Astronavt življenja

Ni lahko biti Brad Pitt. Njegova planetarna slava včasih zasenči dejstvo, da je najbolj izjemen igralec generacije. Po treh nominacijah za oskarja zdaj napovedujejo, da ga kipec čaka to nedeljo. Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.

Objavljeno
07. februar 2020 06.00
Posodobljeno
10. februar 2020 10.55
Pravzaprav je čudno, da še nima oskarja. Bil je izjemen v Babilonu Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, v filmu Terencea Malicka Drevo življenja ali v Nenavadnem primeru Benjamina Buttona; zdaj se poteguje za kipec za stransko vlogo v filmu Quentina Tarantina Bilo je nekoč ... v Hollywoodu. FOTO: Mario Anzuoni Reuters
Verjameš v usodo, vpraša Brad Pitt nikogar drugega kot Anthonyja Hopkinsa, tekmeca za letošnjega oskarja za stransko vlogo (Dva papeža), v pogovoru za revijo The Interview.
Da, verjamem, mu odgovori Hopkins. Veš, vedno sem sanjal o slonih. Kot otrok sem videl film Elephant Boy, v katerem je droban deček sedel na slonu, od takrat me spremlja občutek, da me je nekdo posadil na ogromno žival, ki ji pravimo življenje, in zdaj grem, kamor me pač ta žival nosi.


Vsako leto ima obdobje nagrad svojega ljubljenčka, piše Guardian. Letos je to 56-letni Brad Pitt, zimzeleni A-kategornik, ki je zmogel že tretjo reinvencijo.

Še pred dvema letoma se je zdelo, da bodo zasebni brodolomi uničili njegovo javno podobo, a zdaj ga javnost, sodeč po omrežjih in medijih, ponovno kuje v zvezde. Seveda je v eri instagrama k temu bolj kot njegove vloge pripomogla »fotografija leta« z Jennifer Aniston in vprašanje, ali bosta z nekdanjo ženo, ljubljenko tudi tiste generacije, ki se v času serije Prijatelji še ni rodila, spet postala par.



Še eden od Pittovih skritih adutov v zadnjem času je pripravljenost, da se profesionalno udeležuje vseh promocijskih aktivnosti, da se, za razliko od njegovega tekmeca Joea Pescija, pojavlja na vseh dogodkih; kot bi po osebnostni krizi spoznali novega Brada Pitta, ki mu nič ni težko.

Najbolj vznemirljivo je, še piše Guardian, da je nenadoma vzšel tudi kot govorec redke samoironije in samozavedanja.
Njegov govor ob prejemu zlatega globusa za Bilo je nekoč … v Hollywoodu je bil samoironičen in duhovit. Na podelitvi baft v Londonu je nagrado za najboljšo stransko vlogo namesto njega prevzela Margot Robbie (ker je moral urediti odnose s sinom Maddoxom) in sama prebrala njegov duhoviti nagovor.

 Kakorkoli, sta Tarantinom sta stara znanca, ne nazadnje mu je napisal eno njegovih prvih zelo opaznih miniatur v kriminalki True Romance pokojnega Tonyja Scotta, Tarantino dobro ve, kaj lahko pričakuje od svojega prijatelja, s katerim sta v divjih  filmskih debatah s pomočjo džointa prebedela marsikatero noč. V Bilo je nekoč v Hollywoodu se, kot je na Delovih kulturnih straneh pisala že Tina Lešničar, Tarantino vrača v čas svojega odraščanja, ko ga je okužil virus filma, v prelomno leto 1969, ki ni samo Woodstock, seksualna revolucija, ampak pomeni tudi začetek hollywoodskega novega vala. Brada Pitta je zasedel v vlogi nonšalantnega kaskaderja Cliffa Bootha, dvojnika zvezdnika v zatonu Ricka Daltona (Leonardo di Caprio), zvezdnika vesternov v zatonu –  oba opazujeta, kako pred njunimi očmi polzi in odhaja svet, v katerem sta preživela najboljše trenutke.
 
image
REUTERS Brad Pitt v Mehiki na promociji filma Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.
FOTO: Reuters

 

Verjameš v usodo?


Verjameš v usodo, vpraša Brad Pitt nikogar drugega kot Anthonyja Hopkinsa, tekmeca za letošnjega oskarja za stransko vlogo (Dva papeža), v neobičajnem, filozofskem pogovoru za revijo The Interview.

Da, verjamem, mu odgovori Hopkins. Veš, vedno sem sanjal o slonih. Kot otrok sem videl film Elephant Boy, v katerem je droban deček sedel na slonu, od takrat me spremlja občutek, da me je nekdo posadil na ogromno žival, ki ji pravimo življenje, in zdaj grem, kamor me pač ta žival nosi. To se zgodi ljudem, kot sva ti in jaz, ne vemo, zakaj, morda hočemo od nečesa pobegniti, vsekakor pa se za to ne bi smeli kriviti.



Slišal sem, da si imel težave z alkoholom in te stvari, mu v istem pogovoru pravi Hopkins in prizna, da je šel tudi sam skozi podobno fazo. Pitt mu odgovarja: Mislim, da živimo v času, ko vsi radi hitro obsodimo ljudi, usmerjamo se v napake. Toda v resnici je najbolj pomemben tisti korak, ki ga narediš po napaki. To je tisto, kar določa človeka. To je tisto, kar šteje.

Brad Pitt je postal modrec. Zdaj kipari. Pije zeleni čaj matcha. Posluša več glasbe. In gleda več filmov kot prej. Še vedno ima rad igro, toda svojega življenja ne usmerja samo v to. Obstajajo druge stvari.

In tako so šli stran pitje in džojnti, vse. Mislim, da imam zdaj najčistejši urin v vsem Los Angelesu, je duhovito rekel novinarju Michaelu Paternitiju. Zakaj tako radikalno? »Zakaj? Ker sem se odločil, da nočem več živeti tako kot prej. Zato.«
 

 

Čeprav so mu rekli, da je rock hudič


Odraščal je v Springfieldu, v Missouriju, ki je bil takrat obkrožen s koruznimi polji, deset minut iz mesta so bili gozdovi, reke in gorovje Ozark, dih jemajoča narava, se spominja zdaj. Otroštvo Huckleberryja Finna in Marka Twaina, no, ne čisto, se popravi, v resnici je odraščal v jamah in v bolj striktni verziji krščanstva, baptistični cerkvi.

Kar je bilo v redu, dokler niso starši prestopili v še bolj karizmatično gibanje, govorjenje jezikov, dvigovanje rok, do duhovne ekstaze.Takrat še ni razmišljal o igri, a ko je opazoval te ljudi, ga je nekaj ganilo: »Videl si, da zares občutijo nekaj, uf, kako zapletena bitja smo, ljudje.«

Z bogom ima od takrat bolj zapleten odnos, toda zgodbe so bile tiste, ki so ga od nekdaj privlačile kot magnet, rad bi poslušal zgodbe, govoril zgodbe, a ni vedel, kako. Spomni se, kako je skrivaj hodil na rock koncerte, čeprav so mu rekli, da je »rock hudič«, in spomni se senzacije, radosti, norosti, tudi agresije na koncertih. Takrat je spoznal, da tisto, kar rečejo drugi, ni dovolj; da potrebuje osebno izkušnjo.

Na univerzi v Missouriju se je vpisal na novinarstvo in oglaševanje, dve leti pred koncem pustil študij in šel v Kalifornijo. Želel je govoriti zgodbe. Njegovi vzorniki so bili Gary Oldman, Sean Penn in Mickey Rourke.

Najprej se je preživljal kot šofer limuzin, v katerih je vozil striptizete, prenašal je velike hladilnike in oblečen v orjaškega piščanca oglaševal verigo El pollo loco. Na podelitvi nagrade newyorških kritikov za Drevo življenja je rekel: »To je velika čast zame, za tipa, ki se pred svojim petindvajsetim letom ni še nikoli peljal z letalom.«

image
REUTERS »Mislim, da živimo v času, ko vsi radi hitro obsodimo ljudi, usmerjamo se v napake. Toda v resnici je najbolj pomemben tisti korak, ki ga narediš po napaki. To je tisto, kar določa človeka.«FOTO: Monica Almeida/Reuters

 

Z Mileno Dravić in Sonjo Savić


Njegova prva glavna vloga je bila v jugoslovanski drami, pravzaprav ameriško-jugoslovanski koprodukciji Temna plat sonca (1988), ki jo je režiral Božidar Nikolić; ta je Pitta, zdaj lahko rečemo, vizionarsko, izbral med 400 kandidati na avdiciji, in to za vlogo ameriškega mladeniča Ricka Claytona, ki trpi za redko kožno boleznijo, zaradi katere se ne sme izpostavljati sončni svetlobi, zato ga oče odpelje v odročen kraj v Jugoslaviji, kjer živi zdravilec, ki mu lahko pomaga.

Njegovi soigralki sta bili legendi jugoslovanskega filma Milena Dravić in Sonja Savić, film pa, ker se je takrat začela balkanska vojna tragedija, ni prišel v kinematografe, veliko materiala se je izgubilo, na videokasete je prišel šele leta 1997.



Kakorkoli, mednarodno slavo je dosegel kot seksi kavboj, avtoštopar v klasiki Thelma in Louise (1991), ki se mu ne more upreti Geena Davis; njun erotični prizor je, kot so pisali kritiki, ustoličil njegovo avreolo seks simbola. Prva velika dramska vloga se je začela simbolično, s »filmskim očetom« Robertom Redfordom in dramo Reka poje mi (1992), Brad Pitt je bil oklican za njegovega naslednika, dobil je odlične kritike.

Nato se je zgodila Jesenska pripoved (1994), kjer je odigral lik, ki bi bil morda lahko on sam, v drugem času, v drugih kostumih, nekdo, ki ga izkušnja prve svetovne vojne tako pretrese, da pred veliko ljubeznijo zbeži v svet skrivnostnih vzhodnih dežel, opija in gladkih teles prostitutk, da bi pozabil, da ljubi.

V gotski srhljivki Intervju z vampirjem (1994) je spet nezemsko lep, tokrat trpeči vampir z vestjo in ranjenim srcem, obsojen na večno življenje.


Pitt je hitro sprevidel, da mu grozi nevarnost predalčkanja v vloge romantičnih ljubimcev, zato je skupaj z Juliette Lewis zaigral v trilerju Kalifornija (1993), kjer je serijski morilec, zanemarjen, s pivskim trebuščkom, mastnimi lasmi, z nemarno prostodušnostjo, ki se v hipu lahko spremeni v čisto zlo.

image
Brad Pitt: »V devetdesetih in na prelomu tisočletja sem bil nenehno na lovu za res izjemnimi, posebnimi vlogami, hkrati pa ne bi mogel reči, da sem živel zanimivo življenje, kot bi ga lahko. Zdaj je prišel čas tudi za to.« FOTO: Reuters
 


Z vlogo, o kateri so pisali, da mu bo uničila kariero, pa se je zgodilo nasprotno. Triler Sedem in znanstvena fantastika 12 opic (oba 1995) sta mu prinesla zlati globus za stranskega igralca in nominacijo za oskarja. V filmu Ko pride Joe Black je čudovito lep in hladen, kot slika Doriana Graya, smrt, ki si privzame telo lepega mladeniča in pride po Anthonyja Hopkinsa ter nehote zapelje njegovo hčer Claire Forlani.



In potem se je zgodil Klub golih pesti (1999), v katerem je po mnenju mnogih ustvaril najbolj radikalen lik Tylerja Durdena; sledil je Pljuni in jo stisni (2000) Guya Ritchieja, v katerem je divji irski boksar, skupaj z (njegovim negativom, kot pravijo) Beniciom del Torom in Radom Šerbedžijo; film Oceanovih enajst (2001), skupaj z nadaljevanji eden njegovih največjih komercialnih uspehov. Bil je utelešenje mitskega junaka Ahila v Troji (2004). Spomnimo se še njegovega vzvratnega staranja v Nenavadnem primeru Benjamina Buttona (2008), izziv za igralca. In seveda film Zmagovalec (2011), z obema si je prislužil nominacijo za oskarja.

Produciral je Dvojno igro (2006) in pretresljivo, z oskarjem ovenčano dramo o suženjstvu 12 let suženj, v kateri se je pojavil kot kruti lastnik plantaže, ki vihti bič; že omenjeno Drevo življenja, Zmagovalca in Veliko potezo (2015), vsi trije so bili nominirani za najboljši film.
 

Ljubezen, ko ugasnejo kamere


Na začetku devetdesetih se je zapletel s kar nekaj soigralkami, z Robin Givens pa z Juliette Lewis, partnerico serijskega morilca, na snemanju trilerja Sedem je začel zvezo z Gwyneth Paltrow, dokler ni leta 1998 spoznal zvezde serije Prijatelji Jennifer Aniston in se z njo poročil na zasebni poroki v ozkem krogu povabljenih v Malibuju.

Leta 2001 se je na veliko veselje oboževalcev pojavil kot gost v seriji in si prislužil nominacijo za emmyja. Leta 2005 je Anistonova vložila vlogo za razvezo, Brad Pitt naj bi se na snemanju akcije Gospod in gospa Smith zapletel s soigralko Angelino Jolie.

Kasneje sta oba povedala, da sta se na snemanju »zaljubila, a nista prekoračila meje«, že leto pozneje je bilo jasno, da sta nerazdružljiva, rumeni mediji so sočustvovali z zlomljeno Jennifer Aniston, Brada in Angelino so krstili za Brangelino; zgodovina se je ponovila, Brangelina je nadomestila mitski filmski par Elizabeth Taylor in Richarda Burtona, Antonija in Kleopatro.



Tako kot mnogi igralci, ki so večino odraslega življenja preživeli na filmu, je tudi Brad Pitt svoje zasebno življenje izživel v premorih na snemanju, ko se je kamera ugasnila.

Že julija 2005 je Angelino spremljal v Etiopijo, kjer je posvojila deklico Zaharo Marley, maja 2006 je rodila Shiloh, marca 2007 je v sirotišnici v Vietnamu posvojila Paxa Thiena, leto kasneje je na canskem filmskem festivalu potrdila, da pričakuje dvojčka; fotografije komaj rojenih sina Knoxa Léona in hčerke Vivienne Marcheline sta prodala revijama People in Hello za 14 milijonov dolarjev, kar je rekordna cena fotografij slavnih, vsota naj bi šla v dobrodelne namene.


Sarajevo, mon amour


Paru ni bilo mogoče očitati nič, aktivista, humanitarca, kot večina njunih prijateljev, George Clooney ali Leonardo DiCaprio. Med drugim sta nekajkrat obiskala tudi Bosno in Hercegovino, tudi zaradi projekta razminiranja – tam se je Angelina prvič srečala z ženskami v begunskih centrih, ki se zaradi prestanih grozot zelo težko vključujejo v običajno življenje. Zgodbe ji niso dale miru; v nočeh brez spanja jih je zapisovala v nekakšen dnevnik, dokler je ni prav Brad Pitt spodbudil, da jih oblikuje v scenarij.

Spomnim se ju na premieri njenega režijskega prvenca v Sarajevu z naslovom v Deželi krvi in medu, v katerem med drugim nastopajo tudi Branko Đurić, Zana Marjanović in Rade Šerbedžija, žarela sta, govorila z vsemi; igralci so navdušeno govorili anekdote s snemanja, fascinirani nad njuno sočutnostjo, inteligenco, nad tem, da jima je mar.

Poročila sta se šele leta 2014, po devetih letih partnerske zveze, dve leti kasneje je bilo zgodbe konec.

Leto 2016 je bilo v zasebnem življenju gotovo prelomno leto. Najprej že snemanje filma Zaveznika, ki je sprožilo govorice o romanci s francosko igralko Marion Cotillard, govorice so bile tako neprijetne, da je obupana Cotillardova, v »srečnem razmerju s partnerjem« in noseča z njunim drugim otrokom, uporabila družbene medije, da bi jih utišala.

Septembra istega leta se je na zasebnem letalu za Los Angeles zgodil incident med njim in njegovim petnajstletnim sinom Maddoxom. Anonimen klic stevardese iz letala je sprožil preiskavo FBI. Mediji so završali. Pet dni kasneje je Angelina Jolie vložila zahtevo za razvezo. Od takrat je bilo vse v življenju Brada Pitta v prostem padu, kot je rekel sam.
 

Najčistejši urin v Los Angelesu


Ponovno je sestavil svoje življenje, preizkusil različne terapije, meditacije. »Želim si postati boljši človek, res se trudim.« Kos za kosom si je moral sleči ves dekor, vse, kar je mislil, da ga določa, vse do skeleta, do gole strukture.

In tako so šli stran pitje in džojnti, vse. Mislim, da imam zdaj najčistejši urin v vsem Los Angelesu, je duhovito rekel novinarju Michaelu Paternitiju. Zakaj tako radikalno? »Zakaj? Ker sem se odločil, da nočem več živeti tako kot prej. Zato.«

Velikokrat je na filmu upodobil like, ki trpijo, ki se spopadajo z notranjo ali zunanjo bolečino. Kaj je zanj bolečina? »V resnici je to na filmu bolj turizem bolečine,« je rekel. »Nikoli nisem slišal nikogar, da bi se smejal tako glasno in zares, kot se je smejala afriška mati, ki je izgubila devet družinskih članov. R&B prihaja iz bolečine, a je hkrati tudi praznovanje. Občutenje radosti ob tem, kar je še ostalo in je tukaj.«

Nikoli se ni zapletal v politiko, je rekel v intervjuju za GQ, vedno sem mislil, da lahko več povem z zgodbo, s sporočilom, ki mu lahko pomagam, da se širi. Raje pomagam zgraditi hiše v New Orleansu, kot da bi bil politični aktivist, za to so boljši drugi, pravi. Jaz znam govoriti samo skozi obliko umetnosti, katerekoli.

image
REUTERS »Mislim, da živimo v času, ko vsi radi hitro obsodimo ljudi, usmerjamo se v napake. Toda v resnici je najbolj pomemben tisti korak, ki ga narediš po napaki. To je tisto, kar določa človeka.«FOTO: Monica Almeida/Reuters

 

Trdno na zemlji


»Ima petinpetdeset let in zdaj je astronavt. Videl je prostore in mesta, ki jih večina od nas nikoli ne bo,« piše Zach Baron v uvodu enega redkih intervjujev. V filmu Ad Astra je Pittov astronavt McBride izoliran in skoraj patološko zatrt. Je prav tako celebrity kot Pitt, sin slavnega raziskovalca vesolja, ki ga prepozna vsak, ki ga sreča. Lik osamljenega, karizmatičnega in malo nevarnega astronavta, ki ga Pitt igra bolje, kot bi ga katerikoli drug živeči igralec, piše Baron.

Zadnje čase si dovoli, da projektom, ki mu jih ponujajo, reče – ne. Vsakič se vprašam: če bom vzel to vlogo, kaj lahko prispevam k temu liku, česar ne more nihče drug?

S soigralcem v Bilo je nekoč ... v Hollywoodu Leonardom DiCapriem sta imela kar nekaj pogovorov na to temo. »V devetdesetih in na prelomu tisočletja sem bil nenehno na lovu za res izjemnimi, posebnimi vlogami, hkrati pa ne bi mogel reči, da sem živel zanimivo življenje, kot bi ga lahko. Zdaj je prišel čas tudi za to.«

Vsako jutro vstanem in si zakurim ogenj, je še rekel za GQ. Ko grem spat, spet zakurim ogenj, samo zato, da občutim, da sem živ, da čutim življenje.