Čakajoč na Pahorjev dim

Do prelomnih odločitev o sestavi in programu nove vlade, že trinajste po vrsti, je še daleč.

Objavljeno
30. junij 2018 06.00
Posodobljeno
29. junij 2018 13.48
Najbolj urgentna, takojšnja naloga odhajajoče in nove oblasti pa je zdaj bližnja privatizacija NLB. FOTO: Jožže Suhadolnik
Še malo, pa se bo iz predsednikovih dvorov dvignil beli dim, sporočilo, da pošilja predlog za mandatarja. To bo brez dvoma Pahorjev favorit Janez Janša, ki pa kot »zmagovalec volitev« zdaj vlade ne more sestaviti.

Ob tem se preigravajo vse mogoče koalicijske kombinacije – javno predvsem na levi sredini, kjer iniciativo prevzema Marjan Šarec. Na desni sredini so iznenada porasle politične delnice Mateja Tonina, začasnega predsednika parlamenta. V zakulisju politična tržnica obratuje s polno paro, princip poslovanja je »daš-dam«. Vrstijo se prva programska otipavanja med sorodnimi strankami in hkrati ugibanja o kandidatih za ključne ministrske fotelje. In dogaja se znotrajstrankarsko vrenje pri poražencih volitev; SMC se je z amatersko opravljenim političnim odstrelom drugega moža stranke Milana Brgleza kar sama ustrelila v levo koleno.

Do prelomnih odločitev o sestavi in programu nove vlade, že trinajste po vrsti, je še daleč. Tudi če pustimo nesrečno številsko simboliko ob strani, ni na mestu pričakovanje, da bomo prav kmalu dobili učinkovito izvršilno oblast velikih presežkov, najsibo desno ali levo. To preprečujejo programsko in operativno disfunkcionalne kombinacije potencialnih koalicijskih partneric in med seboj težko združljivi egi njihovih vodij. Tudi odhoda na še ene volitve ne gre čisto izključiti.

Taka je slika zdaj, ko se še nikomur ni treba odločati o predčasnih volitvah in ko se zdi, da se s sestavo opravilno sposobne vlade pač še ne mudi. Pa je res tako?

Na prvi pogled bo morda nova vlada začela mandat v manj turbulentnih in kriznih časih kot njene zadnje štiri predhodnice od začetka globalne recesije leta 2008. A kontekst, v katerem bo morda enkrat pozno jeseni prisegla za blaginjo Slovenije, ne bo nič manj zahteven. Ves svet se v času pospešene globalizacije spreminja bistveno hitreje kot kdaj prej. Zelo spremenjena in interesno razbita je postala tudi moderna postkrizna slovenska družba; kar polovična volilna abstinenca kaže, da politične stranke te nove realnosti ne razumejo dobro in ljudi ne znajo primerno nagovoriti.

In tudi naš skupni evropski dom, Unija, je zdaj precej bolj zapleten, interesno razdrobljen, z manj razvidnimi skupnimi cilji in vrednotami kot ob času našega vstopa vanj pred štirinajstimi leti. Brez jasnih zunanjepolitičnih ciljev in strategije je ta čas tudi Slovenija, ključno strateško vprašanje je, kako bo nova oblast umestila državo v ta novi kontekst Unije in evrskega območja – z dobrikanjem madžarskemu premierju Orbánu in drugim populističnim višegrajcem ali pa z bolj ambiciozno navezavo predvsem na razvite, jedrne evrske države.

Na novo vlado takoj čakajo izzivi, kot so migracije, demografija in prihodnja globalna kriza; obrisi slednje postajajo vse bolj otipljivi ob napovedih trgovinske vojne in protekcionističnih vetrovih z druge strani Atlantika.

Če se je odhajajoči vladi pred tremi leti val beguncev in migrantov enostavno »zgodil«, bo morala nova vlada to vročo evropsko temo zelo premišljeno vključiti v svoj modus operandi. Migracije postajajo stalnica za notranjo in zunanjo politiko in povzročajo vse večje politične napetosti ne le med članicami Unije, ampak tudi znotraj njih. Aktualno vladno vrenje v Nemčiji, ko odnos do migracij postavlja na kocko celo usodo kanclerke Merklove in velike nemške koalicije, zelo jasno nakazuje tudi eno ključnih dilem naše prihodnje vlade. In daje vedeti, da bo lahko trdna le tista s kombinacijo strank s podobnimi pogledi na ukrepanje ob begunski in migrantski krizi, ki bo Evropo očitno spremljala še desetletja.

Na drugi strani se Slovenija hitro stara, povprečna starost pri nas je zdaj že skoraj 44 let, kar štiri leta več kot ob prelomu tisočletja. Bremen poraznih demografskih trendov in njihovih posledic za medgeneracijski konsenz in javne finance prihodnja vlada ne bo več mogla prelagati naslednicam. Čez leto, največ dve, bo neizogibna nova pokojninska reforma, ki bo – prav tako kot migracije – prvorazredni test za obstoj vsake prihodnje koalicije, še zlasti če bo v njej tudi oslabljeni Desus.

Najbolj urgentna, takojšnja naloga odhajajoče in nove oblasti pa je zdaj bližnja privatizacija NLB. Tu nas eni strani vežejo roki in že podpisane zaveze prejšnjih dveh vlad, na drugi strani čaka v nizkem štartu nepopustljiva evropska komisija. Zdaj, ko so volitve za nami, bo v finalni odločbi za NLB, predvidoma že v prihodnjih tednih, brez dvoma usekala z najmočnejšimi topovi, polovična privatizacije banke še letos postaja realnost.

Je Slovenija na to pripravljena? Na spoznavnem srečanju odhajajoče oblasti in šefov novih parlamentarnih strank (brez socialistične Levice, ki banke ne da) se je naša politična elita dokopala predvsem do klenega stališča, da »vsi želijo ohraniti NLB kot močno regionalno skupino«. Ja, le kdo si tega ne želi!? Vsi, s politiki vred, imamo sicer radi tudi čist zrak, zdravo pitno vodo, dobre šole in učinkovito zdravstvo brez čakalnih vrst.

A za korak naprej v sagi o NLB bo pač treba storiti še precej več – in njena skorajšnja privatizacija v prihodnjih mesecih bo tudi prvi test opravilne sposobnosti novoizvoljene slovenske politične elite in nastajajoče vlade.