Bakhita ali kako lahko človek preživi toliko suženjskega gorja

Bakhita je presunljiva zgodba o sudanski sužnji, ki je bila leta 2000 kanonizirana. V njeno življenje se je poglobila francoska pisateljica Véronique Olmi. 

Objavljeno
05. januar 2020 15.35
Posodobljeno
06. januar 2020 09.04
Foto Jure Eržen
Literarno portretirati življenje, ki ga ni več, in ga romaneskno popisati po svoje je delikatno početje, ki ne prenese lahkotnosti: zato ne, ker je odmik prevelik, da bi lahko bilo spoštovanja malo; duša mora nagovoriti dušo. Pisateljici Véronique Olmi se je portretiranje Bakhite posrečilo, kajti njen istoimenski roman priteguje bralstvo, spoštuje ga kritika in tudi Cerkev je zadovoljna: Bakhita je presunljiva zgodba o sudanski sužnji, ki je bila leta 2000 kanonizirana.

Misel na hrbtni strani romana, ki ga je v slovenščino za Mladinsko knjigo prevedla Janina Kos, je povedna: Eno je, kar doživimo, drugo pa, kar smo. A še preden se poglobimo v gorje, ki ga je pretrpela Bakhita, in se poskusimo dotakniti njene krasne biti, kaže povedati, kdo je Véronique Olmi. V nedavnem intervjuju za Delo – v Ljubljano je prišla kot gostja 35. slovenskega knjižnega sejma – se je predstavila sprva precej zadržano, potem pa, vsaj občutek je bil tak, znatno dostopneje.


Kdo ste?


»Francozinja sem, dramatičarka, občasno igralka in prav tako scenaristka ter, seveda, pisateljica.« Prihaja s francoskega juga, rodila se je v Nici, kjer živi njena družina – tako po mamini kakor tudi po očetovi strani – že stoletja, v Pariz pa se je prek Aix-en-Provencea odpravila kot mlado dekle z maturo v žepu. Je prišla v Pariz ... Kliše o centralizirani Franciji pravi, da mora francoski nadobudnež ali nadobudnica v glavno mesto, tam da se pišejo zgodbe o uspehu. »Ne, nisem se preselila zaradi študija ali da bi mu uspelo, ampak zaradi fanta.«

A se je že kmalu vpisala v gledališko šolo pri znanem režiserju, profesorju dramske umetnosti in igralcu Jean-Laurentu Cochetu, zatem je bila precej časa asistentka režije, potem so se različna početja posrečeno povezala: »Začela sem pisati igre, najprej le zase in zatem za druge, nato so mi pri založbi, v kateri so izdali moja gledališka besedila, naročili roman. Pa pred tem sploh nisem razmišljala o pisateljevanju, v izhodišču sem hotela biti igralka.« Toda pisala je od nekdaj, kakor se je že v otroštvu ogromno zatekala v knjige, kajti doma je iz številčne in torej hrupne družine. »Šest otrok nas je bilo, živeli smo v majhnem stanovanju, kamor so nenehno prihajali še sosedje, bratranci, prijatelji.«

Čeprav je Bakhita ogromno pretrpela, »je v vsem iskala lepo, naj bo to hvaležnost otroka, glasba, narava«, pravi Véronique Olmi, ki je za istoimenski roman prejela veliko nagrad ali je bila v izboru za prestižnejše. Med Goncourtovimi nominiranci leta 2017 so ga v okviru mednarodnega projekta za najboljšega izbrali tudi slovenski študentje.


Z branjem in pisanjem se je vedno znova odmaknila od trušča in »vstopila v svetove, o katerih se pri nas nismo nujno pogovarjali«. Spomni se, recimo, kako je v zgodnjih najstniških letih brala Dostojevskega: bilo je v zasneženih francoskih Alpah, kjer so njeni starši smučali, ona pa je, ker ni marala snega, medtem brala v počitniški prikolici. Še danes ve, kakšen šok je bil zanjo Idiot, zato ker je tako »odkrito in poglobljeno pripovedoval o vsem, kar je bilo zame vprašanje katoliške religije: o dobrem in zlu, o zločinu in kazni«, o najbolj temačnih globočinah človeške duše.

Pri Dostojevskem se ji zdi še danes zanimivo, da se »med branjem njegove literature ne sprašujemo, ali je bil on tisti, ki je posilil dekletce, povzročil gorje starki in naredil še drugo slabo, ampak presprašujemo lastne senčne cone, katera brezna so v nas«. Zaradi izjemne sposobnosti dotakniti se univerzalnega »v Dostojevskem ne iščem Dostojevskega, ampak me zanima, s čim bi me lahko vznemiril, morda spravil v nelagodje ali vznesenost, katera vprašanja bo porodil v meni«. Njeno adolescentno branje ruskega velikana nikakor »ni bilo navadno branje, ko odpreš knjigo in se spustiš v zgodbo, ampak močno občutenje književnosti, prava poglobitev«, resda zapletena ob vseh teh brezštevilnih ruskih imenih in vendar uspešna. »Prevevalo me je občutje, da mi pisatelj zaupa.« Kakor da ji je z Idiotom literatura na široko odprla svoja, recimo jim, religiozna vrata.


Religija in brez religije


In ko govorimo o veri, kaže povedati, da je bila Véronique Olmi krščena in vzgojena v katoliški veri, »toda danes nisem katoličanka«. Zato pa je bila posvetničena Bakhita, zgodovinska oseba iz mesa in krvi – junakinja njenega istoimenskega romana z vsemi slabimi in dobrimi platmi, ki jih človek nosi v sebi. »Pogosto rečem, da je resda prispela v katoliško Italijo, toda lahko bi prišla v protestantski del Švice. Nikoli ne pišem o njenih molitvah, saj obstajajo prostori, v katere ne vstopam, tega niti ne smem, ker so preveč intimni. A zdi se mi, da je bila religija za Bakhito končno priložnost, da je zaupala, da se je lahko zaupala temu čudežu, ki ga imenujemo ljubezen in ji je bil kot sužnji prepovedan.«

Radi tudi rečemo, da se zmoreta književnost in zgodovina včasih magično povezati, prav tako med Véronique Olmi in Bakhito sta se. Pisateljica je svetničin tragični in obenem čudežni portret odkrila v Touraine, torej v koncih, domačnih Balzacu, v cerkvici Saint-Jean-Baptista v Langeaisu. Srečanje ali spoznanje je bilo povsem naključno, pred tem ni zanjo niti slišala, kakor jo slabo poznajo tudi drugi Francozi, a jo je zadelo kakor strela. Pa je zavetnica te vaške cerkvice »ni pritegnila zaradi religije niti me ni vodila želja, da bi jo ljudje končno spoznali, prav tako ni bil moj namen popraviti zgodovinsko krivico ali pokazati njeno trdoživost, vzdržljivost«.

Kakor pri vsaki knjigi, ki se je loti, je tudi pri Bakhiti izhajala iz določenega vprašanja. »V cerkvici v Langeaisu je deloma, z nekaterimi ključnimi datumi, nakazana njena neverjetna življenjska pot: prehodila je od suženjstva in džihada do eksila v Italiji, prve svetovne vojne, Mussolinija in še druge svetovne vojne, po kateri je kmalu umrla. Da bom o njej napisala roman, sem se odločila, ker nisem mogla dojeti, kako je mogoče, da se ni mogla spomniti svojega pravega imena,« tistega, ki so ji ga podarili ob rojstvu in po katerem so jo klicali vse do sedmega leta, ko je bila ugrabljena v domači vasici Olgosa v Darfurju. »Bakhita so jo poimenovali šele, ko je bila muslimanska sužnja … Rekla sem si, saj to vendar ni mogoče, ime je podstat človeka.« Ali ni prav ime vse, mar nismo ime? »In ker nisem razumela te vrzeli, sem se odločila za roman o njej.«


Portret Srečnice


Zdaj, ko je knjiga napisana, pa si je med prebiranjem tudi težko zamisliti, kako lahko človek doživi toliko suženjskega gorja, preživi toliko težkih verig, udarcev, takšno mrcvarjenje, pohabljanje, ponižanje, blatenje, krvoločno izživljanje, tudi spolno, in potem čudežno dočaka relativno visoko starost – a Bakhita pomeni Srečnica. Srečnica ... Prizori, ki jih niza avtorica, so presunljivi, grozljivi, strašni: vsake ročice, ki si obljubijo, da se ne bodo nikdar spustile, so ločene; dojenčka, ki neutrudljivo joka, do smrti treščijo ob skalo in potem do zadnjega diha pobijejo še njegovo malone zblaznelo mamo; brata, ki trepetata, da ju bodo razdvojili, nista prodana istemu novemu gospodarju ...

Iz knjige vejejo trpljenje, peklenske muke in neskončna žalost, ki niso v resnici nikoli končana zgodba človeštva – o nasilnosti človeka. Takšen je od nekdaj: suženjstvo v Sudanu, denimo, sploh ni tako zelo staro poglavje zgodovine, in tak je za zmeraj: kaj niso vojne tragično poglavje sedanjosti nedaleč okoli nas? A naj je groze povsod nič koliko, Bakhita je tudi zgodba o dobroti in lepoti. »Bila je izjemno lepa, zelo visoka ženska. Obstajajo fotografije iz časa, ko je bila redovnica v Italiji. Kar presune me, ko jo vidim na posnetkih vso dostojanstveno, kako zravnano se drži. Pa vemo, kaj vse je prestala, koliko muk in trpljenja so ji prizadejali kot sužnji in da so za zmeraj iznakazili nekatere dele njenega telesa.« Kljub temu je bila krasna, »kot princesa«, toda pogled pobliže razkrije izmaličene roke ... »Fascinantno je, koliko moralne elegance je premogla in kako je z njo prikrila vse, kar je pretrpela«, svoje dušne raztrganine.

Véronique Olmi bo v kratkem izdala novo knjigo –​ Les Evasions particulières –, v kateri pripoveduje o življenju treh deklet in mame; kako se mladenke sčasoma spreminjajo in osamosvajajo, kako kljub vzgoji, morali in religiji sledijo sanjam.


​Njeno notranje bistvo in telo sta bili zlorabljeni in raztrgani, tudi pozneje, ko je bila že svobodna, so jo hromili različni kompleksi: po eni strani zato, ker je bila črne polti; po drugi strani zaradi dialekta, beneške italijanščine, ki jo je govorila slabo in je ni znala pisati; pa zaradi globokega glasu. In kaj vse so ji še metali pod nos: recimo krivdo človeka, ki je preživel, medtem ko brezštevilni niso. »Suženjstvo ni nekaj, kar mine z osvoboditvijo, ampak, podobno kot deportacija, za zmeraj zaznamuje človeka. Suženj, to ste vi, deportiranec, to ste vi. Bakhita je bila ugrabljena pri sedmih letih in osvobojena pri dvajsetih, torej je vsakodnevno nasilje zaznamovalo precejšen del njenega otroštva, vse najstništvo in tudi predodraslo dobo.« Sledi trpinčenja ne izginejo kar tako, telo se jih spomni in duša tudi. »Danes se zavedamo travm, ki ostanejo, takrat pa še niso govorili o posttravmatskem stresu ... Mislim, da je bila religija zanjo nekakšna terapija,« prostor, kjer je v odnosu do entitete, ki ji rečemo Bog, lahko potešila potrebo po usmiljenju.


image
Bakhita Foto Wikipedia


»Zato se je kot redovnica do konca življenja ukvarjala z otroki, z deklicami, naj so bile revne ali osirotele, begunske, bolne. V Schiu, kamor so prihajale na zdravljenje in kjer so med drugo svetovno vojno padale bombe, jih je negovala in hranila, pripovedovala jim je zgodbe in bedela nad njimi.« Dajala jim je tisto, česar ni bila deležna sama in niso dobile niti vrstnice, ki jih je srečevala na trnovi poti suženjstva. Morda je vse to počela tudi zato, ker je »vedela, da se je iz Sudana rešila le ona, medtem ko se druge niso«. Lahko da je tako poskušala uravnovesiti gorje in ljubezen ... »Pri Bakhiti je čutiti izjemno človečnost, tako zelo fascinantno in zapleteno hkrati«, a nič manj ni niti inteligentnosti in i. »Gotovo je premogla ogromno emocionalne inteligence, da je lahko preživela vse to, kar so ji prizadejali«, sploh ker se ni nikdar kompromitirala. A ni le preživetveno pravilno ocenila situacije in ključnosti trenutka, ampak je znala začutiti tudi druge ljudi, razumela je skrajnost nevarnosti, ki so prežale nanjo, ob tem pa imela moč reči tudi ne, se v pravem trenutku odločiti za pobeg. »Seveda si ne moremo popolnoma predstavljati suženjstva, toda vsak suženj si sleherni dan, v katerega se prebudi, zada nalogo, da ne bo umrl. Danes sem resda spet v smrtni nevarnosti, a sem se odločil, da bom živel.«

Brez strašne vzdržljivosti in žilavosti Bakhita gotovo ne bi zmogla preživeti težkih verig, ki so ji stiskale vrat ali hromile korak, ne na stotine kilometrov hoje po žgočem soncu, ne lakote, ne smradu, ne posilstva pri desetih letih, ne nasilnega tetoviranja ..., ne srečne rešitve – do končne odrešitve pri 78 letih, ko je bila skorajda slepa, ni več mogla hoditi ter je imela težave s srcem, tudi z dihanjem. Brez poguma in ker se je tako trdno odločila sama, »v Kartumu ne bi prosila italijanskega konzula, naj jo odpelje s seboj«, ne bi si upala na svobodno pot ne v redovništvo, brez izjemne življenjske sile ne bi v malone vsem iskala lepega in ga tudi našla.


Od suženjstva k suženjstvu

Pisanje Véronique Olmi je presunljivo, a takšno je bilo življenje Srečnice, ki je kot madre Gioseffa Margherita Fortunata Maria Bakhita 8. februarja 1947 umrla v Schiu. Kot je brati v knjigi, »je leta 1955 Cerkev sprožila uradno poizvedbo za njeno morebitno beatifikacijo«, 17. maja 1992 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo, leta 1995 še za zaščitnico Sudana in 1. oktobra 2000 so jo kanonizirali. »Bakhita je tako postala prva sudanska svetnica in prva Afričanka, ki so jo povzdignili na oltar, čeprav ni bila mučenka. Janez Pavel II. je ob njeni posvetitvi dejal: Le Bog lahko povrne upanje žrtvam vseh oblik suženjstva, nekdanjih in sedanjih.«

Recimo, da je za upanje mnogih nujen glasen pogovor, celo krik drugih, toda ... ali govorimo danes dovolj o suženjstvu, tudi modernem? »Ustanovili smo, recimo, odbore proti modernemu suženjstvu, ne vem pa, ali je to dovolj. Ne vem niti, ali se zavedamo, kaj se dogaja z begunskimi otroki, ki pridejo v Francijo in jih ne utegnejo pravočasno registrirati pri Rdečem križu. Ker jih je preveč, da bi lahko popisali vse, se mnogi ponoči znajdejo na železniških postajah, vsaj 700 jih v Parizu vsako noč spi na prostem ...« Izpod milega neba jih ni težko potegniti v pedofilske in mafijske mreže, kjer jih potem zasužnjijo. »Občutek imam, da pri nas tako zelo računamo na pomoč človekoljubnih organizacij, da skrb za begunce, za ljudi, ki se prostituirajo, ki živijo na ulici ..., sploh ni več prednostna naloga države. Tako politično gledanje je seveda kratkovidno, tempirane bombe si nastavljamo sami.«

Pehati ljudi v brezup ne pomeni nič drugega kot ustvarjati nasilje, morda ne že danes, a gotovo jutrišnjega. Pa je predsednik Emmanuel Macron ob nastopu mandata obljubil, da že do konca leta 2017 nihče več ne bo nočil zunaj. Toda obljube so nekaj, medtem ko je resničnost druga pesem, precej bolj kruta in žalobna. Kaj ni grozljivo, »kako strašno hierarhično je od nekdaj človeštvo«? Kako je mogoče, da imajo nekateri več pravic od drugih, kakor da bi bili bolj človeški in drugi podljudje? »Neverjetno je, da smo se odločili tako – da lahko zdaj Donald Trump reče, kdo je bolj in kdo manj človek«, kdo je vreden veliko, kdo manj in kdo nič.

»Treba je poskrbeti za politične in podnebne begunce,« pravi Véronique Olmi, Evropa da se mora povezati in odločiti za begunske kvote, ni mogoče, da bi vsi potovali v Italijo ali na Malto, tudi čez Libijo ne, treba je pregledati dublinski sistem. Kako je mogoče, da smo hierarhizirali človeštvo?


Z Bakhito je mogoče povleči še druge sodobne paralelizme, saj ni dolgo od tega, ko so šle neko nedeljo v Franciji in Italiji na ulice ženske: da bi opozarjale na pobijanje žensk, na femicid. »Do femicida vselej vodi nasilje, kajti moški, ki ubije svojo ženo, jo je prej že mesece ali leta trpinčil. /.../ Prepričana sem, da moramo, kadar gre za nasilje in prav tako posilstvo, ogromno narediti v izobraževanju. Vtis je, da je ženska še naprej neznanka. Zato je treba razlagati šolarjem ne samo seksualnosti, ampak povsem anatomsko o spolih, o ženskem spolovilu, kakšno je, kdo je v resnici ženska. Tako pa kakšen nasilni moški pravi, kako je samo hotel pomiriti svojo ženo, potem ko je postala vsa histerična, ali kako je že oče vsak dan tepel njegovo mamo, torej zdaj on tepe svojo partnerko ...« In prav zato je gibanje #jaztudi, ki je prav tako v Franciji močno, pomembna revolucija: »Za ženske je morda celo ključnejša od tiste leta 1968.«

»Ker se v Evropi ne moremo dogovoriti o beguncih, povzročamo ogromno gorja in brezupa, recimo na Lezbosu, kjer blaznijo že čisto majhni otroci. Zaletavajo se v zid, najstniki se samopoškodujejo, ljudje znorijo. Čudna je ta zaslepljenost politikov, ki ne vidijo dlje kot do konca mandata. Toda enkrat ga bodo končali, mi pa bomo ostali.«


Čeprav so odzivi različni; tistega Catherine Deneuve, Catherine Millet in še kakšne stoterice podpisnic, ki so se pred dvema letoma v tekstu, objavljenem v Le Mondu, zavzele za prastaro pravico do nadlegovanja, češ da je nujna za seksualno svobodo, je razumeti kot držo privilegiranih, torej žensk, ki so (lahko) svobodne. Véronique Olmi ga ni sopodpisala, zato ne, »ker ne maram tuliti z volkovi« in ker si, tudi sama je iz Aix-en-Provencea prišla v Pariz, lahko predstavlja, kako je, če ne sodimo v določen milje, entuziazem pa je poudarjen in nedolžnost tudi. »Zlahka se je ujeti v past, ti moški so predatorji, takoj zavohajo plen ... Ogromno, resnično ogromno je še treba postoriti.« Nalogo moramo opraviti v šoli, imajo jo tudi mediji, kakor zmore marsikaj razložiti književnost: med čisto svežimi novimi romani se problematike posilstva, denimo, pronicljivo loteva Karine Tuil v Les choses humaines.


Spoštljivo literarno stikanje


Literarno stikati po tujih življenjih, ki so že zdavnaj ugasnila, in jih romaneskno ubesediti je kočljivo početje, in vendar je vtis, da se je Véronique Olmi temeljito in spoštljivo poglobila v gradivo o Bakhiti; da sta se dotaknili pravi duši. Kot pripoveduje, je o njej raziskovala vse povprek in na vse mogoče načine: prek interneta je od nekoga iz Torina kupila knjigo, ki je o njej izšla, ko je bila še živa – Storio Meraviglioso –, in potem ko jo je po pošti prejela v svojo odmaknjeno podeželsko hišico v Touraine, je brž poklicala sestre kanosijanke v Benetke, nato pa sedla v svoj stari avto in se odpeljala v Italijo. Povsem fascinirana se je spet začela učiti italijansko, v Darfur pa se, kot pravi, ni odpravila, saj je prenevarno, zato pa je preštudirala suženjstvo v Sudanu ob koncu 19. stoletja. Bralci so ji očitno hvaležni, kajti roman so sprejeli izjemno lepo, in kritika nič manj, pa »tudi Cerkev je zadovoljna«. »Malo sem se bala, kaj bodo rekli, ko pa se ne strinjam z mnenjem o devištvu Bakhite, a je odziv zelo dober, prav tako v visokih cerkvenih krogih.«

image
Foto Jure Eržen


​Morda je v Franciji, čeprav ne le tam, toliko navdušenja tudi zato, ker podaja po svoje vedno aktualno in univerzalno zgodbo o Bakhiti – ki je zdaj prevedena že v številne jezike: tudi v močno razširjene arabščino, angleščino, španščino … – v sedanjiku, v slovničnem času tukajšnjosti in zdajšnjosti, na neki način brezdanjosti. »Sedanjik se je [v francoščini nemoteče] pokazal za edini možni čas, vsaj intuitivno je tako, kajti suženjstvo je vedno sedanjost.« Suženj nima časa za oziranje nazaj za izgubljenim in prav tako ne za načrtovanje o prihodnjem, suženj poskuša preživeti prav ta trenutek nasilja. ●