baković, kaj se je takrat dogajalo v kitajski vojski, zakaj so reformisti v vojski imeli dobre odnose s tujimi dopisniki, pa tudi, kaj se danes dogaja na Trgu nebeškega miru in kako ga lahko obiščete, ko ste v Pekingu.
Komentarji