Če hočeš svoje pravice, jih moraš braniti pri drugemu

Krivice vidimo, kamorkoli se obrnemo, še več jih najdemo daleč od Slovenije, zato imamo solidarnostna gibanja tudi pri nas. Resda z njimi ne odpravljamo trpljenja v Siriji, Palestini ali Venezueli, niti ga nismo na Kosovu ali Češkoslovaškem, a kljub temu so pomembna za boljše vedenje o svetu.

Objavljeno
18. januar 2020 06.00
Posodobljeno
21. januar 2020 07.46
Fotograf Dela Zoran Vogrinčič je februarja 1989 dokumentiral manifestacijo solidarnosti s Kosovom v Cankarjevem domu. Kosovski udeleženci manifestacije so v dvorano prinesli fotografije Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja.
Nikoli več in vedno znova. Prvo govorimo, drugo delamo, zato človeško trpljenje še zdaleč ni odpravljeno. O krivicah poslušamo pripovedovanja naših prednikov, o njih beremo v knjigah, a še naprej jih spremljamo prav ta trenutek.»Če hočeš svoje človekove pravice, jih moraš braniti pri drugemu. Če braniš samo svoje, je to egoizem,« je o mednarodni solidarnosti povedal Matjaž Hanžek. Glas zatiranih na tujem je širil ob prehodu iz osemdesetih v devetdeseta, ko so trpeli ljudje na Kosovu.Prej in kasneje sta bila dejavna Ciril Baškovič in Barbara Vodopivec. On je bil zraven pri solidarnosti s Češkoslovaško ob vdoru ...