Butne me v zid. Ker ne razumem ravnodušnosti

S hrbtom silovito potisnjen ob zid, z očmi in obrazom obrnjen proti slovenskemu vsakdanu, se sprašuješ, kaj, kako in kdaj storiti?

Objavljeno
25. julij 2020 06.00
Posodobljeno
25. julij 2020 06.00
Foto Blaž Samec
Andraž Teršek
Andraž Teršek
Vsak dan sprejemam sporočila in e-pošto. Sporočila in elektronska pisma odražajo predvsem hude stiske ljudi. Njihovo negotovost, zmedenost, strah, marsikdaj obup, celo agonijo. Bolečino. Krivico. Zapostavljenost. Odrivanje vstran. Celo pozabo. Od države.Včasih ob tem občutim, kot bi me butnilo v zid, s hrbtom, a z obrazom in očmi, uprtimi v prostor brezmejnih krivic, nerešenih rešljivih problemov, neodgovorne ravnodušnosti oblasti, organov in institucij, celo laži in manipulacije, prevar, izrabe in zlorabe … Ljudi. Želel bi, pa mi ne uspe. Ne morem. Poskušam, a pri tem nisem uspešen … Rešiti problem, pomagati, spremeniti ...