Bolje se je zadolžiti kot pridobiti nepovratna sredstva
Nepovratna sredstva iz evropskih skladov je težko pridobiti, ker zahtevajo trdo delo. Skupnosti prinašajo znatne koristi, gospodarskih družbam, ki jih dobijo, pa kup sitnosti.
Odpri galerijo
Foto Tomi Lombar
Zaposlene v Elesu, gospodarski družbi, ki je v zadnjih letih pridobila 128 milijonov evrov nepovratnih in drugih sredstev, nas prevevajo mešani občutki. Ob novici, da smo bili izbrani na razpisu, smo najprej evforični, ponosni nase. Po umiritvi evforije pa se nam zastavlja vprašanje: Delamo prav, ko spremljamo razpise evropske komisije, trošimo denar za pripravo študij, če od tega Eles nima nič? Še več, povzročamo oportunitetno izgubo sebi in svojemu lastniku – Republiki Sloveniji. Zakaj?
Slovenija kot članica EU je med drugim upravičena do sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj, kohezijskega sklada, evropskega socialnega sklada in sklada za pobudo za zaposlovanje mladih. Poleg teh skladov obstaja še niz skladov pri evropski komisiji, na katere se potencialni prejemniki prijavljajo neposredno. Mirno lahko trdim, da so te druge, neposredne prijave težje, saj se tekmuje s prijavitelji iz celotne EU. V Elesu smo pred leti ubrali drugo, težjo pot. In ni nam žal. Razen … Poleg tega smo konec leta 2016 podpisali še pogodbo z japonsko razvojno agencijo Nedo za razvoj pametnih elektroenergetskih omrežij, na podlagi katere bo Nedo zagotovil 19,5 milijona evrov nepovratnih sredstev.
Do leta 2012 smo pridobili neposrednih nepovratnih evropskih sredstev v višini 4,7 milijona evrov, večino iz sklada Trans-European Networks for Energy (TEN-E). Ker je šlo za relativno nizko vrednost glede na naša vlaganja, smo si zastavili cilj, kako bi dražje in tehnološko naprednejše projekte, ki so ključni za izvajanje Elesove dejavnosti in za Republiko Slovenijo, naredili povsem drugače, z več partnerji, z vključevanjem slovenskega znanja. Primarno vodilo nam je bilo, da s temi projekti dodatno ne bi obremenili slovenskih odjemalcev z višjimi tarifami za uporabo prenosnega omrežja. Dilema, ki smo jo imeli, je bila, zakaj bi te projekte odmikali oziroma namesto njih iskali »povprečne« rešitve.
Kako se lotiti procesa strateškega in kontinuiranega črpanja nepovratnih sredstev iz skladov evropske komisije? Brez dobrih kadrov ne bo šlo, brez povezovanja z renomiranimi svetovalnimi podjetji zunaj naše države tudi ne, brez poznavanja pravil, običajev in še česa tudi ne. Tako smo v drugi polovici leta 2012 začeli tako rekoč iz nič. Z vztrajnostjo, naborom ustreznih kadrov tako iz Elesa kot novozaposlenih se lahko danes pohvalimo z dosežki, o katerih pred leti niti pomislili nismo.
V letih 2013 do januarja 2019 smo prijavili 18 projektov, s projektom za Nedo vred, pri 12 projektih smo bili uspešni, dva sta še v fazi ocenjevanja. Zase in za konzorcijske partnerje smo pridobili 128,4 milijona evrov neposrednih nepovratnih sredstev, večino iz skladov CEF in Horizont 2020 ter Nedo. Od tega je/bo Eles prejel 99,5 milijona evrov, kar je več, kot znaša letni prihodek od uporabe prenosnega omrežja. Da bom še malo populističen – ker gre za uspehe, za katere je zaslužen izključno Eles, smo si s tem plačali stroške dela za več kot tri leta. To pomeni, da delamo na račun lastnega ustvarjenega rezultata!
Eles je regulirana družba. Za ugotavljanje poslovnega izida je edina merodajna metodologija agencije za energijo. Agencija je objavila akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje. Bistveno za pridobljena nepovratna sredstva iz tega akta je:
• Amortizacija od nepovratnih sredstev se prizna, vendar se poračuna z razmejevanjem pridobljenih nepovratnih sredstev – učinek na poslovni izid in na tarife, katere plačujejo končni porabniki električne energije, je nevtralen.
• Donos na povprečno sedanjo vrednost neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev se ne prizna. Če nepovratnih sredstev ne bi bilo, agencija prizna letni donos 5,26 odstotka.
• Agencija prizna enkratno stimulacijo v višini 0,5 odstotka od višine nepovratnih sredstev, in še to samo od sredstev, pridobljenih v EU.
Eles je imel v času javne obravnave vrsto pripomb, predvsem glede metodologije določanja oz. priznavanja dobrobiti za primer pridobitve nepovratnih sredstev. Dejansko to pomeni, da Eles z enkratno stimulacijo v višini 0,5 odstotka ne pokrije niti stroškov priprave dokumentacije (študije, elaborati, prevajalci, delo zaposlenih). Zaradi določbe v aktu bo Eles za projekt japonske agencije prejel »nič« stimulacije, pa čeprav razvija in uvaja projekt iz sfere »pametnih omrežij« za celotno državo, v katerega je vključenih precej slovenskih podjetij, katerim lahko ta projekt odpre vrata na trge drugih držav. Pri projektu Sincro-Grid je bilo dejanskih stroškov prijave približno 0,2 milijona evrov več kot stimulacije, pri projektu daljnovoda Cirkovce–Pince pa 0,01 milijona evrov! Če povzamem: za 96,3 milijona evrov nepovratnih sredstev za sofinanciranje naših investicij bomo prejeli 0,38 milijona evrov stimulacij.
Zakaj oportunitetna izguba? Razlika izhaja iz metodologije akta, ki se nanaša na izračun osnove za donos in nastane v odvisnosti od tega, ali se investicija financira s posojili in lastnimi viri ali pa z nepovratnimi sredstvi. Če se investicija v celoti financira s posojili in lastnimi viri, se po metodologiji prizna letni donos 5,26 odstotka, če pa si uspešen in pridobiš mednarodna nepovratna sredstva, donosa ni!
Agencija za realizirane investicije, financirane s posojili in lastnimi sredstvi, prizna strošek amortizacije ter donos na sedanjo vrednost za čas življenjske dobe investicije oz. dokler ima sedanjo vrednost in se amortizira. Z vidika financiranja investicije to poenostavljeno pomeni, da amortizacija pokriva npr. odplačilo glavnice posojila in/ali vračilo vloženih lastnih sredstev, donos pa stroške financiranja oz. donos na vložena lastna sredstva.
Naredil sem izračun na primeru pridobljenih 96,3 milijona nepovratnih sredstev Elesa. Najprej sem izračunal, kaj bi nam agencija priznala, če se ta vrednost pridobi kot posojilo pri banki/bankah in kaj v primeru pridobitve nepovratnih sredstev. Upošteval sem 20-letno amortizacijsko dobo, dobo vračila posojila ravno tako 20 let, letno obrestno mero 1 odstotek.
Če se investicija v višini 96,3 milijona evrov financira s posojilom, bi agencija na podlagi veljavne metodologije iz akta v dvajsetih letih priznala za 53,1 milijona evrov donosa. Za odplačilo glavnice 96,3 milijona evrov pri 1-odstotni letni obrestni meri bi znašali odhodki financiranja v dvajsetih letih 10,1 milijona evrov. Neto učinek bi znašal kar 43 milijonov evrov, rezultiral pa bi se s povečanjem čistega poslovnega izida in bi predstavljal vir za prihodnje investicije. Koliko pa bo agencija priznala v našem primeru, ko bomo vseh 96,3 milijona evrov zagotovili z nepovratnimi sredstvi? Donosa niti 1 evro!
Se vam zdi to logično? Že s pridobitvijo nepovratnih sredstev je Eles prihranil slovenskim končnim porabnikom električne energije skoraj sto milijonov evrov. Amortizacija se pravilno ne priznava, zato ne bo vplivala na stroške.
Da nam ni priznan donos, je škodljivo. Pojavljajo se pomisleki o pravilnosti našega ravnanja. Za Eles je bolj ugodno, da najema posojila in se ne trudi po Bruslju. Tako bo manj stroškov, boljši poslovni izid. Amortizacija bo priznana v celoti. Bi bilo takšno ravnanje smiselno? Ne. Metodologija je nestimulativna. Si predstavljate, da bi to počel sistemski operater, kot je Eles, in bi bil v zasebni lasti! Nikoli! Zato verjetno državne družbe niso najbolj uspešne pri črpanju neposrednih nepovratnih sredstev EU, vsaj regulirane ne!
Za bolj nazorno predstavo navajam primer pridobitve nepovratnih sredstev evropskega sklada Horizont 2020. Gre za štiriletni mednarodni raziskovalni projekt, ki ga koordinira Eles. Eles je bil tudi iniciator za skupno prijavo, našel je partnerje za projekt, poskrbel za prijavo in podpisal pogodbo z evropsko komisijo. Gre za največji raziskovalni projekt v zgodovini slovenske elektroenergetike. Projekt je v celoti financiran z nepovratnimi sredstvi v višini skoraj 13 milijonov evrov. Od tega odpade na Eles 1,6 milijona, kar 6,7 milijona za partnerje iz Slovenije ter 4,7 milijona evrov za partnerje iz preostalih držav.
Kakšen je izkupiček za Eles? Negativen! Eles ima zaradi projekta dodatne stroške, angažiranih kup vrhunskih strokovnjakov, agencija za ta projekt ne bo priznala niti evra bonusa. V nasprotju z Elesom bo preostalim partnerjem ostal celoten prihodek v višini 6,7 milijona, ki ga bodo porabili za kritje svojih stroškov in po vsej verjetnosti ustvarili dodaten čisti poslovni izid. Agencija v svojih pojasnilih trdi, da je to redna naloga Elesa! Halo? Razvojni projekt na nivoju EU?
(Moram pa navesti, da je agencija vsaj ta absurd od vključno leta 2019 dalje odpravila z novim, predhodno navedenim omrežninskim aktom. Vendar spet v škodo Elesa – zakaj ne za vse razvojno-raziskovalne projekte, ki bodo zaključeni od 1. januarja 2019 dalje, in zakaj samo za tiste, ki se bodo začeli od 1. januarja 2019 dalje?!)
Dotikamo se ključnega nesporazuma. Ni dvoma, da je Eles tako strokovno sposoben kot zakonsko obvezan razvojni dejavnosti, ker le tako lahko zagotovi stabilno delovanje slovenskega elektroenergetskega sistema v prihodnosti. V teh prizadevanjih se mešata proračunska in podjetniška logika. Prav meja med obema je v statusu izvajalca javne gospodarske službe ključna in to je bistvo napake, ki jo opisujem in nas veliko stane.
Na eni strani gre za motivacijo, občutek, da delaš, ustvarjaš profit za podjetje (profit seveda obvlada lastnik), kar prinaša pozitivno klimo v podjetju, ponos, drugačen odnos družbe in države do podjetja in v njem zaposlenih.
Na drugi strani gre še za več. Sredstva, ki jih pridobivaš z razpisi, so namenjena razvoju. Razvoja brez akumuliranega znanja in orodij ni. Če smo imeli stroške in negativno bilanco s preteklimi projekti, bomo imeli omejene možnosti akumuliranja novih znanj, novih orodij za nove projekte, izvedbo projektov, ne da se poseže v dvig tarif za uporabo prenosnega omrežja. V resnici ne gre za to, kdo je v tej odločevalski verigi bolj pomemben, temveč gre za oblikovanje učinkovitega okolja za izvajanje poslanstva v korist državljanov.
Pri vsem skupaj pa seveda moramo pogledati resnici v oči: razvoj sistemov za oskrbo državljanov z elektriko je ključen razvojni potencial vsake države v obdobju 2030/50. Tisti, ki niso zraven, bodo to zelo drago plačali. Razvojno se ustvarja nova delitev sveta, kjer je treba natančno pogledati, kaj dela os Kitajska-Japonska-Nemčija-ZDA (kljub medijskemu izpostavljanju drugačne slike). Od evropskih držav so se na nam najbližji način vključile že Danska, Nizozemska, Švedska in Finska. Ponosni smo, da smo zraven.
Ne glede na predhodno izražene pomisleke je moja usmeritev jasna – tudi v prihodnje se bomo prijavljali na razpise evropskih skladov. Tekmovanje na evropskih razpisih je za nas nujno, saj se s tem preverjamo v konkurenčnem okolju, in uspešnost priča o naši odličnosti.
Mag. Aleksander Mervar je direktor Elesa.
Slovenija kot članica EU je med drugim upravičena do sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj, kohezijskega sklada, evropskega socialnega sklada in sklada za pobudo za zaposlovanje mladih. Poleg teh skladov obstaja še niz skladov pri evropski komisiji, na katere se potencialni prejemniki prijavljajo neposredno. Mirno lahko trdim, da so te druge, neposredne prijave težje, saj se tekmuje s prijavitelji iz celotne EU. V Elesu smo pred leti ubrali drugo, težjo pot. In ni nam žal. Razen … Poleg tega smo konec leta 2016 podpisali še pogodbo z japonsko razvojno agencijo Nedo za razvoj pametnih elektroenergetskih omrežij, na podlagi katere bo Nedo zagotovil 19,5 milijona evrov nepovratnih sredstev.
Do leta 2012 smo pridobili neposrednih nepovratnih evropskih sredstev v višini 4,7 milijona evrov, večino iz sklada Trans-European Networks for Energy (TEN-E). Ker je šlo za relativno nizko vrednost glede na naša vlaganja, smo si zastavili cilj, kako bi dražje in tehnološko naprednejše projekte, ki so ključni za izvajanje Elesove dejavnosti in za Republiko Slovenijo, naredili povsem drugače, z več partnerji, z vključevanjem slovenskega znanja. Primarno vodilo nam je bilo, da s temi projekti dodatno ne bi obremenili slovenskih odjemalcev z višjimi tarifami za uporabo prenosnega omrežja. Dilema, ki smo jo imeli, je bila, zakaj bi te projekte odmikali oziroma namesto njih iskali »povprečne« rešitve.
Kako se lotiti procesa strateškega in kontinuiranega črpanja nepovratnih sredstev iz skladov evropske komisije? Brez dobrih kadrov ne bo šlo, brez povezovanja z renomiranimi svetovalnimi podjetji zunaj naše države tudi ne, brez poznavanja pravil, običajev in še česa tudi ne. Tako smo v drugi polovici leta 2012 začeli tako rekoč iz nič. Z vztrajnostjo, naborom ustreznih kadrov tako iz Elesa kot novozaposlenih se lahko danes pohvalimo z dosežki, o katerih pred leti niti pomislili nismo.
V letih 2013 do januarja 2019 smo prijavili 18 projektov, s projektom za Nedo vred, pri 12 projektih smo bili uspešni, dva sta še v fazi ocenjevanja. Zase in za konzorcijske partnerje smo pridobili 128,4 milijona evrov neposrednih nepovratnih sredstev, večino iz skladov CEF in Horizont 2020 ter Nedo. Od tega je/bo Eles prejel 99,5 milijona evrov, kar je več, kot znaša letni prihodek od uporabe prenosnega omrežja. Da bom še malo populističen – ker gre za uspehe, za katere je zaslužen izključno Eles, smo si s tem plačali stroške dela za več kot tri leta. To pomeni, da delamo na račun lastnega ustvarjenega rezultata!
Od kod izguba?
Eles je regulirana družba. Za ugotavljanje poslovnega izida je edina merodajna metodologija agencije za energijo. Agencija je objavila akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje. Bistveno za pridobljena nepovratna sredstva iz tega akta je:
• Amortizacija od nepovratnih sredstev se prizna, vendar se poračuna z razmejevanjem pridobljenih nepovratnih sredstev – učinek na poslovni izid in na tarife, katere plačujejo končni porabniki električne energije, je nevtralen.
• Donos na povprečno sedanjo vrednost neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev se ne prizna. Če nepovratnih sredstev ne bi bilo, agencija prizna letni donos 5,26 odstotka.
• Agencija prizna enkratno stimulacijo v višini 0,5 odstotka od višine nepovratnih sredstev, in še to samo od sredstev, pridobljenih v EU.
Eles je imel v času javne obravnave vrsto pripomb, predvsem glede metodologije določanja oz. priznavanja dobrobiti za primer pridobitve nepovratnih sredstev. Dejansko to pomeni, da Eles z enkratno stimulacijo v višini 0,5 odstotka ne pokrije niti stroškov priprave dokumentacije (študije, elaborati, prevajalci, delo zaposlenih). Zaradi določbe v aktu bo Eles za projekt japonske agencije prejel »nič« stimulacije, pa čeprav razvija in uvaja projekt iz sfere »pametnih omrežij« za celotno državo, v katerega je vključenih precej slovenskih podjetij, katerim lahko ta projekt odpre vrata na trge drugih držav. Pri projektu Sincro-Grid je bilo dejanskih stroškov prijave približno 0,2 milijona evrov več kot stimulacije, pri projektu daljnovoda Cirkovce–Pince pa 0,01 milijona evrov! Če povzamem: za 96,3 milijona evrov nepovratnih sredstev za sofinanciranje naših investicij bomo prejeli 0,38 milijona evrov stimulacij.
Katastrofalen izračun
Zakaj oportunitetna izguba? Razlika izhaja iz metodologije akta, ki se nanaša na izračun osnove za donos in nastane v odvisnosti od tega, ali se investicija financira s posojili in lastnimi viri ali pa z nepovratnimi sredstvi. Če se investicija v celoti financira s posojili in lastnimi viri, se po metodologiji prizna letni donos 5,26 odstotka, če pa si uspešen in pridobiš mednarodna nepovratna sredstva, donosa ni!
Agencija za realizirane investicije, financirane s posojili in lastnimi sredstvi, prizna strošek amortizacije ter donos na sedanjo vrednost za čas življenjske dobe investicije oz. dokler ima sedanjo vrednost in se amortizira. Z vidika financiranja investicije to poenostavljeno pomeni, da amortizacija pokriva npr. odplačilo glavnice posojila in/ali vračilo vloženih lastnih sredstev, donos pa stroške financiranja oz. donos na vložena lastna sredstva.
Naredil sem izračun na primeru pridobljenih 96,3 milijona nepovratnih sredstev Elesa. Najprej sem izračunal, kaj bi nam agencija priznala, če se ta vrednost pridobi kot posojilo pri banki/bankah in kaj v primeru pridobitve nepovratnih sredstev. Upošteval sem 20-letno amortizacijsko dobo, dobo vračila posojila ravno tako 20 let, letno obrestno mero 1 odstotek.
Če se investicija v višini 96,3 milijona evrov financira s posojilom, bi agencija na podlagi veljavne metodologije iz akta v dvajsetih letih priznala za 53,1 milijona evrov donosa. Za odplačilo glavnice 96,3 milijona evrov pri 1-odstotni letni obrestni meri bi znašali odhodki financiranja v dvajsetih letih 10,1 milijona evrov. Neto učinek bi znašal kar 43 milijonov evrov, rezultiral pa bi se s povečanjem čistega poslovnega izida in bi predstavljal vir za prihodnje investicije. Koliko pa bo agencija priznala v našem primeru, ko bomo vseh 96,3 milijona evrov zagotovili z nepovratnimi sredstvi? Donosa niti 1 evro!
Se vam zdi to logično? Že s pridobitvijo nepovratnih sredstev je Eles prihranil slovenskim končnim porabnikom električne energije skoraj sto milijonov evrov. Amortizacija se pravilno ne priznava, zato ne bo vplivala na stroške.
Da nam ni priznan donos, je škodljivo. Pojavljajo se pomisleki o pravilnosti našega ravnanja. Za Eles je bolj ugodno, da najema posojila in se ne trudi po Bruslju. Tako bo manj stroškov, boljši poslovni izid. Amortizacija bo priznana v celoti. Bi bilo takšno ravnanje smiselno? Ne. Metodologija je nestimulativna. Si predstavljate, da bi to počel sistemski operater, kot je Eles, in bi bil v zasebni lasti! Nikoli! Zato verjetno državne družbe niso najbolj uspešne pri črpanju neposrednih nepovratnih sredstev EU, vsaj regulirane ne!
Za bolj nazorno predstavo navajam primer pridobitve nepovratnih sredstev evropskega sklada Horizont 2020. Gre za štiriletni mednarodni raziskovalni projekt, ki ga koordinira Eles. Eles je bil tudi iniciator za skupno prijavo, našel je partnerje za projekt, poskrbel za prijavo in podpisal pogodbo z evropsko komisijo. Gre za največji raziskovalni projekt v zgodovini slovenske elektroenergetike. Projekt je v celoti financiran z nepovratnimi sredstvi v višini skoraj 13 milijonov evrov. Od tega odpade na Eles 1,6 milijona, kar 6,7 milijona za partnerje iz Slovenije ter 4,7 milijona evrov za partnerje iz preostalih držav.
Kakšen je izkupiček za Eles? Negativen! Eles ima zaradi projekta dodatne stroške, angažiranih kup vrhunskih strokovnjakov, agencija za ta projekt ne bo priznala niti evra bonusa. V nasprotju z Elesom bo preostalim partnerjem ostal celoten prihodek v višini 6,7 milijona, ki ga bodo porabili za kritje svojih stroškov in po vsej verjetnosti ustvarili dodaten čisti poslovni izid. Agencija v svojih pojasnilih trdi, da je to redna naloga Elesa! Halo? Razvojni projekt na nivoju EU?
(Moram pa navesti, da je agencija vsaj ta absurd od vključno leta 2019 dalje odpravila z novim, predhodno navedenim omrežninskim aktom. Vendar spet v škodo Elesa – zakaj ne za vse razvojno-raziskovalne projekte, ki bodo zaključeni od 1. januarja 2019 dalje, in zakaj samo za tiste, ki se bodo začeli od 1. januarja 2019 dalje?!)
Dotikamo se ključnega nesporazuma. Ni dvoma, da je Eles tako strokovno sposoben kot zakonsko obvezan razvojni dejavnosti, ker le tako lahko zagotovi stabilno delovanje slovenskega elektroenergetskega sistema v prihodnosti. V teh prizadevanjih se mešata proračunska in podjetniška logika. Prav meja med obema je v statusu izvajalca javne gospodarske službe ključna in to je bistvo napake, ki jo opisujem in nas veliko stane.
Na eni strani gre za motivacijo, občutek, da delaš, ustvarjaš profit za podjetje (profit seveda obvlada lastnik), kar prinaša pozitivno klimo v podjetju, ponos, drugačen odnos družbe in države do podjetja in v njem zaposlenih.
Na drugi strani gre še za več. Sredstva, ki jih pridobivaš z razpisi, so namenjena razvoju. Razvoja brez akumuliranega znanja in orodij ni. Če smo imeli stroške in negativno bilanco s preteklimi projekti, bomo imeli omejene možnosti akumuliranja novih znanj, novih orodij za nove projekte, izvedbo projektov, ne da se poseže v dvig tarif za uporabo prenosnega omrežja. V resnici ne gre za to, kdo je v tej odločevalski verigi bolj pomemben, temveč gre za oblikovanje učinkovitega okolja za izvajanje poslanstva v korist državljanov.
Ključni razvojni potencial
Pri vsem skupaj pa seveda moramo pogledati resnici v oči: razvoj sistemov za oskrbo državljanov z elektriko je ključen razvojni potencial vsake države v obdobju 2030/50. Tisti, ki niso zraven, bodo to zelo drago plačali. Razvojno se ustvarja nova delitev sveta, kjer je treba natančno pogledati, kaj dela os Kitajska-Japonska-Nemčija-ZDA (kljub medijskemu izpostavljanju drugačne slike). Od evropskih držav so se na nam najbližji način vključile že Danska, Nizozemska, Švedska in Finska. Ponosni smo, da smo zraven.
Ne glede na predhodno izražene pomisleke je moja usmeritev jasna – tudi v prihodnje se bomo prijavljali na razpise evropskih skladov. Tekmovanje na evropskih razpisih je za nas nujno, saj se s tem preverjamo v konkurenčnem okolju, in uspešnost priča o naši odličnosti.
Mag. Aleksander Mervar je direktor Elesa.
