9 let 9 mesecev

Največja želja večine parov je ustvariti si družino. A je žal to danes velik problem, saj se z neplodnostjo ubada že vsak šesti par.

Objavljeno
01. avgust 2020 06.00
Posodobljeno
04. avgust 2020 11.36
Zibka, ki sva jo imela v stanovanju med nosečnostjo, naju je navdajala z veseljem in optimizmom. FOTO: Dejan Mijović/Delo
Največja želja večine parov na svetu je ustvariti si družino. A je žal to v razvitih državah danes velik problem, saj se z neplodnostjo ubada že vsak šesti par. Ti podatki veljajo tudi za Slovenijo.

Najina zgodba se je začela pred desetimi leti, ko sem v Piranu po padcu na klančini, porasli z algami, postal tetraplegik. Po operaciji hrbtenjače in polletnem okrevanju v rehabilitacijskem centru Soča sem se na berglah le vrnil domov. Z ženo sva dobro leto po nesreči začela intenzivno razmišljati o družini. Zaradi mojega zdravstvenega stanja sva morala poiskati zdravniško pomoč. Odločila sva se za kliniko za neplodnost v Postojni.

image
Zibka, ki sva jo imela v stanovanju med nosečnostjo, naju je navdajala z veseljem in optimizmom. FOTO: Dejan Mijović/Delo


Tu se je začela najina devetletna odisejada, polna vzponov, padcev, veselja, solz, duševnih stisk, depresije, predvsem pa spoznavanja in učenja. Najina zveza je bila celotno obdobje na preizkušnji, a sva vsakič znova ugotovila, da sva z vsako bolečo izkušnjo še bolj povezana in predvsem odločnejša, da nama bo prej ali slej uspelo, pa naj stane, kolikor hoče.

V Postojni so bili prvi trije poskusi zunajtelesne oploditve IVF (in vitro fertilisation ali bolj znana kot oploditev v epruveti) neuspešni, kar je bila za oba zelo boleča izkušnja. Seveda je za ženske to še toliko bolj travmatično, saj se vsi procesi dogajajo v njihovem telesu. Moški jim lahko le stojimo ob strani, a v resnici celotnega postopka ne doživljamo tako intenzivno kot one. Postopek je v eni od faz za ženske tudi fizično izredno boleč (punkcija foliklov oz. odvzem jajčnih celic iz jajčnikov).

image
Injekcije, ki si jih je morala Bojana vsak dan skoraj dva meseca med vsakim postopkom sama dajati, poleg tega pa jemati še po skoraj deset različnih tablet na dan, dolgoročno lahko pustijo psihološke posledice. FOTO: Dejan Mijović/Delo


Vsakič, ko zdravnik opravi umetno oploditev (v maternico vstavi načeloma pet dni star zarodek, ki se je pod budnim očesom embriologa razvijal v laboratoriju), je na vrsti dolgih štirinajst dni čakanja na test nosečnosti. Trenutek resnice, ko zagledaš minus namesto tako želenega plusa, ti spara srce. Kot da z vsakim negativnim testom umre delček tebe.

Sledila je depresivna večmesečna pavza, med katero sva se odločila, da preizkusiva srečo v kliniki za neplodnost v Mariboru. Vsaka klinika ima svoje metode, v osnovi so iste, a z manjšimi razlikami. Kljub osmim prenosom zarodkov so bili tudi tu vsi poskusi neuspešni.

image
Pogled na ekran v bolnišnici za umetno oploditev, kjer sta prikazana odmrznjena pet dni stara embria, ki ju vstavijo v maternico. FOTO: Dejan Mijović/Delo


Še posebej sva bila prizadeta ob prvi nosečnosti, a se je žal končala že v začetni fazi. Ko po več letih vztrajnosti končno le zagledaš težko pričakovani plus na testu za nosečnost, v trenutku pozabiš na vse boleče izkušnje. Kar naenkrat te preplavi pozitivna energija in spet zaživiš, tako čustveno kot tudi fizično. A življenje ni potica, pravi star pregovor. Kaj hitro je bilo konec veselja, nastopil je čas velike žalosti in krokodiljih solz.

image
Splav je za žensko nekaj najhujšega in lahko pusti hude psihološke travme. FOTO: Dejan Mijović/Delo


To so zelo boleči dogodki v življenju, ki se ti za vedno zarežejo v srce. Kljub bolečini nisva obupala in sva poskušala naprej. Da bi malo pozabila na pretekle dogodke, polne bolečine in neuspehov, pa tudi ker je bila simbolična poroka že vseskozi po tihem v planu, sva se odločila, da se bova na Tajskem neuradno poročila. Po nekaj malo bolj sproščenih mesecih je spet nastopil čas za akcijo.

image
Zelo veliko žensk po splavu ali tudi po le neuspelem poskusu doživlja hude depresije. FOTO: Dejan Mijović/Delo


Toda kaj zdaj, ko sva izkoristila vseh šest brezplačnih postopkov (v vsakem postopku je možnih več transferjev, odvisno od količine zarodkov), ki ti jih zagotavlja naš zdravstveni sistem? Ni nama preostalo drugega, kot da samoplačniško poiščeva kliniko za neplodnost. Tokrat v tujini, kar je med drugim tudi velik finančni zalogaj. Toda v kateri državi in katero kliniko izbrati? Sledilo je krajše obdobje raziskovanja. Samo na Češkem, ki je za slovenske pare zelo zanimiva in dokaj ugodna destinacija, je približno 40 tovrstnih klinik. Odločila sva se za kliniko za neplodnost v Brnu. Po še dveh neuspešnih poizkusih in osmih izjemno izčrpavajočih letih je žena obupala. Enostavno ni več videla luči na koncu predora.

image
Fascinantno, kako lahko ena sama majha črtica na testu spremeni človekovo razpoloženje. FOTO: Dejan Mijović/Delo


Vse bolj sva začela razmišljati o posvojitvi. A tudi za ta postopek je potrebno veliko energije, raziskovanja, predvsem pa je bilo na centru za socialno delo najprej treba dobiti potrdilo, ki dokazuje, da sva primerna kandidata za posvojitev, hkrati pa sva morala pridobiti tudi psihološko oceno psihologinje.

image
Ta prizor, ki sem mu bil priča prevečkrat v življenju, me bo vedno spominjal na najino prehojeno trnovo pot do uspeha. FOTO: Dejan Mijović/Delo


Za pridobitev potrdila je bilo potrebnih več kot deset obravnav na centru za socialno delo in obisk socialne delavke na najinem domu, med postopkom pa sva izvedela tudi, da v večini držav, kjer potekajo posvojitve, zahtevajo, da sta prosilca za posvojitev že več kot deset let skupaj, poleg vsega pa morata biti tudi uradno poročena. Zato sva se odločila še za eno poroko v Sloveniji, s katero sva kronala simbolično poroko na Tajskem.

image
Čeprav je bila prve tri mesece nosečnost rizična, polna stresa in skrbi, se je Bojana proti koncu vendarle sprostila in začela v nosečnosti uživati. FOTO: Dejan Mijović /Delo


Z vsemi papirji, ki sva jih pridobila, sva prek znancev prišla do možnosti posvojitve v eni izmed afriških držav. Bila sva deseta na čakalni listi. Do dejanske posvojitve naj bi trajalo vsaj eno leto. Ker pa sva imela v Brnu še nekaj zamrznjenih zarodkov, sva se odločila, da med čakanjem na posvojenega otroka še zadnjič poskusiva srečo v Brnu. Vedela sva, da bova do tako želenega otroka le prišla s posvojitvijo in da bova kmalu postala starša.

image
In sva ga dočakala, najinega Leva. Neprecenljivo. FOTO: Dejan Mijović/Delo


Tokrat nama je uspelo. Draga žena je zanosila in kljub rizični nosečnosti in dolgim devetim mesecem čakanja se nama je rodil sinček – Lev. Rodil se je čil in zdrav sredi marca, med pandemijo koronavirusa. Najina največja želja se je po dolgih devetih letih končno uresničila. S ponosom lahko rečeva, da sva najsrečnejša starša na svetu.

Zgodbo deliva z željo, da opogumiva vse pare, ki so v podobni situaciji, kot sva bila midva.

image
Konec dober, vse dobro! FOTO: Dejan Mijović/Delo