Mateja Bučar: Ali takrat, ko gledamo ples, tudi mi plešemo?

Telo ima svojo inteligenco, ima tudi svoj spomin, ki ni enak našemu zavestnemu spominu, je nekje v mišičju oziroma nekako med živčno-nevrološkim in mišičnim sistemom. Mišičje in vse, kar mu pripada, so kot nekakšni »možgani«, v katerih so shranjeni številne informacije, odtisi, percepcije, reakcije ... Ena od ključnih sodobnih ameriških plesalk Yvonne Rainer je rada rekla: »Mind is a muscle.« (Um je mišica.) Ko je telo zelo aktivirano, ogreto in v zagonu, s pomočjo plesnih postopkov in tehnike artikulira, kar mislimo zavestno in racionalno in tudi mnogo več – telesu lastna inteligenca je umu nedosegljiva. Povezanost uma, živčevja in mišičja je neverjetno kompleksna in prav ples je mesto, kjer se nam to razkriva.

Obstaja na primer simpatična teza, da je nastanek plesa pogojen z neustavljivo potrebo človeka, da bi videl lasten hrbet. Obrat okoli svoje osi, ki to obljubi, a ne uresniči, se ponavlja in privede do vrtenja, ki je ena najstarejših prvin plesa.