Bili smo naši

Stadion za Bežigradom je imel najboljše reflektorje v državi, a tudi najslabše igrišče, ki se je nenehno ugrezalo; seveda predvsem gostom.

Objavljeno
16. maj 2020 06.00
Posodobljeno
16. maj 2020 06.00
Plečnikov stadion leta 1972. Foto: dokumentacija Dela
Esad Babačić
Esad Babačić
Eden tistih dni, ko se nihče ne brani, ker nihče ne napada. Ko so stadioni prazni in je neodločeno najboljši rezultat za vse. Ko so vrvi spuščene pod kolena in pasovi visijo na vratih, ki jih nekdo pozabi zapreti, ker mu je vseeno. Ko se praznina vrača v predmestje. Ko se semaforji prižigajo zase. Ko se zavese ljubijo z okni in reveži iščejo moč. Ko samo sediš v kotu in iščeš koren besede tišina.Ne, ti verzi niso bili zapisani pred nekaj dnevi ali tedni, ko je pri nas še vladala popolna karantena in so bili stadioni še bolj prazni kot sicer, ceste pa skorajda idilično puste in na široko odprte za poglede začudenih ...