Ali besede lahko ubijajo?

V skladu z ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice je le izjemoma dopustno omejevati pravico do svobode izražanja.

Objavljeno
05. januar 2019 06.00
Posodobljeno
05. januar 2019 13.42
Julius Streicher, urednik nacističnega časopisa Der Stürmer, je bil med obsojenimi na nürnberškem procesu. FOTO: arhiv
Rok Čeferin, Matjaž Gruden
Rok Čeferin, Matjaž Gruden
Pravica do svobode izražanja ni neomejena. Gre za edino človekovo pravico, za katero je v evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) izrecno navedeno, da jo je treba uveljavljati odgovorno. V zvezi z opredeljevanjem meja svobode izražanja velja posebej opozoriti na 17. člen EKČP, ki prepoveduje zlorabo katere koli konvencijske določbe za kratenje drugih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. To je v kontekstu razprave o sovražnem govoru v Sloveniji zelo pomembno. Veliko govorimo o pravicah in svoboščinah tistih, ki sovražijo, malo pa o človekovih pravicah tistih, ki so osovraženi.

V evropskem pravnem prostoru ni dvoma, da sovražni govor oziroma spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti proti posameznim družbenim skupinam pomeni zlorabo svobode izražanja v smislu navedenega 17. člena EKČP. Na podlagi zgodovinskih izkušenj s holokavstom in drugih primerov množičnega kratenja človekovih pravic v nacizmu ter kasneje v Stalinovi Sovjetski zvezi so evropski pravniki prišli do spoznanja, da je sovražni govor nevaren za demokratično družbo in da ga je treba preprečevati tudi s cenzuro in kaznovanjem, če je potrebno. Nobeden od navedenih režimov namreč ne bi bil sposoben narediti toliko zla, če ne bi za njim stal močan propagandni aparat, ki je množice pozival k sovraštvu in nasilju proti Judom, »razrednim sovražnikom« in drugim skupinam ljudi. Zato Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svoji sodni praksi in tudi drugi organi Sveta Evrope ter Evropske unije v svoji normativni dejavnosti poudarjajo, da so državni organi evropskih držav sovražni govor dolžni aktivno preganjati.


Sovražni govor po Evropi ...


Predsedniki držav in vlad Sveta Evrope so tako na prvem vrhunskem srečanju po padcu berlinskega zidu oktobra 1993 v posebni deklaraciji opozorili, da je treba demokratični družbeni red v Evropi zaščititi pred naraščajočo grožnjo »nestrpnosti, napadalnega nacionalizma in totalitarnih ideologij«, svet ministrov Sveta Evrope pa je v svojem priporočilu o sovražnem govoru pozval članice Sveta Evrope, naj aktivno preprečujejo vse oblike sovražnega govora. Novembra 2008 je tudi Svet Evropske unije članicam EU podal smernice za sprejem kazenske zakonodaje za učinkovit boj proti rasizmu in ksenofobiji.

Enak odnos do sovražnega govora ima tudi ESČP v svoji sodni praksi. Sovražni govor je obsodilo v številnih primerih širjenja idej nacizma, fašizma, rasizma, islamskega fundamentalizma in kurdskega nacionalizma. Naj na kratko spomniva na nekatere od teh sodb. V zadevi Norwood proti Združenemu kraljestvu je ESČP pritrdilo angleškim sodiščem, ki so skrajnega desničarja Anthonyja Norwooda obsodila zaradi sovražnega govora, ker je pozival k izgonu muslimanov iz države. V zadevi Le Pen proti Franciji je soglašalo z obsodbo Jean-Marie Le Pena, ki je v intervjuju za Monde izjavil, da je vse večje število muslimanov v Franciji nevarno za interese Francozov. V novejši zadevi Vejdeland proti Švedski pa je ESČP pritrdilo švedskim sodiščem, ki so presodila, da žaljenje in smešenje homoseksualcev pomenita sovražni govor in nedopustno zlorabo svobode izražanja.

Iz navedenih primerov izhaja, da ne le ESČP, ampak tudi nacionalna sodišča različnih evropskih držav sovražni govor štejejo za zlorabo svobode izražanja, ki jo je treba sankcionirati. Kakšen odnos do sovražnega govora pa imajo slovenski pravosodni organi?


... in v Sloveniji


Svet Evrope je v lani objavljenem poročilu ugotovil, da je kazenski pregon sovražnega govora v slovenskem pravnem prostoru neučinkovit, ker slovensko tožilstvo kazensko zakonodajo razlaga pretirano rigidno. Po ugotovitvah posebnega odposlanca OZN za varstvo pravic manjšin zaradi opisane neučinkovite kaznovalne politike žrtve sovražnega govora v Sloveniji ne verjamejo, da bi morebitne ovadbe sploh pripeljale do sprožitve kazenskega postopka, zato jih ne vlagajo. Smiselno lahko sklepamo, da se tudi avtorji sovražnega govora zavedajo, da lahko povsem nekaznovano vzbujajo sovraštvo proti določenim skupinam ljudi. V takem ozračju tolerantnosti organov pregona do avtorjev sovražnega govora je porast sovražnega govora pri nas razumljiv.

Bolj kot odnos tožilstva do sovražnega govora pa je težko razumljivo to, da nekateri slovenski intelektualci in druge osebe, ki imajo vpliv na javno mnenje, ne zmorejo obsoditi niti najbolj nevarnih oblik sovražnega govora, pri čemer zatrjujejo, da je svobodo izražanja dopustno omejevati le zadržano, »s tresočo se roko«. Pri tem pa ne upoštevajo, da pri sovražnem govoru ne gre le za uveljavljanje svobode izražanja, ampak tudi za kolizijo oziroma nasprotje med svobodo izražanja in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti oseb, ki so s sovražnim govorom napadene. V koliziji dveh pravic je treba vzpostaviti ravnotežje med njima, ne pa dopustiti, da ena pravica popolnoma prevlada nad drugo. Z drugimi besedami: odziv na sovražni govor s tresočo se roko pomeni, da z enako tresočo se roko varujemo človekove pravice deprivilegiranih družbenih skupin.

Eden od razlogov za nekritičen odnos do sovražnega govora v slovenski javnosti je verjetno v tem, da se nam v Sloveniji ne uspe upreti političnemu polariziranju pri nekaterih osnovnih človeških, demokratičnih in civilizacijskih standardih, vrednotah in načelih, na katerih temelji evropsko povezovanje. Na opredeljevanje glede nekaterih osnovnih civilizacijskih standardov napačno gledamo kot na delitev na levo ali desno. Pozabljamo, da gre pri človekovih pravicah in spoštovanju človeškega dostojanstva za načela in vrednote, ki so jih po drugi svetovni vojni, kot obrambo pred ponovitvijo zgodovine, utemeljili in v evropske institucije ter pravne mehanizme prelili predvsem krščanski demokrati iz Francije, Nemčije in Italije, med njimi Schumann, De Gasperi in Adenauer. Paradoksalno je, da so tisti, ki ta načela in vrednote zagovarjajo, v Sloveniji pogosto označeni za skrajne levičarje.

Nekateri slovenski intelektualci in druge osebe, ki imajo vpliv na javno mnenje, ne zmorejo obsoditi niti najbolj nevarnih oblik sovražnega govora, pri čemer zatrjujejo, da je svobodo izražanja dopustno omejevati le zadržano, »s tresočo se roko«.


Tisti, ki se zavzemajo za toleranten odnos do sovražnega govora, so pogosto nekonsistentni in »selektivni« pri sklicevanju na zgodovinske reference. V Sloveniji se pogosto omenja zloglasni 133. člen kazenskega zakona v nekdanji državi, tako imenovani verbalni delikt, ki je gotovo relevanten. Popolnoma razumljivo je oklevanje, ki ga ta izkušnja povzroča glede posegov v svobodo govora, vendar pa 133. člen ni edina relevantna referenca v tem kontekstu. Za današnjo razpravo so pomembne tudi druge zgodovinske izkušnje, pri katerih ni šlo toliko za konflikt med oblastjo in njenimi kritiki, temveč predvsem za širjenje laži in sovraštva ter ščuvanje proti določenim skupinam v družbi, pogosto z zelo tragičnimi posledicami. Tukaj bi gotovo veljalo omeniti medijsko podprto razpihovanje medetničnega sovraštva v krvavih vojnah v nekdanji Jugoslaviji, vlogo medijev v genocidu nad Tutsiji v Ruandi in seveda trideseta leta prejšnjega stoletja v nacistični Nemčiji, ki so šolski primer dehumanizacije določenih skupin kot priprave na zločine proti človeštvu, ki so ji sledili.


Odločnejši odziv politike in družbe


Ne glede na prej opisano stališče evropskih institucij, da je treba najbolj nevarne primere sovražnega govora kazenskopravno preganjati, pa je treba pri tem ostati previden. Nihče si ne želi demokracije, katere preživetje bi bilo odvisno samo od tožilcev. V delujoči demokraciji zato potrebujemo tudi jasen in odločen družbeni odgovor ter obsodbo sovraštva in nestrpnosti. Potrebujemo jasna stališča ljudi na izvoljenih javnih funkcijah, v katerih se izrečejo za obrambo načel in vrednot, ki smo jih zapisali in zaščitili z ustavo.

Žal je treba ugotoviti, da imamo po mnenju pristojnih teles Sveta Evrope v Sloveniji težave tako z razumevanjem kompleksne pravne tematike, ki se nanaša na zakonske posege v svobodo govora, kot z ustreznim družbenim in političnim odzivom na širjenje sovraštva.

Glede prvega svetovalni odbor okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin zato predlaga dodatno usposabljanje policije, tožilstva in sodstva. Glede družbenega in političnega odgovora pa Svet Evrope priporoča, da oblast in osebe z javnim ter družbenim vplivom jasneje in odločneje obsodijo sovraštvo.

V luči tega je treba pozdraviti nedavni posvet o sovražnem govoru, ki ga je organiziral predsednik republike. Avtorja verjameva, da je organizacija posveta plod predsednikovega razmišljanja, ali bi lahko na tem področju tudi sam naredil več, in v tem razmišljanju ga podpirava. Predsednik se gotovo strinja, da v soočenju s sovraštvom, nestrpnostjo, rasizmom, homofobijo, antisemitizmom, žaljenjem in zanikanjem človeškega dostojanstva posameznikov ali skupin tišina in neodzivnost svobode ne branita, temveč jo ogrožata. Za obrambo demokracije v odzivu na sovraštvo v slovenski družbi potrebujemo odločnejši, jasnejši in konkretnejši odziv politike ter družbe.

Človekove pravice se ne kratijo na abstrakten način, zato se zgolj na abstrakten način tudi ne morejo braniti.

Za dolgoročno učinkovit odgovor na grožnje, ki jih za demokracijo pomeni nebrzdano sovraštvo do drugih in drugačnih, pa je pomembna predvsem vzgoja, zato je Svet Evrope pripravil vrsto zelo konkretnih pobud in učnih priročnikov. Predsednik republike se je pozitivno odzval na vabilo, da podpre kampanjo Sveta Evrope Varni v izražanju, svobodni v učenju, ki je namenjena promociji tako demokracije v izobraževanju kot izobraževanju za demokracijo. V njej najdemo marsikatero sporočilo, ki bi bilo koristno tudi za politike, ne le za otroke.

Na koncu sva dolžna še odgovor na vprašanje iz naslova tega prispevka. Besede lahko povzročijo dejanja. Ko je posledica besed smrt, takrat besede ubijajo. To je bilo nedvoumno stališče nürnberškega sodišča za vojne zločine, ki je 15. oktobra 1946 za zločine proti človeštvu obsodilo tudi Juliusa Streicherja. Ta v svoji karieri ni podpisal nobenega ukaza in izstrelil nobenega strela, bil pa je urednik nacističnega časopisa Der Stürmer. V tem časopisu je objavil na tisoče člankov, v katerih je Nemce pozival k nestrpnosti in nasilju nad Judi. Nürnberško sodišče je Streicherja zaradi protijudovske propagande obsodilo zaradi zločinov proti človečnosti. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da je Streicher teden za tednom in mesec za mesecem tisočem Nemcev zastrupljal um ter ga okužil z virusom antisemitizma. Po mnenju nürnberškega tribunala je bil za množične umore Judov enako odgovoren kot tisti, ki so jih zagrešili. V tej sodbi je nürnberški tribunal zapisal pomembno ugotovitev o človekovi naravi. Z ustrezno indoktrinacijo je mogoče človeški um zastrupiti s sovraštvom do drugih ljudi in tako tudi običajne, povprečne ljudi pripraviti do tega, da počnejo nepredstavljive zločine.

Ena od največjih groženj v današnjem svetu je vse bolj očitno dejstvo, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili.