V nadaljevanju preberite:

Vrnitev Carpaccieve slike Marija z detetom in svetniki domov, v rojstni Piran, ni samo izjemen krajevni dogodek, ampak je dogodek državnega pomena. Dogodek, ki označuje ne le vrnitev izjemne umetnine na mesto, za katero je nastala, ampak tudi poudarja zrelost odnosov in visoko stopnjo zaupanja med Slovenijo in Italijo, k čemur je največ prispevala naša diplomacija.

Vprašanje zaupanja med državama je gotovo tisto središče, ki je tlakovalo pot vrnitvi slike domov. A ta pot ni bila lahka. Ko smo se namreč leta 1991 osamosvajali, sta bili Italija in Slovenija vsaka k sebi, še nekaj Soče je moralo preteči, da smo se sploh začeli pogovarjati. V vsem tem času pa so slovenski diplomati delali. Trdo delali. Marko Kosin je svoje prve korake kot veleposlanik v Italiji začel v kolesarnici stanovanjskega bloka, Iztoku Simonitiju je uspelo zadržati slovenske umetnine, ki si jih je lastilo jugoslovansko veleposlaništvo. In še bi lahko naštevali. A v odnosu med Slovenijo in Italijo se je že od leta 1991 dalje gradilo zaupanje. Korak za korakom. Kajti nič ni šlo hitro, saj smo bili mi, na tej strani meje, za marsikoga na oni, komunisti, za mnoge na tej strani meje pa so bili oni fašisti … Pustimo ponarodelo šalo, da je v istrskih dolinah ob tem zmerjanju odmevalo isti – isti.