Bedenje v senci besed

Suzana Koncut, prevajalka in letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada, o prevajanju, francoskih pisateljih, jeziku in ljubezni do besede.

Objavljeno
25. januar 2020 06.00
Posodobljeno
26. januar 2020 13.18
Suzana Koncut je letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada za prevode francoskih literarnih in teoretskih besedil, nastalih v zadnjih treh letih. FOTO: Jože Suhadolnik
Bila sem posebej radostna ob novici, da je Suzana Koncut dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Pred skoraj dvajsetimi leti – približno toliko časa sem jo tudi gnjavila za intervju, pa se je vedno, ne lažno skromno, umikala, rekoč, joj, saj nimam kaj povedati, veš, saj samo prevajam – je v slovenščino začela (ne samo) prevajati knjige avtorja, ki je po njeni krivdi postal moj najljubši.Majhen izsek njenega mojstrskega prevoda: »Mislimo, da se osvobodimo krajev, ki jih pustimo za seboj. A čas ni prostor in preteklost je pred nami. Ko jo zapustimo, je ne oddaljimo. Vsak dan gremo nekoliko dlje naproti tistemu, kar smo bili. In ...